Revija Outsider je lani v sodelovanju s Centrom za kreativnost (MAO) razpisala mednarodni arhitekturni natečaj Hiša iz zemlje, s kateri smo iskali najboljšo inovativno zasnovo minimalnega bivališča, grajenega v tehniki zbite zemlje. Lokacija natečaja je bila predpisana: v gozdičku ob domačiji na Dolenjskem bo zmagovalna zasnova s participativnimi delavnicami tudi zgrajena, prva izmed delavnic pa bo potekala v letošnjem septembru.

Prvo nagrado med kar 469 elaborati sta prejela Jill Ries in Andy Megard iz Belgije s premišljeno in dosledno izpeljavo koncepta hiše iz ločenih volumnov. Kot je v utemeljitvi navedla žirija, »kompleks predstavlja privlačen model sodobnega življenja, ki ni nostalgična vrnitev v preteklost, ampak v prihodnost usmerjena reinvencija.«

→ Natečaj: poročilo žirije

Jill in Andyja smo povabili k odgovoru na nekaj vprašanj, v katerih smo se dotaknili njunega pogleda na pomen gradnje z zemljo in širše prihodnosti arhitekturne prakse, pa tudi njunega osebnega pristopa do arhitekture.

Zakaj sta sodelovala na natečaju Hiša iz zemlje, kakšna je bila vajina motivacija?

Jill: Natečaj revije Outsider je najino pozornost pritegnil po zaslugi najinih profesorjev na fakulteti (ULB La Cambre Horta, Bruselj, op.u.). To je bila prva vaja v semestru; s profesorji in z drugimi študenti v našem seminarju smo opravili veliko raziskav in o temi skupaj razpravljali. Že od samega začetka smo bili zelo motivirani in želeli smo se dokazati pred svojimi novimi profesorji z arhitekturnimi in grafičnimi veščinami, ki smo jih pridobili med študijem. Ko smo profesorje uspeli prepričati v svoj projekt, smo postali še bolj motivirani in smo želeli dati vse od sebe. Tema tega natečaja je zelo pomembna tudi zame osebno, ker menim, da se sprememba v arhitekturi mora in se bo zgodila in da je pomembno, da začnemo sprejemati in promovirati trajnostne in alternativne gradbene materiale, kot je zbita zemlja.

Andy: Natečaja Hiša iz zemlje sva se udeležila kot delavnice, ki so jo organizirali naši mentorji. To je bila uvodna naloga za ocenjevanje naših tehničnih in grafičnih sposobnosti ob temi zbite zemlje.

Rekel bi, da je bila ena najinih glavnih motivacij izogniti se kompaktnosti, ki običajno izhaja iz načel gradnje z zbito zemljo, da bi tako razvila fragmentiran program, povezan s krajino.

→ predstavitev zmagovalnega predloga Hiše iz zemlje

Kakšna je vajina vizija arhitekture iz zbite zemlje v prihodnosti?

Jill: Gradbeni sektor je v letu 2021 bil odgovoren za več kot 35 % (!) globalne končne porabe energije, kot tudi za z energijo povezane emisije CO2. Ni treba posebej poudarjati, da ne moremo nadaljevati z gradnjo z običajnimi gradbenimi materiali, kot je na primer beton. Posebej bi si želela, da bi moji kolegi, pa tudi nekateri politiki in odločevalci, uvideli ta problem in namesto greenwashinga arhitekture poskušali sprejeti in promovirati alternativne gradbene materiale, kot je zbita zemlja.

Andy: Zbito zemljo arhitekti zaradi očitnih morfoloških razlogov že desetletja puščajo ob strani na račun drugih materialov, kot sta beton in opeka. Danes se zaradi okoljske situacije ter ogljičnega vpliva gradbene industrije in proizvodnje teh materialov področje arhitekture začenja zavedati, da je zbito zemljo mogoče obravnavati kot vir za trajnostni, lokalni in ekološki prehod.

Sam mislim, da lahko zbita zemlja, če nam uspe doseči tako morfološko fleksibilnost, ki jo ponuja beton, in razviti poznavanje različnih prsti, tehnik izvedbe in inovacij v smislu materialov, proizvedenih iz tega vira, postane zanimiv in uporaben odgovor na nekatere dileme v prihodnosti arhitekture.

Katera zgradba iz zbite zemlje vama predstavlja referenco?

Jill: To je res težko vprašanje! Mislim, da je v zadnjih nekaj letih nastalo veliko zelo zanimivih projektov, vsak na svoj način izjemen. Če bi moral izbrati enega, bi bil to verjetno »The Great Wall of WA« Luigija Rossellija. Poleg tega, da je zanimiv zaradi svoje edinstvene zasnove, so v tem projektu dobro izkoristili toplotne lastnosti zbite zemlje, konkretno za hlajenje stanovanjskih enot v subtropskem podnebju Avstralije.

