Marijan Vrtovec (1936) je slovenski arhitekt, doma iz Velikih Žabelj v Vipavski dolini. Prihaja iz družine učiteljev po mamini strani in iz družine trgovcev, gostilničarjev in krojačev po očetovi strani. Ker je bila mama nekaj časa učiteljica v Umbriji in Furlaniji, je kot otrok živel tudi v Italiji. Arhitekturo je študiral na FAGG v Ljubljani (letnik 1956/57), kjer je diplomiral pod mentorstvom Eda Mihevca.

V mladosti je znal izkoristiti priložnosti v novi državi ter opravljal različne študentske prakse po Evropi in svetu: med drugim je delal v birojih na Švedskem in na Japonskem pri svetovno znanih arhitektih Arati Isozakiju in Kishu Kurokawi, avtorju Kapsulnega stolpa Nakagin (Nakagin Capsule Tower).

Svoje bogate izkušnje in poglede na svet je uresničeval tudi doma. Med drugim je sodeloval pri gradnji terasastih blokov Viktorja Pusta v Dravljah in pri otroškem vrtcu v legendarni soseski Split 3 Vladimirja Braca Mušiča in Marjana Bežana. V Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji je projektiral in sodeloval pri projektiranju raznolikih objektov. Odločilno je zaznamoval tudi mesto Nova Gorica: njegova sta Trgovski center na Bevkovem trgu, prvi primer namensko projektirane peš cone v Jugoslaviji, in Lesarski šolski center Nova Gorica.

Marijan Vrtovec je svetovljan in popotnik iz časa, ko je bila to še redkost. Ko govori o svojem delu je aktualen, objektiven in zelo spoštljiv, vedno navdušen nad urbanističnimi in tehničnimi novostmi. Tudi po upokojitvi je še vedno aktivno vključen v projektiranje in sanacije šolskih in športnih objektov ter razmisleke o aktualnih prostorskih vprašanjih.

Intervju z arhitektom je razdeljen v dva dela: prvi se dotika študija in potovanj, drugi pa profesionalne arhitekturne prakse in predvsem dela v Novi Gorici. Pred vami je prvi del.

Prihajate iz Velikih Žabelj, slikovite primorske vasice ob reki Vipavi v bližini Vipavskega Križa. Kakšni so vaši spomini na otroštvo?

Moja otroštvo je bilo običajno vaško otroštvo, razen par let bivanja v Furlaniji, kjer sem obiskoval prvi razred italijanske osnovne šole v Medei. Po kapitulaciji Italije v drugi svetovni vojni smo se s starejšim bratom in mamo vrnili v rojstne Velike Žablje v Sloveniji. Tam sem obiskoval osnovno šolo do šestega razreda, nižjo in višjo gimnazijo v Ajdovščini, nato sem se vpisal na arhitekturo v Ljubljani.

Kako vas je zaznamovala Vipavska dolina?

Širše sem Vipavsko dolino začel dojemati v dijaških letih, ko smo s sošolci pešačili, kolesarili in se vozili z vlakom oziroma avtobusom v gimnazijo in glasbeno šolo, med šolskimi počitnicami pa sem sosednja naselja obiskoval kot član vaške gledališke skupine, s katero smo pripravili kar nekaj uprizoritev v domači vasi in gostovanj v okolici.

Ljudje, naselja in blagost Vipavske doline sta prepojila mojo bit, kar se izraža v moji zavzetosti za njen razvoj, predvsem v mladih letih.

Diplomirali pa ste pri profesorju Edu Mihevcu – zakaj ste za mentorja izbrali njega?

V skupini podobno mislečih absolventov mojega letnika smo želeli zaključiti diplomsko delo, ne da bi se vključevali v seminarje. Iskali smo način samostojnega dela s podporo asistentov profesorjev. A po nekajmesečnem delu na zgornjem podestu stopnišča fakultete na Zoisovi je vodstvo fakultete vljudno zahtevalo, da se vseeno odločimo za delo na diplomi v izbranem seminarju. Mene je sprejel profesor Mihevc in mi po pridobitvi risalne mize poveril delo za diplomsko nalogo: prenovo objekta sedanje univerze v Kopru.

