Podobno kot stavbe lahko tudi drevesa segajo onkraj enega človeškega življenja. Življenjske dobe kostanjev, lip, platan lahko merimo v stoletjih, ginkov, hrastov in tis po svetu v tisočletjih. Drevesa sadimo, da bi v senci njihovih krošenj uživali naši vnuki.
Drevesa učinkujejo na ambient in kakovost okolja. Uravnavajo lokalno klimo, blažijo učinek tople grede, preprečujejo izsuševanje, zmanjšujejo onesnaženje zraka in erozijo. Drevesa lahko v urbanem okolju pomagajo pri varčevanju z energijo, blažijo hrup in svetlobno onesnaženje, povečujejo rastlinsko in živalsko pestrost, vplivajo na počutje in zdravstveno stanje prebivalcev.
Evropska mesta se čedalje bolj zavedajo pomena zelenja v mestih in drevesa strateško sadijo v urbana središča. Zanimivo zasnovo mestne zazelenitve so v letošnjem letu po načrtih slovenskega arhitekta Andreja Bernika izvedli v Aubervilliersu, severnem predmestju Pariza, na nekdanjih parkiriščih stanovanjskih sosesk. Po izvedbi nove povezave javnega prometa zdaj zmanjšujejo število parkirnih mest in s tem spodbujajo uporabo nove linije podzemne. Arhitekt je zasnoval pogozditev, ki služi kot »hladni otok« za mesto in javni prostor za lokalne prebivalce. V dveh fazah, v letih 2019 in 2020, so na nekdanjih parkiriščih zasadili 72 dreves; največ javorja, nekaj hrastov in nekaj brestov. Zasaditev je arhitekt poimenoval terciarni gozd, združuje namreč primarni (neobdelan) in sekundarni (reguliran) gozd. Že kmalu po realizaciji je nasad v prostoru dobro zaživel. »Stanovalci bližnjega doma za mlade delavce se od postavitve urbanega pohištva redno srečujejo na novopogozdenem bivšem parkirišču,« pojasnjuje arhitekt. »Uslužbenci doma ob lepem vremenu zunaj organizirajo sestanke ali tam preživijo odmor za kosilo.« Socialne učinke pa dopolnjujejo biološki: analize meritev pod okriljem francoske meteorološke organizacije Météo-France in univerze Université de Paris kažejo, da se je občutena temperatura po indeksu UTCI (Universal Thermal Climate Index) znižala za 2–8 °C. Pozitiven odziv je prišel tudi s strani pariške agencije za okolje (APC – Agence Parisienne du Climat) in državne agencije za okolje. Obe organizaciji sta projekt uvrstili na seznam referenčnih projektov za ozelenitve francoskih urbanih središč.
Veliko skrb mestnim ozelenitvam namenjajo tudi na Dunaju, kjer koalicijska pogodba predvideva kar 4500 novih dreves na leto! Mestne oblasti so postavile cilj, da bo mesto do leta 2040 ogljično povsem nevtralno. Temu primerno preobražajo glavno mestno vpadnico Praterstrasse: sadijo drevorede, širijo kolesarske steze in pločnike, urejajo atraktiven javni prostor s klopmi, senco in vodo, snujejo javna pritličja, uvedli pa so celo prve samovozeče minibuse do Seestadta. Zasaditev dreves je torej le eden izmed številnih pomembnih dejavnikov ekološko smiselnega mesta.
A saditi drevesa je bistveno lažje kot najprej zasnovati in posodobiti omrežje javnega prometa – in potem saditi drevesa. Zato vsaj toliko kot sajenje dreves pozdravljam vsak napor za izboljšanje kolesarske infrastrukture. Kako nujna bi bila gradnja mestne železnice, pa je opozarjal že Edvard Ravnikar pred več kot pol stoletja! Kar nekaj kritičnih točk je, ki že leta kličejo po rešitvi. In če smo se že skoraj sprijaznili, da mestna železnica ali tramvaj za naše mesto nikoli ne bi bila rentabilna, bi se lahko malo zgledovali po Dunaju in obstoječo mrežo avtobusov dopolnili s samovozečimi minibusi, ki bi pokrivali posamezna mestna okrožja. Sproščene prometne površine pa bi nato zasadili z dodatnimi drevesi.
Mestna drevesa so od nekdaj močno vpeta v zavest meščanov. Včasih je kakšno drevo tudi več vredno od nove opere. To ni nič novega. Leta 1928 je Plečnik naredil načrt za preureditev ljubljanskega parka Zvezda, v sklopu katere je predvidel tudi menjavo obstoječih kostanjev s platanami, ki nimajo tako gostih krošenj. Ker je javnost temu nasprotovala, so preureditev izvedli le delno, kostanjeve drevorede pa so nadomestili s platanami šele v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. Na ohranjenih fotografijah vidimo park, ki mu sadike mladih dreves dajejo povsem drugačno podobo, kot smo je vajeni zdaj.
Tudi drevesa živijo v skupnostih. Do nedavnega je veljalo, da povsod v naravi vlada tekmovalnost; ena vrsta proti drugi. A kanadska raziskovalka gozdov Suzanne Simard je pred kratkim odkrila, da je gozd kompleksen organizem, močno povezan prek mreže mikroorganizmov pod zemljo. Omrežje prenaša minerale, fosfor, vlago, hormone, informacije. Vsako drevo je povezano z vsaj 42 drugimi, v širšem omrežju z 200 drevesi. Kadar so razmere težke, imajo povezana drevesa ogromno prednost pred drugimi. Drevesa so skupnost: kompleksna, večplastna in občutljiva, in bistvena lastnost, ki omogoča preživetje različnih vrst, ni le tekmovalnost, niti ločevanje, izločanje in delitve, ampak sodelovanje.
Piše: Nina Granda
Naslovna fotografija: Simon Chang
