V deveti številki revije Outsider (pomlad 2017) smo objavili portret Igorja Muževiča, takrat predsednika sindikata družinskih zdravnikov. Zapisal ga je Goran Vojnović. Zapis je kljub časovni distanci še vedno aktualen. Še posebej v kontekstu aktualne zdravstvene krize.

Ko sem pred leti slišal, da so Mužotu ponudili mesto ministra za zdravje, mi je šlo kar malce na smeh. Mužo prestal interpelacijo ali Mužo napovedal reformo zdravstvenega sistema je pač v moji glavi, še polni pubertetniških spominov, zvenelo prav in narobe obenem. Vedel sem, da bi bil moj gimnazijski prijatelj Igor Muževič dober minister za zdravje. Morda bi bil lahko celo predsednik vlade, sem pomislil. Ampak potem bi bilo vse skupaj še bolj smešno. Ker bi Mužo oblikoval koalicijo. Na mojo srečo je mag. Igor Muževič dr. med., družinski zdravnik, predsednik sindikata družinskih zdravnikov PRAKTIK.UM in magister ekonomije, vse v eni osebi, leta 2014 ponudbo takratne predsednice vlade Alenke Bratušek zavrnil. In sem lahko ostal še naprej mlad.

No, Igor je imel za zavrnitev seveda drugačne, malce tehtnejše razloge: »Če poznaš naš politični sistem, potem ti je jasno, da si lahko s svojo vizijo rit obrišeš. … Če ne moreš spraviti skozi parlament zakonodaje, potem zgolj izgubljaš čas.«

Sam sem bil sicer prepričan, da so sindikalisti ljudje, ki radi izgubljajo čas, a Igorjeva izkušnja je po njegovih besedah drugačna: »Sindikalist sem postal zaradi dvojne frustracije. Ko se odločiš postati družinski zdravnik, te kolegi gledajo kot bi se ti zmešalo. Družinski zdravnik je zanje nekdo, ki piše napotnice. Razočarana starša sta upala, da bom vsaj nevrokirurg. In kakor da ni dovolj, da moraš živeti s podcenjujočim odnosom do svojega dela, ugotoviš, da v tem delu sploh ne moreš uživati, saj moraš pregledati tudi sedemdeset pacientov na dan. Za primerjavo lahko povem, da jih na Švedskem družinski zdravnik pregleda deset. No, vseeno kaže, da se bodo stvari začele obračati na bolje. Starša namreč že kar nekaj časa nista več razočarana, kolegi pa ugotavljajo, da pišemo tudi bolniške in starostnikom pomagamo skuhati kavo na domu (smeh).«

To je seveda le del resnice. Če mene vprašate, je Igor Muževič že od nekdaj čutil poklicanost. On se je, na primer, ustavil in obrnil, ko je nekdo na cesti zakričal ‘Ej, ti!’. Kot študent je tako nekoč skorajda dobil po nosu, saj si je trojica mišičnjakov, ki ga je priklicala, že vihala rokave. A Igor je takrat našel politika v sebi, si v hipu nadel obraz človeka, ki mu je umrl hrček, in težakom potožil, da je padel na izpitu (v jeziku medicincev to pomeni, da je dobil devetko). »Pust ga! To je šola!« je eden od trojice Igorjeve besede prevedel kolegoma. In so ga, ubogega šolarja, pustili.

Ljudje, ki so imeli opravka z Igorjem sindikalistom, si verjetno mislijo, da je bila to napaka in da bi si zaslužil kakšno vzgojno. Skoraj zagotovo je tega mnenja Samo Fakin, generalni direktor ZZZS, ki ga je prvega obiskala delegacija novoustanovljenega sindikata družinskih zdravnikov, na čelu z Igorjem Muževičem. Stari dobri piflar Mužo je na sestanku stresal podatke o različnih ureditvah sistema družinskega zdravljenja po Evropi in dokazoval, da je slovensko ureditev nujno potrebno izboljšati. Argumenti so bili na njegovi strani in Fakinu naposled ni preostalo drugega kot da nadebudnim mladim sindikalistom predlaga, naj, če jim kaj ni prav, dajo odpoved in si kupijo knjigo Kako postati srečen. Za povrh jim je še zabrusil, da bi morali biti zadovoljni, da ne delujejo v takšni razmerah kot njihovi kolegi v Indiji.

To seveda ni bil začetek velikega prijateljstva, je pa Igorja nedvomno utrdil v prepričanju, da mora sindikalni boj nadaljevati. In da je potrebno, če želi karkoli zares spremeniti, priti do ljudi, ki o spremembah odločajo. Do ministra za zdravje ali celo predsednice vlade. Kar je približno tako preprosto kot se sliši.

