Advertisement
000
HIŠA, KI NI HOTELA UMRETI - POHLEP PO AVTENTIČNOSTI, 1. DEL

Že pri vstopu v hišo velja posebni režim; prostovoljci najprej razvrstijo čakajoče v manjše skupine in jih uvedejo v skrbno režirano izkušnjo onkraj starih lesenih vrat, nad katerimi brli plinska svetilka, ki se povsem zaveda svojega ostrega kontrasta z bližnjimi steklenimi stolpnicami londonskega Cityja. Po tem, ko uslužbenci diskretno poberejo obvezni prispevek desetih funtov, vas v obzirno pridušenem tonu prosijo, da ugasnete svoj mobilnik in da se znotraj hiše ne pogovarjate. Nato vam ne preostane nič drugega, kot da postavate še tistih nekaj minut, dokler prejšnja skupina obiskovalcev ne zapusti stare opečnato-rdeče hiše trgovca iz začetka 18. stoletja na Folgate Street št. 18 v vzhodni londonski četrti Spitalfields. Na njihovih obrazih poskušate razbrati kakršne koli sledi, ki jim jih je zapustil ogled nenavadne ustanove. Večinoma se morate zadovoljiti z dešifriranjem enigmatičnih rahlih nasmeškov, ki lahko pomenijo »Krasno, še sedaj nisem povsem dojel,« morda pa tudi »Vse skupaj je malce prismuknjeno.« Skomignete z rameni in malce skeptični, malce navdušeni vstopite v hišo Dennisa Seversa.

2
Dennis Severs pa ni ime prvotnega lastnika te nekdaj tipične in dokaj premožne vrstne hiše londonskega trgovca iz 18. stoletja. Prav tako za sabo ne skriva identitete kakšnega viktorijanskega pisatelja, ki bi stoletje pozneje tu lahko v Dickensovem slogu opisoval materialno in moralno brezno, v katerem se je Spitalfields znašel v času vladanja kraljice Viktorije. Severs je živel v drugi polovici dvajsetega stoletja, povrhu vsega je bil Američan in se je sem preselil konec sedemdesetih let, ko se je v Spitalfieldsu izoblikovala bohemska skupnost umetnikov, ki se je upirala grozeči gentrifikaciji razvrednotene soseske, nenehno v senci pogoltnega Cityja. Angležu tistega časa, vajenem stalnega prepiha, slabe oziroma neobstoječe izolacije, vegastih hiš, majhnih in mračnih sob ter prašnih kaminov z dimniki, ki slabo vlečejo, bi se zdela poustvaritev avtentičnega bivanjskega okolja izpred dveh stoletij, ko so bili že tako nizki standardi še dokaj manj mikavni, norost. Severs pa je bil Američan – prihajal je iz celine, ki je resničnost proizvajala na kilometre in glede na povpraševanje, zato je imel v sebi vraščeno nepotešeno željo po avtentičnosti. V nekakšnem tragikomičnem salto mortalu je v propadajoči in poceni odkupljeni hiši začel rekonstruirati in na novo graditi »popolnoma avtentično domovanje 18. stoletja«.

5
Severs se ni pretvarjal, da zvesto kopira zgodovino konkretne hiše; zanjo je izumil historično zvest, vendar izmišljen scenarij hugenotske trgovske družine Jervis. Njena usoda zrcali vzpon in padec četrti Spitalfields; sobe v glavnih nadstropjih zrcalijo premožnost in ugled osemnajstega stoletja; više, kot se premikamo, bolj mračna postaja zgodba nekdaj uspešne družine. Na podstrešju nas tako pričakajo raztrgane žimnice ubožniške sobe, kjer se je, tako nas prepričuje na stenah razobešena zgodba o družini Jervis, obesil zadnji potomec prvotnih lastnikov. Težko uganemo, ali se nam koža ježi zaradi zgodbe ali zaradi razbite okenske šipe, skozi katero veje vlažni zrak. Ali pa, ker imamo občutek, da vstopamo v domišljijski svet, ki pripada nekomu drugemu: fantazija Dennisa Seversa je bila namreč kreacija za lastno uporabo. Včasih je priredil večerjo za prijatelje v soju sveč, občasno je po svojem domovanju vodil obiskovalce, vendar pa ni šlo za komercialen podvig, niti za hobi. Ustvaril si je samozadosten in izoliran svet. Tako zelo uspešno, da se je, kot v kakšni viktorijanski grozljivki, z njo sam stopil in tu leta 1999, na pol čudak in samotar, svoj scenarij do konca zvesto odigral.

