V pričujoči številki revije Outsider raziskujemo različne načine učenja, premisleka, ustvarjanja znanja in vednosti.

Odgovorna urednica Nina Granda v uvodniku razmišlja o eni od učiteljic, ki so jo največ naučile: »Čeprav se z marsikaterim pogledom, o katerem smo brali ali razpravljali, nisem strinjala, me je spodbujala k razmisleku. Ko sem čutila, da bi bila raje tiho in se umaknila v svoj zasebni mehurček, ko se mi je zdel vstop v dialog prenaporen in tvegan, ko sem mislila, da ne zmorem, mi je rekla: ‘Tvoj glas je dragocen.’ To je izrekla strastno, jasno in spodbudno: ‘Pojasni, razišči, preberi, preveri! Prispevaj k razpravi!’«

Nova številka revije Outsider odpira dve tesno povezani poglavji: Arhitektura šole in Šole arhitekture. Prvo raziskuje prostore vzgoje in izobraževanja ter možnosti njihove prenove, prilagajanja in ponovne uporabe; drugo se obrača k okoljem, v katerih se izobražujejo prihodnji arhitekti. V obeh primerih stavba ni le infrastruktura učnega procesa: s svojo arhitekturo oblikuje načine zaznavanja, mišljenja in delovanja.

Gostujoči urednici Ana Kreč in Katarina Čakš v uvodniku izhajata iz prepričanja, da šolski prostor nikoli ni nevtralen. »Prostor nas nezavedno, pa tudi zavestno, uči,« zapišeta. Tipologija šolske stavbe, učilnice, hodniki, atriji in zunanje površine soustvarjajo svojstven habitus, ki zaznamuje številne generacije uporabnikov – tudi ko se učni programi, družbene potrebe in načini poučevanja že spremenijo.

V času podnebne krize, demografskega upada in omejenih virov postajajo zato vse pomembnejši prenova pred novogradnjo, ponovna in začasna uporaba stavb ter premišljene manjše intervencije. Prispevki ne iščejo enega samega modela šole prihodnosti, temveč odpirajo prostor med normativom in eksperimentom, med obstoječim in novim ter med arhitekturo in pedagogiko. Šole – še posebno šole arhitekture – lahko pri tem postanejo laboratoriji alternativnih prostorskih in pedagoških praks.

Predstavljamo tudi Outsiderjevo šolo Misleče roke, kjer se posvečamo branju in diskusijam; angažirani participaciji, spoznavanju materialov, merilu 1 : 1 ter skupnostjo v lokalnem in globalnem kontekstu. Opazili smo, da se poglavja pričujoče številke medsebojno utemeljujejo in dopolnjujejo. Skupaj kažejo, da izobraževanja ni mogoče ločiti od prostora, materialov in skupnosti, v katerih poteka. Različni pristopi lahko doprinesejo k celoviti vednosti.

Pogled v vsebino:

1. Poglavje: Misleče roke

Kar zgradimo, nas spremeni nas uvede v letošnjo Outsiderjevo poletno šolo Thinking Hands, ki je potekala v Centru za gradnjo zemljo v Dobravi pri Škocjanu, kjer smo skozi izdelovanje in neposredni stik razvijali tudi svoje razumevanje prostora.

V nadaljevanju so predstavljeni njeni rezultati, ki so jih skupaj izdelali udeleženci poletne šole: Kurnik arhitekta Gerrit Müller-Scheeßela, Preproga umetnika Mateja Andraža Vogrinčiča in Paviljon #4, ki je nadaljevanje nenehnega procesa gradnje z zemljo, ki se odvija v Centru, arhitekta in mentorja Matevža Grande.

Matevž Granda pove zgodbo o dolgi poti Stroja, ki od letošnjega leta naprej v Centru za gradnjo z zemljo izdeluje stisnjene zemeljske opeke in tako nadgrajuje raziskavo zemeljske gradnje.

V nadaljevanju spoznamo udeležence letošnje poletne šole. Misli delijo Nina Granda, Jana Jocif, Klara Zalokar, Nina Dolar, Gerrit Mueller-Scheessel, Matej Andraž Vogrinčič, Zoja Čepin, Lea Ovčarić, Matevž Granda, Petar Pereša, Anja Zamuda, Maša Kralj, Adam Breznik, Patricija Bratuž, Marko Klemen, Sinja Tekavec in Simon Lušin.

