Pogreb Daniela Hagenbohma je, kot se spodobi za Hagenbohme, veličasten in glasen, čeprav med udeleženimi lebdi lenobna sproščenost, ki kaže na dobro utečen družinski ritual. Daniel Hagenbohm ni lepo truplo: zaradi zevajočih ran po celem telesu in odrezanih prstov na rokah in nogah, ki jih je morilec odstranil z nožem za suši in jih v plastični vrečki priložil truplu, Daniel v nasprotju z družinsko tradicijo leži v zaprti krsti, pogrebci pa si na izrecno željo ostanke lahko ogledajo na fotografiji. Pogreb traja slabe štiri ure, kar je celo za Hagenbohmove dolgovezno. Potem ko si je dobro ogledala stropne štukature v cerkvi sv. Ignacija, je Mariela Žašler primarno zaposlena s preštevanjem pogrebcev (288), njihovih žalnih suknjičev Alexander McQueen (74) in dihanjem skozi usta, da bi se izognila vonju po moljih, ki prihaja iz ovratnika gospe pred njo. Malo pa Mariela tudi strmi v Roudavskega, s katerim sta priložnostno še dvakrat nadaljevala afero, medtem ko je bila Olga zaposlena z načrtovanjem vitrin za taksidermiteko in urejanjem posmrtne birokracije.

Peter Bram naglas zeha. Robin Grad na cerkveni klopi spi, ko pa se prestavijo na pokopališče, se ves čas nadležno prestopa. Lili Sanela stoji med med Almo in Jakobom. Olga nosi Grivegnéejevo asimetrično malo črno obleko. Stari Ludvik je na invalidskem vozičku, nad glavo mu sluga Simeon drži dežnik. Nihče od Hagenbohmov ne joče, le Jakoba Grisa zalivajo potoki solza. Nekoliko stran od glavnine množice je brez dvoma detektiv, ki naj bi prevzel krvavi primer, zraven njega pa ženska v ozkih črnih hlačah, ki je lahko samo inšpektorjeva tečna asistentka. Vdova Klementina Hagenbohm je filozofsko mirna, čisto taka kot ponavadi. Med solom na harfi si odpre paketek čokoladnih Bader&Badger’s z arašidi. Ponudi jih Franku L., ki enega vzame. Poleg Jakoba Grisa stoji neznan moški. Mariela med črno množico izstopa s svojo običajno sivino. Peter Bram ima temnomoder pulover.

Ko odprejo družinsko grobnico, pride do kratke zmede, saj je treba krste nekoliko prerazporediti. “Dozidati bo treba”, reče Ludvik. “Niti zame ni več prostora, sicer bi vas povabil, da me pustite kar tukaj, ko smo že ravno odprli.” Slišati je skoraj iskreno razočaran. Potem se pomembnejši povabljenci odpeljejo v Hagenbohmovo družinsko vilo Križ in Karolina, kjer je sedmina, pripravnike pa usmerijo nazaj v Vitruvius, da nadaljujejo z delom in se mimogrede po najboljših močeh prebijejo skozi zaslišanje, s katerim bo višji inšpektor Paddy Scotch začel v centralni pisarni.

Ko se pripravniki vrnejo v Vitruvius, je nekdo na tapiserijo v avli, iz katere od legendarnega praočeta Roberta iz Hagnboemusa, arhitekta Notre Dame v Sevilli, strmijo vse generacije Hagenbohmov, ob Danielovem imenu že narisal razločen križec. Pod imenom in letnico rojstva je z majhno pisavo napisano homicidium. Opombo o okoliščinah smrti imajo tudi nekatera druga imena: tako homicidium spremlja tudi Almino mamo Lidijo (+ 1986), pod imenom Ludvikove žene Edite Nehr (+ 1967) pa piše casus. Nekaj obrazov je iz tapiserije izžganih. Pod črno luknjo med Olgo in Lili Sanelo je ime izbrisanega družinskega člana še delno vidno. Mariela se skloni naprej. Nekaj na M. Maša. Nekoliko stran in brez povezave do staršev ali sorojencev v praznem prostoru črne podlage lebdi neznan obraz, ki ima namesto osebnega imena samo začetnice: S. S. Stirling. Peter Bram gleda Marieli čez glavo.

“Na vrsti si.”

“Mariela Žašler!”

Iz pisarne starega Ludvika jo pokliče ženski glas. Mariela vstane. V pisarni poleg višjega inšpektorja Paddyja Scotcha sedi še asistentka s pokopališča. “Narednica Kleinfrankenheim,” se predstavi.

“Kot vam je znano, je Daniel Hagenbohm umrl v sumljivih okoliščinah. Vzrok smrti je izkrvavitev zaradi globinskih vbodnih ran na nogah in rokah, potem ko je bila žrtev omamljena s strupom gobe z latinskim imenom Omphalotus olearius, znane tudi kot oljkov livkar. Žal moram zaradi nerešene smrti zaslišati vse družinske člane in zaposlene v biroju in se vnaprej opravičujem za morebitne nevšečnosti. V primeru vas in vaših kolegov zunaj bo šlo najverjetneje zgolj za formalnost, saj od smrti Daniela Hagenbohma ne morete pričakovati nobene finančne ali druge koristi.”

Vse to inšpektor Scotch pove zelo hitro.

“Zakaj vas potem sploh zanimamo? Ste prepričani, da nisem Danielova izgubljena vnukinja? Ali da nisem bila ljubezen njegovega življenja in mi je zapustil Hagenbohmovo družinsko dediščino? Ali da ga nisem ubila iz neustavljive morilske sle?”

“Vprašanja bom zastavljal jaz.” Ko Paddy Scotch iz svojih ust zasliši kliše, v glavi nekoliko zardi, v resnici pa se samo avtoritativno nagne naprej, pri čemer z mize zbije zadnjo številko kultne revije Outsider, ki je odprta ležala na Ludvikovi mizi.

“Kje ste bili v torek, 16. novembra, med šesto in dvanajsto dopoldne?”

Piše: Eva Mahkovic

Ilustrira: Eva Mlinar

Naslednja epizoda bo objavljena v ponedeljek, 28. 12.