Prejšnji teden smo obiskali hišo Dennisa Seversa, ki jo je lastnik preuredil v čutno gledališče preteklosti. Na nasprotnem, zahodnem robu londonskega Cityja, na obsežnem trgu Lincoln Inn Fields, stoji neka druga hiša, ki si podobno kot Seversova rada lasti pridevnik »avtentična«; v nasprotju s Seversovo hišo gre za eno starejših londonskih inštitucij, ustanovljeno že leta 1833, ko je lastnik in avtor zasnove obsežne celote podaril hišo državi kar z aktom parlamenta. Sir John Soane je poleg Johna Nasha, avtorja zasnove Regent Street, verjetno najbolj znan arhitekt regentstva (obdobja z začetka 19. stoletja, ko je namesto domnevno norega kralja Jurija III. vladal njegov razvpito bonvivanski, debelušen in ženskarski sin, v popularni kulturi pa so arhitektura, dekor in moda teh let leta še danes nepogrešljiva v vsaki BBC-jevi ekranizaciji romanov Jane Austen in sester Brönte). Tudi pred vhodom v hišo sira Johna Soana so včasih vrste, prav tako, kot na Folgate Street, in tudi tu vas prostovoljec pred vstopom (ki je, mimogrede, v skladu z ustanovnikovo voljo zastonj) prosi, da izklopite svoj mobilni telefon. Se obiskovalcu obeta še ena senzorična izkušnja, še ena skrbno moderirana predstava »avtentičnosti«? Da in ne; ob ogledu Soanovega muzeja vaših nosnic ne dražijo nikakršni plesnivi ostanki zelenjave. Po stari polituri pisalnih miz ni nikakršnih ostankov stopljenih sveč. Še celo predalniki so, v skladu z malce bolj konvencionalno muzealsko prakso, skrbno pospravljeni, postelj, kuhinj in drugih nekoliko bolj intimnih prostorov pa niti ne uzrete. In vendar se pred vami odpira skrit svet, kjer z vstopom v vsak naslednji prostor le še stopnjujete odmik od reda konvencionalnosti na deževnih pločnikih Londona 21. stoletja ter prodirate v povsem avtonomen, bizaren in podzavesten svet katakomb, hodnikov, prehodov in teatrskih sosledij enega izmed najbolj domiselnih ter morda tudi malce izkrivljenih umov med arhitekti …

02
John Soane se je rodil v skromne razmere očeta zidarja kot John Soan; pozneje je svoj priimek nadgradil s končnim –e in si v skladu s pridobljeno slavo, uspehom in viteškim naslovom dodal še določeno mero eksotičnosti. V virtuoznem in avtorskem neoklasicističnem opusu, utemeljenem na poglobljenem študiju antičnih modelov, ki pa ga je Soane vedno nadgradil v osebno in nekoliko romantično arhitekturo, izstopajo stavbe Bank of England in galerije Dulwich. V primerjavi z Johnom Nashem, ki je bil v enaki meri kot arhitekt tudi gradbeni in investicijski špekulant, pa je bil Soane komercialno manj uspešen, je pa vedno obdržal bolj ekskluziven sloves arhitekta za izobražene sladokusce. Zato je arhitektova nekoliko zagrenjena izolacija od hitro rastočega Londona, ki se je prav takrat preoblačil po Nashevih zamislih, razumljiva. Očitna postane že pri vstopu v njegovo nekdanjo rezidenco in atelje. Soane je sčasoma odkupil tri tipične vrstne hiše na ekskluzivni lokaciji in jih predelal v eno bivalno-delovno enoto. Zunanje fasade treh hiš le z osrednjim izzidkom nakazujejo ambicioznejše arhitekturne posege. Vendar ima prav izzidek pomembno vlogo: z dvojno opno ščiti arhitektovo prebivališče od zunanjega, špekulativnega in modi podvrženega velemesta. Dosledna izolacija od zunanjosti je namreč vodilni motiv hiše. Če so prednje sobe, ki gledajo na ulico, od zunanje realnosti ločene le z dodano dvojno zastekljeno opno okenskih niš, pa je srce arhitektove hiše popolnoma skrito uličnemu pohajkovalcu. Vsaka tipična londonska vrstna hiša ima na zadnji strani tudi od ulice povsem ločeno majhno dvorišče, ki služi napol za svetlobnik glavnih sob, napol za gospodarski in servisni prostor. Ta neugledni dvoriščni ostanek je Soane izrabil za realizacijo svoje vizije avtonomije arhitekture. V desetletjih od nakupa treh vrstnih hiš je dvorišče poglabljal, izzidaval, prekrival in poviševal tako, da je v njem ustvaril enega najbolj domiselnih in bizarnih interjerjev vseh časov.

