Na svojem študijskem popotovanju v letih 1898 in 1899, ki mu ga je z »rimsko štipendijo« omogočila avstrijska vlada, je Jože Plečnik po koncu študija in pred začetkom samostojnega dela še od blizu spoznal klasični kanon evropske arhitekture; po Italiji se je od Benetk premikal proti jugu, leta 1899 pa je nameraval nadaljevati z obiskom Pariza. Tam ga je dohitela novica o materini smrti, zato je potovanje prekinil in se vrnil v domovino. Odlomki njegovih pisem, ki jih je v Ljubljani skupaj s spremnim komentarjem izdal France Stele že leta 1967, predvidljivo pričajo o zavzetem in kritičnem študiju starih mojstrov, ponujajo pa tudi nekaj bolj intimnih in duhovitih podrobnosti, ki jih mladi Plečnik sporoča svoji družini in prijateljem. Ker gre ljubezen do Italije vedno (tudi) skozi želodec, je v Plečnikovih pismih tudi nekaj kulinaričnih komentarjev in celo recept ali dva, ki ga je poslal materi v Ljubljano. Sicer ne gre za nikakršno Felicito Kalinšek, vendar pa so kratki odlomki v Plečnikovem žlahtno-arhaičnem slogu pisanja zabavne kulinarične drobtinice iz njegovega formativnega mladostnega popotovanja.

Torino, 8. in 9. 12. 1898
Krompir je takle jako dober: reže naj se kot jabolka za štrudel tenko, toda čez celo ploskev, ne v klinih ter naj se potem praži na masti, ne kot tu na maslu. Tako so mi v Milanu povedali, da ne rabijo nič masti, samo maslo.
Da vendar še nekaj kuhinjo kompletiram, pošiljam v pismu košček cviblaka: to so štangce premera 5 mm, po 50, 60, 70 cm in več dolge, katere prineso v gostilni precej za gostom v dva dela razdeljenem koritu, v enem delu te, v drugem žemlje. Ljudje jih po celo pest pograbijo ter hrustajo. To je v Torinu. Žemlje naj bi videli mama. O ljubljanskih pravite, da so »rev’n kruh«, kako bi ta izraz potencirali, ne vem, zame so grozne. Tako je vedno, menjavanje navad, mi se čudimo drugim, drugi nam. Vino je zvečine res dobro, včasih izvrstno, vendar drago; pije se po ½ in 1/5 litra, to je en quinto ter velja 1/5 zvečine 30 ctm po mestih, na deželi sem pil mnogo boljega za 20 ctm. Najlepše so pač flaše. V Padovi sem videl take flaše tako visoke kot jaz in še več, zamašene so bile pa z nekakim oblanjem ali slamo, katero menda polivajo, da se upre in dobro maši.

Firence, 7. in 9. 1. 1899
Sploh pa so Italijani čudno skromni ljudje. Živež ni posebno okusen ter je dobro živeti v boljših trattorijah. Risotto, macheroni al sugo in tudi al burro je najbolje ter v dobrih restavracijah famozno. Vina se bojim piti, je slabo; če je količkaj dražje kot pri nas, je jako fino, to mi lahko veruješ. Drago je primeroma vse bolj kot pri nas. Ena krona na Dunaju že kaj velja, lira tu nič ter si res želim včasi kosila za krono pri »Blauem Freihaus«, vsaj govedine. Juha ni za nič ter je vedno nekaj kot macheroni etc, torej brez vode kot prava jed. Oranže so dražje kot na Dunaju, in še veliko.

Rim, 28. 2. 1899
Kako se mora krompir restati, da je dober, sem Vam že pisal. Bravo, sedaj sem prišel oštarijo na »fegatelli di vitello«, telečja jetrca a la veneziana, ta so prav taka kot jih Vi naredite! In za čebulo jaz živim in umrjem –
Sedaj pa poslušajte: v kastrolo se da maslo, v to drobno narezana čebula ter se cvre, da je rumena; med tem se ubije jajce v šalo ter se pretolče in premeša; potem se vlije tekočina v kastrolo na čebulo ter pridno meša ter čaka na izvolo (!), da se dobi trda ali pa mehka jajčna jed, Eierspeis po nemško, to po dalmatinsko narejeno. Rižota Vas ne bom učil, tega znate Vi bolje narediti ko mi v turnu [Plečnik je v Rimu tako kot vsi avstrijski štipendisti stanoval v stolpu Avstro-ogrskega veleposlaništva oz. poznejšega Mussolinijevega urada, v Pallazzo Venezia] čeprav je naš s putrom, čebulo, jajci, paradižniki etc res dober. V čaj se ne dene rum temveč se vzame cuker ter riba ob lupino ter potem vanj vrže – to je primitivno pa zdravo. Ena najljubših stvari v Rimu mi je pa karfiol – cavolfiori – tega opražijo na putru itd.

Iz France Stele: Arh. Jože Plečnik v Italiji, Ljubljana, 1967 povzel Miloš Kosec