Jerebika rez
Marija Jakopin: Kakšno drevo je lepo?

Kaj je lepo, je k sreči subjektivna stvar. K sreči zato, ker če ne bi bilo tako, bi se vsi mladi zaljubljali v isto simpatijo in imeli bi veliko žalosti in evolucijske neperspektivnosti. Tako pa pravimo, da imajo vsake oči svojega malarja.

Odkar hodim po gozdu, opažam, da se mi nekatera drevesa zdijo lepša od drugih. Stvar je šla celo tako daleč, da si taka drevesa želim obvarovati pred sečnjo. Zaradi te težnje sem že naletela na neodobravanje revirnih gozdarjev z argumentom, da odločitev o neposeku temelji na nestrokovni, čustveni podlagi. Seveda imajo revirni gozdarji prav. Vendar se ne gre ustaviti ob prvi omembi čustev kot nečesa negativnega, impulzivnega in nesmiselnega. Zato na taka drevesa kljub nejevoljnemu odkimavanju revirnih gozdarjev še vedno narišem kljunček in upam, da bo nekoč v proračunu Republike Slovenije dovolj denarja, da bomo pokrili tudi zakonsko zagotovljene subvencije, ki se jih je država obvezala nameniti lastnikom, ki nekatera drevesa prepuščajo naravi in jih ne posekajo (Pravilnik o financiranju in sofinanciranju vlaganj v gozdove, Priloga 1: Sofinanciranje, 8. točka »Načrtno puščanje biomase v gozdu«). Zaenkrat se ta subvencija dobi le, če je gozd v območju Nature 2000.

S pridobivanjem gozdarske izobrazbe se je moj okus za lepoto dreves spremenil. Če so mi bila včasih všeč mogočna, velika, krošnjasto bogata drevesa, me danes povsem očara desetletna radoživa jerebika, kot jo vidimo na spremni sliki tega zapisa. S svojimi mladimi sestavljenimi listki veselo maha v poletno sonce in obljublja, da bo čez nekaj let hranila divjad s svojo plodonosno naravo.

Ker je pri opazovanju lastnih algoritmov vedno zabavno pogledati, kako se istega pojava lotevajo drugi, sem raziskala mnenje tako sodelavcev kot tudi prijateljev, ki ne delajo v gozdu.

Arborist (strokovnjak, ki med drugim z obrezovanjem skrbi za drevesa v urbanem okolju): Razvejano, mogočno, s čim manj posegi.

Izvajalec poseka in spravila (po domače: sekač): Čim bolj debelo in brez vej.

Revirni gozdar: Tega se pa še nisem vprašal. (Intenzivno razmišlja.) Mogočna jelka, ki je že vse vetrolome, žledolome in ostalo preživela.

Odkupovalec: Debelo, nežlebato, polnolesno, netorzijsko, brez rdečega srca.

Prijatelj 1: Tisto iz reklame za Fructal.

Prijatelj 2: Zdravo, mogočno, čim bolj naravno.

Prijatelj 3: Tako ki ima dovolj prostora, da postane mogočno, kot mu je namenjeno. Tako, ki ga oblikujejo le vetrovi, ki jim kljubuje in vztraja. Tako, ki daje zavetje vsakovrstnim obiskovalcem.

Prijatelj 4: Košato, ki da lepo senco, in tako, ki diši.

Prijatelj 5: Rad imam velika, mogočna drevesa, a razmišljam, da to ni nujno za »lepoto«.