06
Popotovanje obiskovalca po nenavadnem labirintu, ki bi prav lahko bil tudi labirint arhitektove podzavesti, se začne v veliki jedilnici, ki obenem služi kot knjižnica. Temne barve sten ter bogato in domiselno izrezljani stropovi so tu še v mejah običajnega doma; ko pa čez kakih 60 cm ozek prehod smuknemo v zelo majhno študijsko in še manjšo garderobno sobo, ki pa sta nesorazmerno visoki, se nam napove nadvse neobičajno domovanje, ki bolj spominja na kabinet kuiozitet kot nba uporabne in celo družinske prostore. S sten visijo mnogi mavčni odlitki arhitekturnih in kiparskih fragmentov, ki skoraj povsem zakrivajo stene in tako dematerializirajo ustroj hiše. Svetloba v prostore prihaja skozi svetlobnike iz raznobarvnega stekla na stropovih. Edino konvencionalno okno v višini opazovalca odpira pogled na povsem zaprt notranji atrij, kjer se pogled ustavlja na groteskni fontani. Skoraj klavstrofobično izolacijo od zunanjosti še krepijo napisi na vratnih okvirjih. Ti nas ne usmerjajo z imeni sob, temveč s stranmi neba: sever, jug, vzhod, zahod – kar le še stopnjuje občutek, da smo v samostojnem, samozadostnem in popolnoma izoliranem svetu. To pa je šele začetek ogleda; na desno zavijemo v Galerijo slik: majhno sobo, kjer vrtljivi leseni paneli odpirajo plast za plastjo novih slikarskih umetnin in sobo pretvarjajo v dinamično slikovno gledališče, napolnjeno s takimi dragocenostmi, kot so originali Canaletta in Hogartha. Ko odpremo še zadnji panel, uzremo na mestu, kjer bi moral biti oder, Soanov Magnum opus: maketo Bank of England. Po ozkih stopnicah nadaljujemo v klet, ki ima značaj kripte. Na levi, natanko pod Galerijo slik, je umeščen »Menihov salon«: temačna in rahlo grozljiva soba, sredi katere je kvartanju namenjeno omizje, na mizi pa, primero dobi, ki je odkrila grozljivi roman, počiva človeška lobanja.

03
Vrhunec hiše se skriva na nasprotnem koncu kleti, kjer v »Kripti« stoji pravi egipčanski sarkofag, ki ga Britanski muzej ni hotel odkupiti, Soane pa je nato zanj odštel takrat vrtoglavih 2000 funtov. Okrog sarkofaga je zgradil trinadstropno galerijo, ki omogoča ogled dragocenosti iz različnih nivojev, krona pa jo steklena kupola. V tem monumentalnem, čeprav obenem tudi utesnjenem prostoru je količina na stenah in stebrih nameščenih kamnitih in mavčnih fragmentov tolikšna, da je razlikovanje med arhitekturo in kipi povsem onemogočeno. Slabotna svetloba ustvarja med kamnitimi glavami antičnih kipov in zvedavimi obrazi obiskovalcev muzeja zanimive iluzije in dokler se kdo ne premakne, le težko razločimo, ali opazujemo turista ali grški kip.

08
Soanova hiša ni le vaja v slogu, ki bi se je lotil premožen in ekscentrični umetnik. Je predvsem osebna izpoved. Kletna etaža, v celoti zasnovana kot kripta, je predvsem spomenik njegovi ljubljeni ženi, ki je umrla pred njim. Tudi preobilje arhitekturnih fragmentov, ki krasijo stene, nosi zgodbo o očetovskih pričakovanjih in sinovskih razočaranjih. V svoji londonski rezidenci je namreč Soane ustvaril fantazijsko naracijo arhitekture v veliki meri ravno za navdih svojima sinovoma, za katera je pričakoval, da mu bosta sledila in postala velika arhitekta. Vendar pa je eden prekmalu umrl, drugi pa zapadel v spiralo dolgov in ga je arhitekt celo krivil za prezgodnjo smrt svoje žene in njegove matere. Namena oropan temačni labirint arhitekturne zgodovine je zato Soane že za svojega življenja razkazoval zainteresiranim obiskovalcem, zavedajoč se izjemnosti interjerjev pa je poskrbel tudi za ohranitev svoje hiše za zanamce. Soanova hiša je ravno tako »lažna« in obenem avtentična kot hiša Dennisa Seversa, po drugi strani pa za razliko od slednje svoje »lažnosti« niti ne prekriva, ampak samozavestno kaže, kako drugače kot danes je bila avtentičnost razumljena pred dvema stoletjema.

 

Miloš Kosec

 

Viri fotografij: http://www.soane.org/, https://tammytourguide.wordpress.com in https://manyheadedmonster.wordpress.com

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja