Marvy-Lah-Krajine-Slika1
Marvy Lah: Krajina – vrednota in izziv

Kulturna krajina v družbeni zavesti Slovencev predstavlja vrednoto in pomemben del naše kulture in identitete. Vzrok za to je zagotovo tudi ta, da imamo na razmeroma majhni površini državnega ozemlja več različnih in pestrih krajinskih sistemov: sredozemski, predalpski, alpski, dinarski in panonski.

Krajine večinoma nastajajo z referenco na prejšnje krajine, le da se gradniki kontinuirano spreminjajo. Zato je krajina vedno izhodišče za krajine, ki nastajajo in za generacije, ki prihajajo. S krajinami se identificiramo, so spomin na našo preteklost, so del naših nostalgij.

Historične dediščinske krajine

Med temi krajinami so tudi historične krajine, z ohranjeno historično strukturo in številnimi ostalinami. Te nastajajo že od neolitika dalje, a tudi izginjajo, ker so tudi same podvržene spremembam, vpete v tehnološko in gospodarsko logiko aktualnega časa. Sprememba je bistvena lastnost vseh krajin. Ne smemo je ustaviti. Kmalu bodo tako tudi same samo zgodovinski vir, s katerim se bodo ukvarjali zgodovinarji in ne krajinski arhitekti konservatorji, niti ne prostorski načrtovalci.

S historično kulturno krajino se ne ukvarjamo kot z grajeno dediščino, ki jo obnavljamo in kasneje vzdržujemo in skrbimo, da ohranja historično podobo. To konservatorji počnemo normativno. Bistvena lastnost vseh krajin je, da se kontinuirano spreminjajo. Če bi jo ustavili v njeni spremembi, bi posegli v njeno bistveno lastnost.

Historične krajine, ki so ohranjene ali so opisane v virih, govorijo o tem, kaj smo bili; izkazujejo prizadevanja generacij, da bi preživele, in kako so jih zato s svojim poseganjem kontinuirano spreminjale. Govorijo o ekonomskih in družbenih procesih v družbi, v njej lahko prepoznavamo tudi odnos do okolja. Vse krajine so zato palimpsest vseh generacij, družbenih sistemov in naravnih procesov. Vse to so vzroki za nastanek krajin, ki jih občudujemo: takih, kjer so preživele številne vrste, kjer je bivanje prijetno.

Historična krajina pri kraju Strmca pri Postojni. Levo franciscejski kataster, začetek 19. stoletja, desno ortofoto posnetek, 21.stoletje. Pašne površine, ki so sledile polju, so se zarasle z gozdom, poljedelska krajina pa se spreminja v krajino travnikov.

V veliko primerih so krajinski sistemi pri nas ohranili nekatere elemente historične strukture prostora. To se je zgodilo zaradi specifičnega družbenega sistema po vojni, ko je bilo kmetijstvo samo dopolnilna dejavnost delavskega razreda in se je kmetijska produkcija le v manjši meri modernizirala. Te krajine so dediščinske krajine in jih vrednoti Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, vpisane so v Register kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo. V registru je vpisanih okoli 300 krajin, zanimiva pa je neenakomerna porazdeljenost evidentiranih krajin po nacionalnem prostoru, kar kaže najmanj na neenotno metodologijo vrednotenja, ki pa očitno Ministrstva za kulturo ne moti in v tem ne prepoznava strokovne nedoslednosti.

Posebnost dediščinskih krajin je, da gre za žive, kompleksne sisteme, ki se kontinuirano spreminjajo in jih zato ni mogoče prenoviti, konservirati ali rekonstruirati. Dediščinskih krajin tudi ne vzdržujemo, niti ne skrbimo za njihovo historično podobo kot pri ostali dediščini – a Ministrstvo za kulturo vseeno meni, da jih lahko vrednotimo in normativno varujemo podobno kot ostalo dediščino.

Problemi hitrih sprememb v krajinah

Spremembe v krajini so nepovratne in danes potekajo hitro in odtisi prejšnjih obdobij izginjajo. Zaraščanje kmetijskih zemljišč je v Sloveniji že dolgotrajen proces. Večinoma gre za spreminjanje kmetijskih zemljišč v gozd. Leta 1875 je gozd poraščal 36,4 % površine Slovenije, danes imamo skoraj 60 % gozda. Zaradi tega se je podoba krajine bistveno spremenila, to pa med drugim tudi pomeni, da pridelamo manj hrane in jo zato več uvažamo. Kar pa uvažamo, nekje drugje pušča ogljični odtis. Izgubljamo kulturne krajine, podobe prostora, specifične kmetijske pridelke, proizvode in tradicije ter nenazadnje tudi blagovne znamke. Vse to izgubljamo v zameno za več CO2. Res je sicer, da drevesa v gozdu pomagajo absorbirati CO2, znano pa je, da ga absorbirajo tudi gospodarske vrste dreves, oljke denimo celo največ.

