Spomladi sem se sprehajal po Tomšičevi ulici. No, nisem se namenoma sprehajal po Tomšičevi. Šel sem mimo, pač. Ko sem opazil z odpadlimi cvetovi navadnega divjega kostanja (Aesculus hippocastanum) pokrita tla, sem se spomnil na pomembno vlogo drevoreda. Ne le estetsko, predvsem simbolno. V vrsto sajeno drevje v naravi ni običajno. Linearna prostorska struktura, abstrakcija, red, zaporedje, vzbujajo pri človeku neko notranje čudenje. Vsaj pri meni je tako.
Tomšičeva ulica je vezna cesta med Prešernovo in Župančičevo ulico, vzporedna s Šubičevo ulico. Zaznamuje jo dvostranski drevored divjega kostanja iz prve četrtine 20. stoletja. Njegov avtor je znan slovenski vrtnar Anton Lap. Z Jožetom Plečnikom je sodeloval pri urejanju Tivolija, Rožnika, Golovca, grajskega griča, Kongresnega trga in Miklošičevega parka, pri zasajanju mestnih drevoredov in nasadov ter pri urejanju zasebnih vrtov. Od leta 1948 je sodeloval tudi z arhitektom Edvardom Ravnikarjem pri krajinskem urejanju letoviških in turističnih krajev.
Drevored danes velja za spomenik lokalnega pomena vrtnoarhitekturne dediščine, za takšnega je bil razglašen leta 1993. Pomemben je zaradi svojih bioloških in kemijskih lastnosti (zelena površina, pljuča mesta …). Ta kulturni spomenik tvori 25 dreves divjega kostanja. Zanimivost drevoreda je, da je iz smeri Prešernove ulice, na desni strani podvojen. Tako se od začetka Muzejske ulice ne drži le ena linija dreves, ampak dve; skupaj z levo stranjo torej tri. Če na drevored ponovno gledamo iz Prešernove, na desni strani opazimo, da tlak (granodioridne kocke in asfalt) deblo uokvirja v obliki meseca. Na nasprotni, levi stani pa je oblika kvadratasta, le na koncu se mesečeva oblika dvakrat ponovi.
Drevored je bil po prenovi ljubljanske opere sicer delno obnovljen, a še vedno manjkajo nekatera drevesa, bodisi zaradi novega dovoza do opere, bodisi prekinjanja drevoreda zaradi cest in ulic (Muzejska, Župančičeva …). Zato danes težko določimo razdaljo med drevesi (od 3 m – 6 m, nekje celo več) in njihovim ritmom, saj nam je mogoče, zaradi manjkajočih ali pa novo zasajenih dreves, uvideti le del Lapove ideje in prvotnega drevoreda. Prvotni kostanji so sicer dosegli svojo maksimalno rast, kar pomeni tudi do višine 35 m, novo zasajena drevesa pa so visoka okoli 8 m.
Ko sem se sprehodil pod kostanji, sem opazil kar nekaj avtomobilov, ki so bili parkirani na obeh straneh ceste. Kostanj ni najboljša izbira drevesa za sajenje na parkirišča, saj spomladi spušča mlečke iz cvetov, v jesenskem času pa odvrže svoje plodove, ki so za avtomobile lahko nevarni.
Na ulici bi tako lahko prepovedali parkiranje in s tem še dodatno zaščitili našo dediščino.
Piše: Marko Klemen