»Da prideš do sestankov s temi ljudmi, jim moraš včasih celo groziti. Bratuškovi smo, recimo, zagrozili, da bomo začeli javno govoriti resnico o osnovnem zdravstvu. In nas je sprejela.«

V pogovoru z Igorjem Muževičem zlahka razumeš, zakaj so se mu politiki tako vztrajno izogibali. Na preprosto vprašanje, zakaj mora človek na magnetno resonanco pri nas čakati tudi do pol leta, sem, denimo, dobil strokoven, torej dolg, zapleten in s statističnimi podatki obogaten odgovor, od katerega sem si zapomnil le to, da so si magnetne resonance različne in da ni vsaka primerna za slikanje glave.

Po Igorjevem mnenju je to eden osnovnih problemov javne debate o zdravstvu, saj vsi, od inštruktorjev smučanja do vzgojiteljic v vrtcih vedo, v čem je problem in kako ga je možno rešiti. Problem pa je, pravi Igor, v celoti nedoumljiv celo mnogim poznavalcem:  

»Zdravstveni sistem je eden najbolj kompleksnih družbenih podsistemov, s katerim se vsi srečujemo, brez težav opazimo anomalije, vendar se nam sanja ne, kaj vse jih je povzročilo. Zato se, kot v prazgodovinskih časih, ko smo si naravne pojave razlagali z obstojem nevidnih božanstev, še vedno najraje zatekamo k preprostim razlagam, da je za vse kriv neoliberalizem, socializem, povampirjeni zdravniki ali podkupljivi skladiščniki.«

Sam mu priznam, da imam s slovenskim zdravstvom tako dobre kot slabe izkušnje in da nimam pojma, ne kje je problem, ne kako ga rešiti, da mi pa vseeno zveni rahlo sumljivo, ko Igor za stanje v zdravstvu krivi skoraj izključno politike. Mar ni ravno to tisto, kar najbolj zamerimo zdravnikom, se sprašujem. Da niso pripravljeni priznati lastnih napak in prevzeti svoj del odgovornosti za stanje stvari.

»Ne gre za to,« mi odgovori, »da zdravniki ne bi imeli nobenega vpliva, ampak je ta vpliv v državno reguliranem zdravstvu precej omejen. Kot zdravnik ne morem vplivati na število vpisanih študentov na medicinsko fakulteto, ne morem vplivati na plačno politiko, ne morem vplivati na razpored dela na oddelku, v ambulanti ali v operacijski dvorani.«

»Pa zdravniki sami res ne morete storiti ničesar za, recimo, zmanjšanje čakalnih dob?« vztrajam.

»Zdravniki teoretično lahko vplivamo na spremembo sistema do meje, ki nam jo zakonodaja dovoljuje. In dovoljuje nam bore malo. Čakalnih dob v osnovnem zdravstvu ni, ker so prepovedane. Zdravniki družinske medicine moramo, recimo, pregledati vse bolnike, ki pridejo k nam tisti dan, tudi če jih je sto in tudi, če s tem kršimo Zakon o pacientovih pravicah, ki nam nalaga, da moramo obravnavati bolnike po strokovnih priporočilih. V Sloveniji imamo eno najnižjih števil zdravnikov družinske medicine na prebivalca v Evropi, zato ni presenetljivo, da imamo na voljo povprečno le sedem minut za posamezno obravnavo. Zato napotimo k specialistom več bolnikov kot bi jih, če bi imeli dovolj časa za temeljit pregled.«

»Dobro,« rečem, ko vidim, da mu ne morem priti do živega, »ampak tudi politiki so predvsem ljudje, ljudje pa so nespremenljivi. V petindvajsetih letih so se na čelu zdravstva izmenjale skoraj vse večje politične stranke, vse pa je ostalo isto. Od kod ti vera, da lahko karkoli spremeniš? Ali nisi, ga spomnim, nekoč govoril, da boš odšel na Irsko, pit boljše pivo in delat za nekajkrat večji denar, kakor je to storilo že toliko drugih mladih, izobraženih ljudi? Zakaj si ostal tu in se boriš z mlini na veter?«

»V resnici sem zapečkar,« prizna Igor. »Poleg tega pa sem potem, ko sem kot profesionalni piflar do zadnje vejice in pike preštudiral ta naš zdravstveni sistem, ugotovil, kako bi bilo možno stvari premakniti na bolje. In da, res verjamem, da je to možno.«

Po naravi nisem optimist, imam pa optimizem rad in Igorjev optimizem me razveseli. Sva letnik 80′ in za trenutek me tako zanese v vero, da njegov optimizem izhaja iz občutka, da bo prav naša generacija v družbo vnesla nove vrednote, nove odnose. Zdaj sva že pri drugem pivu, še malo pa bova začela obnavljati zgodbe s hodnikov bežigrajske gimnazije in od nekod v meni vznika že zdavnaj izgubljena vera v generacijo. A Igor, ki ga kot kaže še vedno bolje nese od mene, ohrani realen pogled na stvari:

