Že samo vabilo k oblikovanju paviljona galerije Serpentine velja za svojevrsten uspeh, ki izbranega snovalca zasidra v arhitekturni eliti – ekvivalent priznanju za posebne dosežke, nemalokrat celo za življenjsko delo, pomembno v svetovnem merilu. Vsakoletni paviljon vzbuja zanimanje stroke in širše javnosti, ki prostorske rešitve izpod prstov priznanih arhitektov, umetnikov in oblikovalcev obišče v londonskih Kensingtonskih vrtovih.
Glavna kakovost začasnega paviljona leži v sposobnosti preizkušanja prostorskih konceptov ter rešitev, ki niso omejene na vprašanja povezana z dolgoročno rabo ali potrebami uporabnika – saj je ta, tako kot paviljon sam – začasen in spremenljiv. Potencial, ki ga paviljon kot tipologija predstavlja, ponuja neskončno možnosti arhitekturnega raziskovanja.
Arhitekturne ikone, kot so Zaha Hadid, Frank Gehry, Toyo Ito, Daniel Liebeskind, Peter Zumthor, Rem Koolhaas in ostali – seznam je dolg in impresiven –, so vse od leta 2000 vabljene k oblikovanju poletnega paviljona galerije sodobne umetnosti Serpentine; edina omejtev (kljub temu, da se to zdi relativno arbitrarni pogoj) je, da snovalec do trenutka, ko ga k oblikovanju povabijo, še ni postavil objekta v Angliji. V zadnjem času pa se trend poveličevanja genialnih, v arhitekturni sferi že vzpostavljenih imen premika v drugo smer – bolj vključujočo, s poudarkom na diverziteti, vzdržnosti in trajnostnosti ter naslavljanju tem, ki so v stiku s sodobnostjo in družbenimi spremembami, ki smo jim priča.
Letošnji paviljon je v tem smislu naslednji v seriji, ki se je začela leta 2017, ko je paviljon kot prvi temnopolti avtor oblikoval Francis Kéré, sledila pa so mu nekatera imena, ki so širši javnosti morda manj poznana. Theaster Gates, avtor letošnjega paviljona, ni izrazito prepoznavno ime v arhitekturnih krogih. Celo v umetniških krogih Gates ni tako razpoznaven, kot sta na primer Ai Wei Wei (2012, v sodelovanju s Herzog de Meuron) ali Olaffur Eliasson (2017, v sodelovanju s Kjetil Thorsenom), ki sta v preteklosti oblikovala paviljon Serpentine. Morda ravno zato letošnjega paviljona ne gre soditi s kritičnim očesom arhitekta, ampak ga je treba vrednotiti skozi prizmo umetniškega dela, ki se je slučajno znašlo v merilu objekta.
Objekt sam je relativno preprosta in stritkno arhitekturno gledano neartikulirana struktura – črn valj, ki jemlje navdih iz tradicionalnih objektov za žganje gline in opečnatih izdelkov iz Stoke-on-Trenta v Angliji, rimskih tempiettov, tradicionalnih afriških sakralnih objektov, madžarskih okroglih cerkva ter ritualov, ki so se ali pa se še vedno opravljajo v okroglih formacijah, danes prisotnih v afriški diaspori, razseljeni po vsem svetu. Iz omenjenih referenc je moč prepoznati glavno temo objekta: ustvarjanje kontemplativnega, skoraj sakralnega (od tod tudi ime Črna kapela), abstraktnega prostora. Samo strukturo je Gates zasnoval s pomočjo Adyaye Associates, ki so omogočili vzpostavitev Gatesovega prvega projekta, ki vstopa v polje arhitekturnega.
Črna kapela ni arhitekturno razvita v detajlu in ne predstavlja inovacije v smislu materialne ali geometrične dovršenosti, kot je to bila pogosto lastnost preteklih praviljonov. Preprosta, utalitarna konstrukcija je obita s črnim lesom ter paroprepustno strešno folijo, v notranjosti asimetrično postavljen vertikalen zid pa deli volumen na dva dela – temnejši prostor kavarne in glavni, osrednji prostor, nad katerim se odpira okulus, ki spominja na rimski Panteon in predstavlja glavni vir svetlobe, ki na temnem ozadju stropa riše londonsko nebo. Dva poudarjena vhoda sta postavljena tik ob vertikalnem zidu, v osi okulusa; tako glavni prostorski elementi ustvarjajo dobro premišljeno prostorsko kompozicijo. Raje kot v preokupiranosti z arhitekturnim detajlom tako Gates obravnava prostor kot umetniško delo, v katerega vstopimo kot v nekakšen predimenzioniran prostorski diagram v merilu ena na ena. Ravno ta arhitekturna primitivnost nadgrajuje občutek izkušnje prostora, ki pa ni izključno vizualna in kompozicijska, temveč predvsem izkustvena – afirmativen prostor kontemplacije, srečevanja in refleksije.