Kakšno je bilo delo s profesorjem Mihevcem pri diplomski nalogi?

Po predstavitvi programa prenove sem preko načrtov obstoječega stanja objekta osvojil prostor in iskal sebi in programu primerno rešitev. Sugestije asistentov so bile nevtralne, profesor pa je pričakoval precej samostojno delo, tj. da predlagam svojo rešitev, upoštevajoč predvideno vsebino. Profesor je nato ocenil, če je naloga primerna, da jo po svoji odločitvi predstavi morebitnim realnim investitorjem, zainteresiranim za ureditev hotela z restavracijo in mediteranskim atrijskim vrtom.

Mojo domišljijo so bogatile zlasti profesorjeve oblikovne rešitve ureditve prostora, materiali in predstavitve njegovih del. Vse to je gotovo podzavestno shranjeno v mojih iskanjih grafičnega izražanja svojih arhitekturno-prostorskih zamisli.

Edo Mihevc je bil rojen v Trstu. Ali so skupne primorske korenine vplivale na vajino sodelovanje?

Predvidevam, da je profesor diplomsko nalogo v prostoru, ki ga je sam intenzivno oblikoval, zaupal v zavedanju, da izhajam iz istega območja kot on, saj je nekaterim mojim kolegom namenil projektne naloge na nedoločenih lokacijah.

Med in po študiju ste potovali na prakse v tujino, kar tedaj ni bilo ravno običajno. Kako je takrat potekala izmenjava s tujino?

Izmenjave s tujino preko Študentske organizacije so bile usmerjene večinoma na Poljsko, Češkoslovaško, manj v Nemčijo, Francijo, za Skandinavijo in Japonsko pa smo iskali samostojne poti.

Zakaj ste se za pot v tujino odločili vi in kako vam je uspelo?

Marsikdo med kolegi je želel videti ambiente, stvaritve in življenje v takrat realno dosegljivih deželah Evrope, ne toliko zaradi njihove zgodovine kot zaradi spoznavanja arhitekturnih projektov, ki smo jim sledili v strokovnih revijah. V teh stremljenjih niso bile zanemarljive avanturistične želje, vseeno pa je bila osnova možnost preživetja v času bivanja v tujini.

Skupek teh osebnih želja se mi je na srečo uresničil najprej z obiskom Italije po zaključku prvega letnika in enomesečni praksi v Projektbiroju Gorica, nato pa po drugem letniku še z obiskom Skandinavije, z denarjem, ki sem ga dobil za izmero in izris Lanthierijevega gradu v Velikih Žabljah za Goriški muzej.

V Stockholmu sem po enomesečnem študentskem delu v hotelu Domus vsakodnevno iskal možnost opravljanja honorarne prakse v arhitekturnem biroju. Pri tem mi je večkrat stal ob strani kipar Čelo Pertot, ki je že več časa živel in ustvarjal v stockholmskem Skansenu. Ker sprva nisem imel sreče, sem že spakiral za vrnitev domov, ko sta me v svoj biro v Vallingbyju sprejela arhitekta Jon Hoyer in Sture Ljungqvist in me po pol leta dodelila arhitektu Lasseju Torstenssonu v njihovi podružnici na Kungsholmenu v Stockholmu za nadaljnjih šest mesecev.

Kasneje, leta 1960 in 1961, smo s kolegoma Ivom Pertotom in Armandom Tulom ter mojim starejšim bratom potovali v Hammerfest na Norveškem, kjer sva z bratom leta 1961 organizirala študentsko delo za petindvajset slovenskih študentov arhitekture in prava. En mesec pa sem tudi ribaril na ladji Stortind ob otočju Spitsbergen.