»Naša generacija ima kot vse druge pred njo svoje pluse in minuse, ki pa jih determinira družbena klima v kateri odrašča. Vsi imamo iste gene, a nas je determinirala tranzicija in potem gospodarska kriza. Si bral Pickettyja? Po vojni se hude socialne razlike zbrišejo, saj vsi postanejo revni, in pride do družbene povezanosti. Zato je bilo obdobje baby boom generacije srečno obdobje, naša generacija, še bolj pa generacija, ki je mlajša od naju dveh, pa živi v času socialnih razlik, prekarizacije in brezposelnosti. Mladi so spoznali, da nimajo izhodišč, kakršne so imeli njihovi starši in da bodo morali za preživetje vzpostaviti drugačne odnose, se močneje povezati med sabo. Tukaj vidim optimizem in verjamem, da gremo, kar se tiče medosebnih odnosov, v boljši jutri. A le znotraj družbe. Globalno smo pa v …«

Ja, globalno smo tam, kjer smo, a po svoje je povsem logično, da smo tam, kjer smo. Ko namreč vidiš, kako veliko energije, časa, znanja in vztrajnosti je potrebno, da dosežeš majhno izboljšanje pogojev dela za družinske zdravnike, se resno vprašaš, kdo ima danes čas reševati svet. Jaz, recimo, ne vem niti, od kod ljudem čas, da se gredo sindikalizma. In to ljudje, ki imajo tako kot Igor Muževič resno, odgovorno službo. In družino.

»To je to,« pritrdi Igor. »Čas. Slovenci se radi vržemo na delo in smo pridni, Skandinavci pa se bodo najprej usedli in premislili, kako to delo opraviti čim učinkoviteje. Jaz si vedno vzamem čas in razmislim, kako stvari dolgoročno zastaviti, da bom imel čas za vse. V Sloveniji manjka razmisleka o prostem času, ker edini način, da si družbeno aktiven in prinašaš pozitivne spremembe, je, da imaš čas. Drugače gredo dodatne aktivnosti na račun odnosov z družino, s prijatelji… V tem primeru ne boš mogel biti dober v tem, kar počneš. Moraš imeti nek občutek notranjega zadovoljstva, kar pa ni mogoče brez vzdrževanja kakovostnih odnosov z bližnjimi.«

Za trenutek posumim, da je Igor upošteval Fakinov nasvet in si kupil knjigo Kako postati srečen, ampak on že razlaga, da bo potem, ko njegova žena, specialistka psihiatrije, zaključi s študijem psihoterapije, on vpisal pravo. Študij medicine in magisterij iz ekonomije mu torej nista dovolj. Ker je, seveda, profesionalni piflar in se ful rad uči.

»In ko boš znal ves internet na pamet, boš šel v politiko in boš postal predsednik vlade? Mužo, evropski komisar za zdravstvo? Mužo, generalni sekretar Združenih narodov?«

»V politiko najbrž ne bom šel. Vsaj dokler imamo tak političen sistem ne. Bi se pa z veseljem šel kakšne resne humanitarne zgodbe. Eden od konceptov, ki mi je zelo blizu, je, recimo, koncept univerzalnih temeljnih dobrin, ki vsakomur omogoča dostop do zdrave hrane in energije. Z ekonomskega vidika je stvar inteligentnejša od univerzalnega temeljnega dohodka, ki deluje inflacijsko, ker če daš tristo ali petsto evrov vsakemu, s tem temeljne dobrine podražiš, saj se bodo proizvajalci odzvali na večje povpraševanje. Predvsem pa bi z zdravo hrano naredili več za zdravje ljudi kot z vso medicino.«

»Naposled razumem,« mu pravim, »zakaj nisi sprejel položaj ministra za zdravstvo. Zakaj bi izgubljal čas s spreminjanjem zdravstvenega sistema, če ga lahko izgubljaš s spreminjanjem sveta.«

Dovolj sem že spil za cinizem, a še premalo za iskrenost. Zato Igorju Muževiču ne povem, da se mi zdi super po dolgem času srečati nekoga, ki ima konkretno idejo, kako spreminjati stvari na bolje. Pa tudi voljo in znanje. Rečem mu samo, da se mi zdi dober Slovenec. Zakaj? Ker ne jamra, ampak išče rešitve.

Upam, da je Igor razumel, da se je za mojim neposrečenim duhovičenjem skrival kompliment.

Foto portret: Katja Bidovec