Andy: Kljub številnim lepim referencam ne bom navedel stavbe, pač pa mesto Šibam v Jemnu, ki se nahaja v puščavi in je v celoti zgrajeno iz zemlje.

Ta projekt dokazuje, da je zemeljska gradnja trajnostna v času in predstavlja zanimivo arhitekturno kompozicijo kot odgovor na izziv kakovosti življenja v puščavskem podnebju. Gre za inteligentno vsakdanjo arhitekturo, posebej zanimivo z vidika prostorskih orodij, ki jih razvija. Ta referenčni primerek gradnje z zemljo se mi zdi zanimiv za preučevanje zaradi radovednosti, ki jo vzbuja.

Na katerih arhitekturnih projektih, trenutno delata? Kateri projekt bi predstavila našim bralcem?

Jill: Trenutno delam v majhni arhitekturni pisarni v Diekirchu v Luksemburgu. Imam priložnost delati na več zelo različnih projektih. Verjetno najbolj zanimiva je osnovna šola z vrtcem in športnim kompleksom v Medernachu v Luksemburgu. Osnovna šola in varstvo sta skoraj v celoti zgrajena z leseno konstrukcijo, za kar smo se v biroju odločili, ker gre za bolj trajnostno opcijo. Poleg tega imajo otroci na voljo različne prostore, kot so igralne sobe, prostor za ustvarjanje itd. To bo popoln kraj za pomoč otrokom pri razvoju njihovih intelektualnih in motoričnih sposobnosti.

Andy: V svojem zadnjem projektu se ukvarjam s temo sanacije tal na nekdanjem industrijskem odlagališču v Charleroiju v Belgiji. Ta projekt se nanaša predvsem na dediščino tal in dekontaminacijo kot gonilom projekta s ciljem, da postanejo onesnažena območja privlačna za vnašanje stanovanjskih in javnih programov. Projekt bo predstavljen na digitalni razstavi fakultete za arhitekturo La Cambre Horta za leto 2022.

Kaj je po vajinem mnenju najpomembnejša tema sodobne arhitekture?

Jill: Mislim, da sodobna arhitektura povezuje trajnostno, po možnosti nizkotehnološko arhitekturo razmeroma manjšega merila v najučinkovitejšo možno zasnovo. Z izrazom »trajnostnost« imam v mislih izbiro materialov v zgradbi, a tudi izbrani vir energije. Osebno menim, da se sodobna arhitektura ne more več nanašati samo na estetiko stavbe.

Andy: To je težko vprašanje. Arhitektura je neločljivo povezana z umetnostjo in znanostjo, zato je naša praksa povezana z našim okoljem in se z njim razvija, kar pomeni, da se razvija v skladu z aktualnimi vprašanji. Rekel bi, da nas ravno ta sposobnost nenehnega prilagajanja pokrajini, materialu, novim tehnologijam in novim načinom življenja žene k ustvarjanju arhitekture, ki je po definiciji sodobna.

Katere arhitekturne medije spremljata in kakšno vlogo imajo mediji v vajini praksi?

Jill: Spremljam različne arhitekturne biroje, revije ter različne internetne strani in račune na družbenih omrežjih o arhitekturi, umetnosti, urbanizmu, tehnologijah, oblikovanju …, ki me navdihujejo, da sem pri svojem delu v koraku z današnjo arhitekturo.

Andy: Mediji imajo pomembno vlogo zaradi referenčnega atlasa, ki ga predstavljajo, in zmožnosti, da nam pomagajo razumeti kompleksne programe pri določenih projektih. Poleg tega so mediji zanimiv grafični vir na področju arhitekturne reprezentacije. Socialna omrežja omogočajo spremljanje arhitekturnih, oblikovalskih in fotografskih birojev ter tako vsakodnevni navdih v okviru moje prakse.

Bereta revije na papirju ali na spletu?

Jill: Da! Naročena sem na nemško revijo »DB-Deutsche Bauzeitung«. Od natečaja dalje je mojo pozornost pritegnila tudi revija Outsider, kjer berem članke na spletu. Tako kot spremljanje novic se mi zdi branje zelo pomembno za stalen razvoj sodobnega arhitekturna znanja.

Andy: Na žalost ne, vendar bi se jeseni 2022 rad naročil na nekaj revij.

O meni

Jill: Stara sem 26 let, študirala sem na ULB La Cambre Horta v Bruslju in šla na izmenjavo v SKKU v Suwonu pri Seulu. Trenutno delam v biroju A+Architecture, majhni arhitekturni praksi v Diekirchu v Luksemburgu.

Andy: Trenutno zaključujem magistrski študij na fakulteti za arhitekturo La Cambre Horta in začenjam pripravništvo v biroju Bauclub v Bruslju.

Pogovarjal se je: Matevž Granda
Prevedel: Luka Jerman