To nekajmesečno delo na Norveškem in ob povratku ponovno nekajtedensko risanje v švedskem biroju Hoyer & Ljungqvist mi je omogočilo lažje preživljanje v času študija, ob vračanju domov pa ogled mest ob obali Norveške, Osla ter Kopenhagna.

Nato sva bila med letoma 1961 in 1962 s kolegom Hugom Porento v Parizu, kjer sva se v času iskanja prakse zadrževala v arhitekturnem biroju na povabilo skupine mlajših francoskih kolegov, prakse pa tam nisva dobila. Po povratku iz Pariza sem diplomiral na Fakulteti za arhitekturo in gradbeništvo v Ljubljani.

Kako pa je bilo z vašim obiskom Japonske?

Leta 1975 sem se odzval na povabilo slikarja Takuja Iwasakija, naj obiščem Tokio. On me je uvedel v biro tokijskega arhitekta Arate Isozakija. Nato pa sem več časa preživel v biroju arhitekta Kisha Kurokawe.

Kurokawa je bil avtor znamenitega projekta Nakagin Capsule Tower, ki so ga letos pomladi začeli rušiti. Kako ste sploh prišli v stik z njim in do prakse v njegovem biroju?

V Tokiu sem si ogledoval mesto, najprej sem bil v predelu Ginza s tedaj najbolj zanimivo arhitekturo, kjer je delal Kenzo Tange, ki smo ga poznali tudi iz Skopja. Iskal sem njegova dela, ta so me takrat najbolj zanimala in animirala.

Ko sem prišel do Kapsulnega stolpa, me je sprejel zelo prijazen varnostnik, se po japonsko priklonil in me peljal po objektu ter mi pokazal nekaj kapsul, ki so bile ravno prazne. Ko sem si jih ogledal, sem ga kar direktno vprašal za telefonsko številko arhitekta, ki je avtor objekta. Dal mi je številko in predlagal, da ga kar on takoj pokliče. Strinjal sem se in tako je varnostnik poklical arhitekta Kurokawo, mu govoril po japonsko in mi nato podal slušalko. Tako sva se v preprosti angleščini dogovorila za srečanje.

Ko sva se srečala, sem mu pokazal preprosto knjižico svojih dotedanjih del, ki sem jo pripravil, danes bi ji rekli portfolio. Vanjo sem vključil projekt za Lesno šolo v Novi Gorici iz montažnih elementov in ravno zaradi te šole sva nadaljevala s pogovorom.

Takrat sem ga vprašal, če bi lahko prišel k njemu, da bi videl, kako dela, in da me vključi v kak projekt. Poslal me je v risalnico, kjer je bilo veliko mladih arhitektov, sami Japonci, ki večinoma niso znali angleško. Delal sem z dvema na manjši mizi. Pred sabo smo imeli v celoti narisan objekt z označenimi deli za obdelavo in liste s poenotenimi napisi, kaj bo na njih. Najprej sem samo sledil njunemu delu, nato pa nekatere odseke pomagal risati tudi sam. Že zaradi jezikovnih preprek nisem niti pričakoval, da bi lahko kaj delal samostojno. Skupaj smo hodili na kosila in se sporazumevali večinoma z gestami, risbami in s kotiranjem, pisava in jezik sta bila preveč različna od teh, ki sem jih poznal.

Za japonski metabolizem so značilni hitro odzivanje na spremembe in hitra gradnja za nove potrebe. Kako pa gledate na kvaliteto bivanja v bivalnih enotah v kapsulah?

Prostor kapsule mi je deloval optimalno za mlade in poslovne osebe, ki so v prehodnem obdobju življenja, preden se odločijo za prostornejše ambiente življenja in dela. Obnova kapsul pa ne bi mogla doseči zahtevanih standardov kvalitete bivanja, ki se pričakuje za današnji čas.

Ali mislite, da je rušenje Kapsulnega stolpa primerno končno metabolistično dejanje? Ali pa je po drugi strani škoda rušiti tako dediščino, tudi če je spreminjanje in rušenje v njenem DNK?