Gates se pri zasnovi paviljona med drugim referira na Rothkovo kapelo v Houstonu (Texas, ZDA). Tu gre za zanimivo primerjavo – tako Rothko kot Gates namreč vzpostavita prostor, ki deluje v harmoniji z umetniškimi deli, le da je očitno, da je v Rothkovem primeru sam prostor eksplicitno sekundaren v primerjavi s slikami, medtem ko Gatesov paviljon ne vzpostavlja hierarhije med razstavljeno serijo slik v katranu, poimenovano Sedem pesmi za Črno kapelo, in objektom samim. Kvečjemu nasprotno, paviljon in umetniška dela živijo vzporedno in neodvisno ter skupaj dopolnjujejo prostorsko izkušnjo, ki je primarni fokus zasnove objekta. Slike so abstraktne, Gates pa se z njimi poklanja svojemu očetu, krovcu, ter uporabi katrana pri prekrivanju streh. Teme rokodelstva, tradicije in spiritualne ter kontemplativne narave se nadgrajujejo ter povezujejo med seboj, hkrati pa so jasno pozicinirane v širši Gatesov opus – Črna kapela je namreč del projekta Vprašanja gline, ki ga je Gates razvijal v okviru razstav v galerijah Whitechapel in White Cube ter dvoletnim raziskovalnim projektom v sodelovanju z muzejem Victoria & Albert.
Pred paviljonom je postavljen zvon, nekoč del porušene cerkve svetega Lovrenca (St Laurence) v južnem Chicagu. Element iz religioznega objekta namesto na najvišji točki tu leži na trati. Zvon služi kot simbol, ki prevprašuje, kaj je zares sveto – vabi k prireditvam in dogodkom, ki so se in še bodo mesto našli v letošnjem paviljonu tekom poletja, analogno vabilom k svetim ritualom. Kljub temu da je Gatesova umetniška praksa zasidrana v temah, ki se dotikajo religiozne izkušnje, se zdi, da Črna kapela vzpostavlja svet prostor, ki je v prvi vrsti kontemplativen ter osvobojen religioznega naboja. Ob odprtju paviljona je Gates med drugim izrazil svojo obsesijo s prostori ekstaze – kar Črna kapela nedvomno poskuša vzpostaviti. Hkrati pa paviljon simbolno operira tudi na družbeno-političnem nivoju; izbira črne barve ter poimenovanje objekta jasno referirata Gatesov socialni angažma v temnopolti skupnosti: »Pomen črne je moč ostati odprt, optimističen, aktiven v kulturnem in duhovnem življenju, kljub temu, da je resnica podreditve ves čas okoli tebe,« je med drugim dodal na odprtju. S svojim simbolnim pomenom tako paviljon preraste iz oblikovalske vaje v slogu, tako na konceptualni kot povsem programski ravni, v prostor kulture, dogodkov in srečevanja.
Ob obisku Črne kapele se obiskovalcu poleg mnogo referenc, k jih Gates sam poudari, ponudi možnost za širši razmislek o prostorih refleksije. Na nek način se zdi, da Gates poskuša doseči profano, poenostavljeno ter najbrž povsem nenamerno variacijo Zumthorjeve kapele Bruder Klaus. Rokodelstvo, tema in svetloba, odprtina proti nebu ter kontemplativna izkušnja prostora samega povezujeta oba projekta, kljub temu da sta si na prvi pogled povsem različna. A primerjava morda navsezadnje ni na mestu; Zumthorjeva kapela je v dovršenosti detajla, materialnosti ter celotnem procesu materializacije objekta jasno zasidrana v svoji arhitekturni artikulaciji, medtem ko gre pri Gatesu za nekakšen ready-made, začasen, skorajda neoblikovan prostor.
Gatesov paviljon je zaradi vsega naštetega gotovo lahko razumljen kot polarizirajoč projekt. Njegova nenavadna arhitekturna ne-artikulacija, za arhitekturno prakso neobičajna abstraktnost, ki ni jasno definirana in eksplicitna, temveč prepuščena interpretaciji, ter fragmentiranost simbolov, tako na nivoju posameznih elementov kot tudi na nivoju paviljona samega, bodo gotovo vzbudile kritike ter tu in tam neodobravanje arhitekturne stroke. Kritika, zlasti dobro artikulirana, je nujna in dobrodošla, a Gatesov paviljon odpira zanimivo vprašanje o tem, kako je sploh pozicioniran v sferi arhitekturnega. Gotovo gre za prostorski, torej kot tak tudi arhitekturni objekt, vendar na mnogo nivojih deluje vse prej kot stavba – prej kot povečan diagram, kontejner spokojnosti.
In kot takšen deluje uspešno.
Gatesov paviljon Serpentine predstavlja svojevrsten odmik od predhodnikov. Njegova materialna, konstrukcijska in arhitekturna artikulacija so sekundarnega pomena. Temno in svetlo, prostor kontemplacije in odmika sredi divjega mesta ter abstraktne slike iz katrana v kontekstu parka skupaj doprinašajo h kontemplativni izkušnji sakralne, kontemplativne kolibe, ki jo Gates prestavlja v okviru letošnjega paviljona Serpentine.
Piše: Vid Žnidaršič
Fotografije: Vid Žnidaršič
Paviljon je v londonskih Kensingtonskih vrtovih odprt vse do 16. oktobra tega leta.