Izjave sodelavcev so povsem razumljive. Sekači so plačani po učinku (na kubični meter posekanega in do kamionske ceste izvlečenega lesa), zato lepote v mogočnosti (torej razvejanosti) ne morejo najti. Ravno nasprotno, raje imajo debela drevesa s čim manj vejami, saj je pri takih manj dela s kleščenjem (pod to besedo razumemo odrez vej čim bliže deblu). Do kamionske ceste je namreč potrebno privleči deblo brez vej. Obstajajo tudi druge metode spravila lesa, kot je recimo drevesna metoda, pri kateri se klešči na kamionski cesti. Ta je prikladna zato, ker se vse veje poseka na enem mestu in to takem, ki je dostopno strojem za mletje vej v sekance. Tako se prodajo ne le debla, pač pa tudi veje. Vendar profitni skušnjavi ne podležemo, saj je metoda z vidika narave netrajnostna. V gozdu bi tako od posekanega drevesa ostal le štor (ki mu v gozdarskem žargonu rečemo panj). S tem opetnajstimo razne organizme za njihov habitat, na koncu pa tudi nimamo s čim nadomeščati humusa. Slaba stran je še ta, da pri vlačenju drevesa skupaj z vejami (krošnjo) pride do številnih poškodb drevja ob vlaki (krošnja obdrgne veliko dreves, grmovja, mladja). Drevo namreč ni le neokleščeno, pač pa je lahko tudi zelo dolgo, kar pomeni, da pri ovinkih vlak povzroča poškodbe na območju z velikim radijem.

Odkupovalec je najprej navedel debelino, ki je z vidika nadaljnjega razreza lesa v, na primer, deske bistvena. Potem je naštel najbolj tipične napake: Polnolesno drevo je tako, ki ni pretirano konično, torej deblo ni v obliki spodaj debelega in zgoraj tankega stožca. Če tak stožec razrežemo na deske, ne dobimo pravokotnikov, pač pa trapeze, česar izdelovalci nadaljnjih lesnih izdelkov ne marajo. Rdeče srce je iz središča debla razraščajoča se rdečkasta obarvanost pri bukvah.

Prijatelji so me čisto navdušili, ker se pridružujejo mnenju revirnega gozdarja in tudi mojega: prekrasna so mogočna drevesa. Zakaj nam je ravno mogočnost lepa? sem potem razmišljala v svoji matematično-analitični domnevi in prišla kvečjemu do tega, da so mogočna drevesa bolj obetavna za razplod. Od zahiranega, majhnega, krivega, komaj vegetirajočega drevesa najbrž nekega obilnega semenenja ni pričakovati, kot tudi ne močnih, zdravih, plodnih potomcev. Med mnenji se je sicer tudi zazrcalilo zrno človeške uporabnostne narave – na drevesa ne gledamo le kot na osebke, ki se s svojim sebičnim genom borijo za čim trdnejši obstanek, pač pa nanje gledamo tudi kot na ponudnike sence, zavetja obiskovalcem, polnilce zraka z aromatičnim vonjem. Gozdarji seveda tudi na les, od katerega živimo.

Lepota je torej pogojena z razplodno perspektivnostjo in dobrinami. Vendar pa gremo ljudje v iskanju estetike še dlje. Botaniki namreč umetno vzgajajo očesu prijetna drevesa, ki jih v gozdu običajno ne srečamo. Tak primer so povešava drevesa, ki so sploh v cedrasti različici zadnje čase zelo popularna v mestih (oglejte si vrtove novejših hiš – če na njih zagledate turkiznega iglavca, ki se vleče kot kakšen duh, potem gre najverjetneje za povešavo cedro). Povešavost je nedvomno popularna, saj je bila predlani za drevo leta Mestne občine Ljubljana izbrana povešava bukev. Gozdarji se v napuhu svoje profesije občasno pohecamo, in kadar zagledamo oslabljeno smreko s klavrno povešavimi vejami, rečemo, da bo kmalu ali lubadarica ali pa drevo leta.

Uživajmo torej v lepoti dreves in ne pozabimo deliti komparativnih komplimentov, po katerih je posegal že Linhart – ko naslednjič vidimo lepo žensko, hrabro recimo: dolga si kakor ena smreka, brhka kakor en hrast.

 

Piše: Marija Jakopin, matematičarka, gozdarka in lovka
Naslovna fotografija: Marija Jakopin, Jerebika

 

 

Mailchimp brez napisa

Povezani članki