Moje osebno mnenje je, da je obdobja in dela v teku časa posameznika in družbe (tudi filozofije) bolje ohranjati. V primeru pozabe evolucija celostnega razvoja ni obremenjena z že znanimi iskanji in poizkusi.
Z ohranjanjem zanimivih »eksperimentov« lahko sodobno delo vedno primerjamo s preizkusi in premisleki, ki so bili v zgodovini že opravljeni in na ta način ne podvajamo idej in izvedb. In misli tako lahko napredujejo in lažje tečejo k novim rešitvam.

Kako so izkušnje iz Švedske in Japonske ter potovanj vplivale na vašo ustvarjalno pot? Kaj vas je najbolj zaznamovalo? Katere ideje in arhitekture so vas najbolj nagovorile?

Na Švedskem me je najbolj zanimal pristop do reševanja arhitekturnih nalog in sledenje funkcije vsebini, oblikovno pa me je močneje pritegnila finska arhitektura. Japonska arhitektura me je z ogledi del Kurokawe in Isozakija utrjevala v stremljenju k čistosti projektnih rešitev.

Kako bi primerjali izobrazbo, pridobljeno v Jugoslaviji, z delom in izkušnjami v tujini? Je bila jugoslovanska arhitekturna šola primerljiva s tujimi?

Na praksi v Stockholmu sem po drugem letniku arhitekture uspel v par mesecih pod vodstvom mentorja, arhitekta Torstenssona, projektirati interierje srednje šole v Linkopingu ter samostojno pripraviti predloge izbora materialov in fasadnih oblog stanovanjskih blokov in maketo satelitskega naselja Taby Centrum. V Tokiu je bilo po diplomi in nekajletnem samostojnem delu v Projektivnem ateljeju v Ljubljani seveda lažje.

V času prakse na Švedskem sem se vpisal na Kraljevo tehnično šolo za arhitekturo v Stockholmu, odobrili so mi tudi štipendijo. Priznali so mi izpite s področja arhitekturnega risanja s fakultete v Ljubljani. Na popoldanskih predavanjih in pri risanju sem zaznal le razliko v organizaciji in pripravi zahtevnejših nalog. V risalnici so na določeni nalogi delali vsi študentje, za razliko od ljubljanske fakultete, kjer smo v risalnicah risali le nekateri, kar se je odražalo v povezovanju in utrjevanju naših rešitev. Občutek imam, da je bil nivo vsebine dela podoben na obeh šolah.

Ali ste lahko kasneje ob povratku strokovne in socialne izkušnje iz tujine prenesli v domače okolje? Kako se je razlikoval način dela v tujini in pri nas?

Strokovne izkušnje sem vsekakor prenesel v svoje delo doma, socialne pa so se kar razlikovale. Delo in vzdušje v Stockholmu in Parizu sta bila primerljiva z biroji, v katerih sem delal doma, prav tako v Tokiu v biroju Arate Isozakija.

Drugače pa je bilo pri Kishu Kurokawi, tu so bili arhitekti in sodelavci v večji risalnici, kjer so skupine obdelovale segmente večjega projekta s pripadajočimi detajli za izvedbo. Vse se je risalo na paus papir enakih formatov, z oznakami, kam sodi posamezni del – segment – istega projekta.

Ste uspeli ohranjati stike z arhitekti iz praks v tujini?

Stiki z mentorjem v biroju Hoyer & Ljungqvist, arhitektom Lassejem Torstenssonom, so bili pogosti, z nekaterimi ostalimi le prva leta po vrnitvi domov.

Zakaj se vam potovanja in prakse v tujini zdijo pomembni?

Karkoli arhitekt vidi, ostane v njem. To je prva vizura, prvi vtis, šele nato mora raziskovati naprej, kar ga zanima. Premalo je samo brati o programu, stvari je potrebno videti, doživeti, občutiti prostor. Zato je potrebno čim več potovati in poskušati videti čim več.

Pogovarjala se je: Eva Sušnik
Fotografije: arhiv Marijana Vrtovca