3
Kot vse dobre zgodbe pa ni toliko vsebina tista, ki nas prepriča, ampak način, kako nam jo podajajo. In v načinu se skriva prvoten mik obiska hiše Dennisa Seversa. Šaljivo bi jo lahko poimenovali pallasmovski muzej: bolj kot na vizualne stimuluse se zanaša na druge čute, pri katerih – na srečo ali pa na žalost, odvisno, v katerem prostoru se znajdemo – prednjači vonj. V kuhinji opazimo rahlo gnijočo zelenjavo, v salonu na pladnju zagledamo ogrizek jabolka. V zraku je – skrbno insceniran – vonj postane posteljnine; tudi odgrnjena je in neurejena, kot se spodobi. Na tleh se spotaknemo ob ostanke razbite steklene čaše – kot da jo je nekdo prestrašeno odvrgel, ko nas je slišal vstopati. Na mali kabinetni mizici se iz pravkar ugaslega stenja sveče še vali malce dima. Vsak dan, ko so v hiši napovedani ogledi, številni prostovoljci skrbno poustvarijo občutek ravno zapuščenega doma, kjer naj bi se še minuto prej obedovalo, delalo, kregalo in ljubilo. Mikaven koncept, ki ga shizofreno razmerje med iskanjem avtentičnosti skozi množico skrbno insceniranih laži ne okrni nujno. Kot koncept tudi deluje, dokler se ne začnemo vedno bolj počutiti kot vsiljivci, zares malce kot družina Nicole Kidman v zatemnjeni vili, kjer straši … Takšnega občutka ne dobimo le zaradi (po)ustvarjene atmosfere; skrbno umeščeni in, tako se zdi, vedno bolj ukazovalni ter pokroviteljsko napisani lističi z »navodili za obiskovalce,« ki jih je razpostavil še Severs sam, spreminjajo obiskovalčevo izkušnjo v že rahlo priskutno in, če duh nekdanjega lastnika še zares prebiva med temi zidovi, tako za gostitelja kot za gosta neprijetno izkušnjo. Tako zelo poskuša biti bolj živa izkušnja v primerjavi z mnogimi historičnimi hišami-muzeji, pa je obenem tudi bolj mrtva … Zanimiv, vendar obenem tudi vsiljiv in netakten obisk. Ko nam kupljen čas ogleda poteče, tako bolje razumemo oni enigmatični nasmešek odhajajočih obiskovalcev, nato si ga nadenemo še sami in izstopimo iz te lažno-avtentične ali avtentično-lažne hiše nazaj na pristno-brutalne ulice svetovne finančne metropole.


Danes morda včasih pozabljamo, kako vseprisotna je nenadoma potreba po avtentičnosti. Pa tudi, kako izrazito sodobna in skrbno zasnovana je. Če bi moral na hitro in povsem pavšalno historično določiti sodoben začetek te obsesije, bi ga iskal nekje v bližini velikega blockbusterja 90-ih, filma Titanic. Množica boljših in slabših dokumentarcev je skrbno beležila in vsem podrobnostim željnemu občinstvu predvajala izredno skrben in potraten proces natančnega ustvarjanja kopij ladijske opreme, tehničnih detajlov, zgodovinskih referenc, sočasnih kostumov, družabnih norm in obnašanja ter vseh drugih dokumentiranih podrobnosti, ki naj bi neko fiktivno ljubezensko zgodbo z izgradnjo avtentičnega historičnega konteksta potegnile naravnost v resničnost. Tak pristop je svetlobna leta daleč od filmov iz zlate dobe Hollywooda, kjer nosijo igralke v viktorijanskih vlogah na glavi pričeske iz šestdesetih let, scenografom baročnih dvornih dram pa je podobnost z zgodovinskim Versaillesom le postranska skrb. Proces pa se tu ni ustavil: od devetdesetih se je težnja po avtentičnosti že tako zelo razvila, da je v filmski industriji postalo običajno celo skrbno poustvarjanje vseh možnih detajlov svetov, ki se nikoli niso niti pretvarjali, da so resnični. Srednji svet J. R. R. Tolkiena, kjer se odvijata trilogiji Gospodar prstanov in Hobit, sta morda najbolj poveden primer: desetine strokovnjakov in poznavalcev Tolkienovih del je včasih že prav sholastično raziskovalo razpoložljive »vire«, da bi čim bolj avtentično poustvarili fantazijski svet po meri Tolkienovih bralcev … Majhen odmev takšnega procesa, ki v senzoričnem teatru iluzionizma vsakdanjosti išče uteho domnevne avtentičnosti in resnice, je tudi Folgate Street št. 18.

 

Miloš Kosec

 

Obisku hiše Denisa Seversa bomo v naslednjih, prazničnih dneh, dodali še postanek v londonskem Muzeju sira Johna Soana, kjer bomo poskušali razumeti drugačen, manj »ameriški« in bolj »britanski« pristop do kreirane avtentičnosti …

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.