Advertisement
00
HOoST – umetnost čez cesto

Kje je doma umetnost? Sto let stari vzkliki avantgardnih umetnikov »Umetnost v življenje!« in »Življenje v umetnost!« bi včasih še danes zveneli drzno, če bi jih kričali v elitnih in skrbno pridušenih dvoranah Narodne galerije. Po drugi strani lahko danes sanje starih avantgardistov dokaj preprosto uresničimo: tisk Mone Lise na platno v izvorni velikosti ne stane kaj dosti več kot petdeset evrov. Namesto letala v Pariz in čakanja v gneči turistov in fotoaparatov si lahko skrivnostno Leonardovo damo tako vsak dan ogledamo na steni domače dnevne sobe. Pa ne samo slike, tudi obrtni izdelki, kuhinjska oprema, knjige in sploh vsa potrošna roba se zadnje čase pretvarjajo, da so oblikovani nalašč za nas, za naše individualne in posebne želje (ki so skoraj tako zelo drugačne od vseh drugih produktov, kot smo tudi mi sami izjemni, si laskamo). Zakaj bi torej sploh še zahajali v galerije, če ni že ravno zastonjski Dan kulture?

Mlada ljubljanska umetnostna zgodovinarka Hana Ostan Ožbolt pa je s svojo serijo razstav HOoST že trikrat v preteklih mesecih dokazala, da umetnost ni nujno definirana z inštitucijo na eni in domom na drugi strani. Da skratka ne obstajata samo »uradna« in »intimna« umetnost, ampak da je najbolj zanimivo preizkušati ravno vmesni in večinoma še nezasedeni prostor med obema ekstremoma. Preprost, pa učinkovit koncept HOoSTa je namreč preselitev prodajnih razstav iz galerije, pa ne domov ali na ulice, ampak v kavarno: ta zanimiv prostor, ki je obenem povsem javen (kot je angleški pub recimo okrajšava za »public house«, hišo za javnost) in povsem zaseben (saj gre za poslovno dejavnost, namenjeno kovanju dobička). Lokal je prostor, kjer so dobrodošli vsi, obenem pa ni v njem nihče doma. Zato postavlja razstava v lokalu pod vprašaj ne le klasične galerijske umetnosti, ampak tudi bolj intimne vloge umetnosti v naših domovih. Zakaj jo kupujemo – oziroma, kot Hana upravičeno večkrat opozori: zakaj umetnosti pri nas pravzaprav skoraj ne kupujemo? Zakaj umetnost »ni za nas«? Hana Ostan Ožbolt je idejo za HOoST oblikovala ravno ob podobnih spraševanjih:

»Projekt je nastal iz lastne inciative in spraševanja, kako sodobno umetnost približati ljudem, ki v galerije ali muzeje načeloma ne zahajajo; kako lastno navdušenje nad sodobno umetnostjo deliti s širšim občinstvom (a brez, da bi jo ‘zbanalizirali, popreprostili’)? Pa tudi iz dejstva, da danes, da že leta, ni več enoznačnega odgovora na to, kaj je ‘ustrezen’ prostor muzeja oz. galerije, saj umetniki s svojimi deli vstopajo v javni in virtualni prostor ter jo tako povezujejo z njenim živim kontekstom. In pri HOoST-u gre ravno za to – povezovati umetnost z živim kontekstom.«

S tremi prodajnimi razstavami mladih umetnikov v lokalu Tam Tam ob Miklošičevem parku na Cigaletovi 3 je HOoST na samoumevnosti umetnosti in prostorov, v katerih jo razstavljamo, odgovoril z mešanjem  in preizpraševanjem ustaljenih konvencij. Navsezadnje: koliko lokalov pri nas svojo umetniško in »umetniško« opremo obravnava bolj ambiciozno kot samo ambientalno kurioziteto ali pripomoček pri trženju? Pozabili smo že, da lokali od dunajskih kavarn naprej niso samo prostori potrošnje, ampak tudi intelektualni in umetniški saloni. Ta dva pridevnika bi pač bolj kot elitno morala zveneti vsakdanje.  V vmesnem prostoru nekje med šankom in galerijo, med privzdignjeno avro javne ustanove in domačim kavčem, umetnost postavlja najbolj zanimiva vprašanja. Navsezadnje tudi tisto o umetniškem trgu pri nas. Kot poudarja Hana:

»Kljub peščici zbirateljev, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke, pri nas ne moremo govoriti o trgu umetnin.  Kdo vlaga v umetnost? Kdo z nakupi podpira umetnost, kaj pa šele mlade, neuveljavljene umetnike, ki z odločitvijo za nakup njihovega dela s sabo prinašajo tudi velik riziko? Seveda je odgovor na to vprašanje celovit, a dejstvo je, da pri nas ni mreže zasebnih galerij. Pa tudi zavesti, da je nakup umetniškega dela nekaj povsem drugega kot nakup standardizirane črno-bele fotografije New Yorka iz Ikee – to ni le nakup originala, je tudi gesta podpore. Projekta torej nisem zastavila ‘samo’ kot razstavnega, ampak tudi kot prodajnega.«

Lanskega novembra je projekt otvorila razstava umetnice Maruše Meglič, ki je mnoga razstavljena dela oblikovala ravno z mislijo na lokal, kjer so gostovala.

HOoST predstavlja #1: Maruša Meglič, Skin Deep, november 2017-december 2017, foto: HOoST

 

Decembra ji je sledil Boris Beja, katerega širok diapazon različnih medijev in umetniških oblik se giblje od reartikulacij najdenih predmetov pa do prostorskih instalacij.

HOoST predstavlja #2: Boris Beja, In the Lines, december 2017-februar 2018, foto: HOoST

Trenutno, vse do 25. marca, HOoST v lokalu Tam Tam predstavlja delo Gašperja Capudra pod skupnim naslovom Tihožitja. V seriji vstopamo v kuhinje, v katerih je umetnik preživljal in še vedno preživlja svoj delavni in prosti čas.

HOoST predstavlja #3: Gašper Capuder, Tihožitja, februar-marec 2018, foto: HOoST

V prihodnjih mesecih bodo sledili še trije mladi diplomanti oziroma absolventi ljubljanske Akademije: Anja Jelovšek, Jure Zrimšek in Danilo Milovanović. Odprtje razstave Anje Jelovšek bo že v četrtek, 29. marca.

Miloš Kosec

Logo HOoST, delo oblikovalca Dorijana Šiška

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.