Dvorec Zalog pri Moravčah boste na zemljevidih zaman iskali. Včasih mogočno renesančno-baročno graščino so pogoltnili zublji druge svetovne vojne, dokončno pa jo je pokopala rekordna snežna odeja v petdesetih, ki je porušila provizorično ostrešje, ki bi jo lahko še ohranilo za naslednje rodove. Danes o stavbi, ki se je nekdaj ponašala z ambiciozno prostorsko zasnovo, čudovitim baročnim stopniščem in najzgodnejšimi ohranjenimi baročnimi freskami domačega freskanta Franca Jelovška, skoraj ni več sledu. Razen ene same virtualne sobe, ki si jo do septembra lahko ogledate v ljubljanskem Mestnem muzeju.

Nekdanji vhod v grad (Avgusta Šantel, 1929, hrani MGML)

Razstava »Tukaj, daleč od skrbi« je naslovljena po latinskem citatu, ki je nekdaj krasil trak okoli orlovega vratu na stropu poslikane sobane v drugem nadstropju dvorca. Muzejska postavitev je k življenju priklicala tistih nekaj fragmentov, ki so ostali edini materialni pričevalci nekdanje Zaloške renesančno-baročne celostne umetnine. Razstavo fragmentov danes propadajočih in uničenih razkošnih plemiških interjerjev bi pravzaprav lahko postavili o presenetljivo velikem številu slovenskih gradov; četudi za mnogimi ni ostal niti kamen na kamnu, pa so se muzejske zbirke skozi čas z darili, nakupi, dražbami in še posebej s predajo gradiva Federalnega zbirnega centra v prvih letih po drugi svetovni vojni napolnile s kar nekaj ostanki plemenite podeželske dediščine. Vendar pa bi za vsako takšno rekonstrukcijo morali žrtvovati precej raziskovanja in ugibanja – večina kosov v muzejskih depojih nikoli ni bila označena s podatki o izvoru, tako da so morebitnim raziskovalcem mnogokrat na voljo le ustno izročilo, predvojne fotografije in priložnostni inventarji. Večina foteljev, slik, kredenc in drugih kosov bolj in manj izjemne grajske opreme bo po javnih zbirkah in muzejih, pa tudi pri zasebnikih doma in v tujini tako še naprej krožila v umetnostno-zgodovinskem limbu, za vedno ločena od svojega izginulega zgodovinskega konteksta.

Grajske ruševine s propadajočimi freskami leta 1946, preden so restavratorji nekatere od njih sneli in shranili v muzejskih depojih (fotografijo hrani INDOK center)

Absolutnega presežka prostorsko sicer majhne umetnostnozgodovinske razstave v drugem nadstropju Mestnega muzeja ne predstavlja toliko vsebina razstavljenega kot zasnova postavitve. Baročna celostna umetnina teži k popolnosti, medtem ko je naši postmoderni navdušenosti nad pastišem blizu fragmentarnost. In nekaj fragmentov po vojni snetih stenskih poslikav ene izmed poslikanih sob gradu Zalog je na prvi pogled tudi vse, kar je od nekdanje celostne umetnine ostalo. Vendar pa je avtorjem razstave uspelo izkoristiti tudi nekaj drugih srečnih naključij: Jelovškove freske je že v tridesetih letih, ko je bil dvorec še naseljen, fotografiral konservator France Stele; tik pred izbruhom svetovne vojne pa so bile izdelane tudi slikarske barvne kopije naslikanih prizorov. Že razrušeno in požgano stavbno gmoto so konservatorji fotografsko zabeležili tudi, tik preden so jo lastniki dokončno podrli in si na mestu nekdanje graščine postavili novo hišo. Čeprav stavbe torej ni več, pa so na razpolago številni deloma prekrivajoči se, črnobeli in barvni sloji zgodovinske dokumentacije in avtentičnih slikarskih in kiparskih fragmentov.