Reka Vipava v Vipavi (foto: Luka Lango)

Naravovarstvo in kulturne krajine

Slovenija je 2004 formalno vstopila v Evropsko unijo in sočasno razglasila omrežje Natura 2000, z osnovnim ciljem ohraniti biotsko raznovrstnost. Danes imamo 38% površine Slovenije pod Naturo, ki je tako med najobsežnejšimi območji v Evropi. Natura pa pokriva tudi veliko kmetijskih območij in seže tudi v mesta. Zanimiv je primer reke Vipave v mestu Vipavi: tu je reka regulirana že več stoletij, a je vseeno pod Naturo 2000. Ob nedavni prenovi rečnih zidov v mestu in odstranjevanju rečnih nanosov so dela v luči Nature 2000 usmerjali tudi naravovarstveniki, kljub temu, da gre za izrazito antropogeni prostor, ki ga že stoletja zaradi poplav ureja, nadzoruje in spreminja človek.

Kulturne krajine niso naravni sistemi, ampak so delo človeka: človek je naravo prilagajal in spreminjal, ko je svoja prizadevanja opustil, so se te zarasle. Nastajajo tisočletja, se spreminjajo, prilagajajo in se ohranjajo zaradi kontinuirane rabe in ne, ker bi jih kdo varoval za nas. Te krajine so dokaz doseženega ekološkega ravnovesja. Krajine se zaraščajo in nastajajo nove, vse to določa človekova dejavnost in njegov kulturni odnos do prostora.

Vnos »naravnosti« oz. določil Nature 2000, ki jih je postavil in uzakonil človek, postavlja veliko vprašanj. Primer je skoraj 500 let stara kulturna krajina v Kobilarni Lipica, ki je bila vzpostavljena 1580 in se je ohranila do danes in je posledica kontinuirane rabe: vzreje plemenitih konj, ki potrebujejo pašo na senčnih jasah s hrasti. To ni naravni sistem, nastal je z melioracijo, prvo, ki je služila za konje in ne za preživetje ljudi. Zahteve naravovarstvenikov po gnezdiščih na drevesih v drevoredih in hotelih za bukovega kozlička so v nasprotju z varovano vsebino: to je historična dejavnost, ki danes sicer poteka na sodoben način in tako ohranja najpomembnejšo historično kulturno krajino v širšem prostoru.  Primer Lipice dokazuje, da vzpostavljena biotska pestrost in druge direktive, ki jih zahteva Natura 2000, funkcionirajo od nekdaj in zato intervencije v kulturno krajino niso potrebne, če že niso škodljive.

Odsotnost krajinskih politik

Z Evropsko konvencijo o krajini, ki jo je Slovenija ratificirala prav tako leta 2004, je Svet Evrope želel zagotoviti inštrument, ki bo omogočil varstvo, upravljanje in načrtovanje vseh evropskih krajin. Konvencija podaja temeljne usmeritve za področje krajine, ki jih podpisnice upoštevajo pri prostorskem načrtovanju, razvojnih politik, strategijah …

Po vseh teh letih pa smo ena redkih držav v evropskem prostoru, ki še nismo sprejeli krajinske politike. Arhitekturne politike so nastale na Ministrstvu za kulturo, sodelovali so profesorji Fakultete za arhitekturo in eminentni slovenski arhitekti. Krajinske politike pa je Ministrstvo za okolje in prostor prepustilo Društvu krajinskih arhitektov, ki ima status nevladne organizacije za varstvo narave.

Danes se svet srečuje s povečano globalno družbeno dojemljivostjo za krajinsko dediščino, v Sloveniji pa, kot bi bila krajina samoumevna in večna. A vse kar se zgodi v prostoru, se zgodi znotraj kulturne krajine. Krajina je krov, podlaga, vir, zgodovina, politika … je intrinzična vrednota. Pripada vsem nam. Krajina ni vsebina posameznih sektorjev, ampak je nadsektorska. Zato bi morala biti skrb države in najpomembnejše izhodišče pri prostorskem načrtovanju, saj je to edini inštrument, ki krajine obravnava ustrezno.

Lipica (foto: Etbin Tavčar)

 

Napisala: mag. Marvy Lah, krajinska arhitektka in konservatorka

Uredil: Luka Jerman
Naslovna fotografija: Etbin Tavčar, Lipica

Mag. Marvy Lah je krajinska arhitektka iz prve generacije diplomantov na Univerzi v Ljubljani, konservatorska svetnica ZVKDS, OE Nova Gorica in prejemnica Steletovega priznanja 2017 za celovito prenovo spomenika Lipica.

Mailchimp brez napisa

Povezani članki