Ena izmed sten muzejske postavitve z avtentičnimi fragmenti fresk

Avtorji razstave so iz vsega tega sestavili intriganten kolaž v dimenzijah nekdanje baročne sobe. Na stenah se pred nami izmenjujejo in prekrivajo snete freske s potezami našega najboljšega baročnega freskanta, klesane kamnite glave, stare povečane dokumetarne fotografije in povojni prizori golih kamnitih sten, preden so jih zravnali s tlemi. V sobi z začasno razstavo Mestnega muzeja se torej nahajamo v enem samem fiktivnem prostoru, ki pa se istočasno razkriva v inkarnacijah različnih časov. Sestavni del takšne fragmentarne prezentacije neobstoječega so seveda tudi številne bele lise na stenah: mesta, kjer nimamo več ne oprijemljivih avtentičnih fragmentov ne zadovoljivih konservatorskih posnetkov. Mesta, ki bodo zaradi uničenja dvorca za vedno ostala nepopolnjena. Njim kontrastna so mesta, ki so bila bodisi zaradi velikega umetniškozgodovinskega pomena bodisi po naključju večkrat dokumentirana oziroma se na njih historični sloji večkrat prekrijejo. Sprehajamo se po reprezentaciji selektivnega kolektivnega umetniškega spomina.

Doslednost razstavne postavitve se nadaljuje tudi na tleh. V slogu baročnega stropnega iluzionizma se sprehajamo po talni preprogi združenih historičnih fragmentov, ki poskušajo iz načrtno in naključno ohranjenih drobcev sestaviti smiselno in kolikor toliko zaključeno celoto. Tudi, kjer avtorjem zaradi nezadostno ohranjene dokumentacije to ne uspe, so prazne lise enako povedne kot prekrivajoče se napolnjene plasti. Celo iz razstavnega letaka si lahko sestavimo maketo izginulega baročnega salona in si jo odnesemo domov. Nekdanje sobane ni več, namesto nje pa naokrog krožijo njene virtualne, nepopolne in porušene različice. Te so opomin, da je tudi za na videz popolnoma izginulo dediščino na voljo še veliko sledi, s katerimi jo lahko strokovnjaki vsaj deloma rekonstruirajo. Še pomembnejše pa je, da razstava po besedah Ane Pokrajac Iskra, avtorice razstave, »opozarja na druge grajske stavbe na Slovenskem, ki bi lahko končale svoj obstoj z nekaj ohranjenimi fragmenti v muzejskih zbirkah.« Ko obžalujemo danes popolnoma izginulo dediščino, je prav, da se z vsemi silami posvetimo tudi ohranjanju številnih še ohranjenih, pa očitno na bližnje izginotje obsojenih edinstvenih grajskih stavb. Za njihovo ohranitev (ki ni nujno enaka celostni in večdesetmilijonski obnovi), bi vse prevečkrat zadostovala že samo zaposlitev skrbnika in nekaj najosnovnejših sredstev za sprotno vzdrževanje. V nasprotnem primeru bomo lahko v prihodnjih desetletjih spremljali vse več virtualnih rekonstrukcij namesto avtentičnih ambientov …

Miloš Kosec

Razstava “Tukaj, daleč od skrbi”

Mestni muzej, MGML

Avtorica: Ana Pokrajac Iskra, višja kustosinja
Soavtor: dr. Igor Sapač
Besedila: Ana Pokrajac Iskra, MGML, Mestni muzej Ljubljana; dr. Igor Sapač, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru; mag. Jelka Kuret, Saša Snoj, Restavratorski center, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Oblikovanje: Evita Lukež
Konservatorsko-restavratorska priprava fresk: mag. Jelka Kuret, Saša Snoj
Fotografije: Dokumentacijska služba MGML, Matevž Paternoster; Dokumentacijska služba RC ZVKDS, Valentin Benedik; INDOK center, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, France Stele, Fran Šijanec, Stane Mikuž , Ivan Komelj; dr. Igor Sapač, Saša Snoj
Ilustracije: mag. Katarina Toman Kracina, MGML , Mestni muzej Ljubljana
Načrti: dr. Igor Sapač
Računalniška grafika: Anže Repinc

Naroči revijo Outsider