V luči Outsiderjeve pobude za dediščino misli deli Gregor Turnšek, ki predstavi finski primer davčne olajšave in v nadaljevanju odpre razpravo o tem, ali bi morali prenavljati le stavbe, zavarovane s statusom kulturne dediščine, ali bi morala prenova in aktivacija obstoječega pravzaprav postati primarni model naseljevanja in gradnje.

2. Poglavje: Obstoječe in spregledano

Tadej Zupančič se je pogovarjal z Polly Powell, lastnico založbe Batsford, ki izdaja arhitekturne knjige.

Aleš Gabrijelčič in Erik Nik Neubauer sta tokrat raziskovala univerzitetno naselje na Prulah, ki so ga zgradili v petdesetih letih po načrtih Edvarda Ravnikarja in Stanka Kristla, z namenom zagotavljanja stanovanj za naraščajoči akademski kader.

Martina Tomšič se je pogovarjala z Alexandrom Fthenakisem, arhitektom in fotografom, razpetim med Münchnom in Grčijo, ki od leta 2020 vodi svoj lasten biro, Fthenakis Studio.

Živa Pečenko se je pogovarjala s krajinskim arhitektom Françoisom Vadepiedom, ki vodi krajinskoarhitekturni biro Wagon Landscaping, za katerega je značilna tesen preplet med načrtovanjem, izvedbo in vzdrževanjem krajine.  

3. Poglavje: Arhitektura

V poglavju arhitekture predstavljamo prostorsko intervencijo Velarium slovenske arhitektke Nike van Berkel in Juliette Gilson v kraju ’s-Hertogenbosch na Nizozemskem.

Predstavljamo sodobno, hišo, a v sozvočju s tradicijo, ki so jo oblikovali Skupaj arhitekti v Radgonsko-Kapelskih goricah. Biro a2o2 so v okolici Ljubljane prenovili vrstno hišo V4, arhitektka Meta Kutin pa je prenovila stanovanje v Ljubljani.

Arhitekti iz Projekta Nova Gorica so prenovili Grad Turjak s parkom in pristavami, Kombinat arhitekti pa so v sodelovanju s Prostorožem ustvarili krožno stavbo za krožno gospodarstvo – Center Zarta.

Arhitekti Gužič Trplan so oblikovali stanovanjsko sosesko Črnuški bajer, biro samóatelje pa je zasnoval novi vrtec Golovec na Rudniku.

V nadaljevanju si je Nina Dolar ogledala prenovo navdihujočega staromeščanskega stanovanja v Trstu, ki ga prenavljata Jan in Anja Pintar.

Janez Suhadolc razmišlja o arhitekturni teoriji ali arhitekturologiji v preseku časa, poglavje pa zaključuje intervju z novo kulturno ministrico Ignacijo Fridl Jarc, s katero se je pogovarjala Nina Granda.

Arhitektura šole – šole arhitekture

Arhitektura šole

Mitja Zorc v prispevku Pogovoriti se moramo o Navodilih za graditev osnovnih šol kritično obravnava dokument, ki od uvedbe devetletke usmerja načrtovanje slovenskih šol, vendar ostaja vezan na tradicionalno razmerje med učilnicami in komunikacijskimi prostori. Kako bi lahko prenova obstoječih stavb in demografske spremembe spodbudile sodobnejša učna okolja – s posodobljenimi predpisi ali »Navodilom navkljub«?

»Kaj je šola 21. stoletja, če tipologija ni več pomembna?« se sprašuje Eva Gusel v prispevku Tipologija šole. Na podlagi zgodovinskega razvoja šolske arhitekture in izbranih mednarodnih praks predstavi štiri možne odzive na sodobno demografsko in podnebno realnost.

Nina Dolar v članku Mala arhitekturna intervencija: trije primeri posodobitve šolskih prostorov predstavi dolgoročna sodelovanja birojev SVET VMES, ARP studio in zgradbazamisli s tremi slovenskimi šolami. Projekti po načelu »čim manj, čim več« kažejo, da lahko premišljeni delni posegi, podprti z dobrim poznavanjem stavbe, dialogom z uporabniki in celovito vizijo, postanejo nosilci dolgoročne prostorske preobrazbe.

Arhitektka Barbara Pampe, z nemške fundacije Montag Stiftung Jugend und Gesellschaft in mednarodno uveljavljena strokovnjakinja za šolsko arhitekturo, v prispevku Faza 0: kulturni premik v arhitekturi šol predstavi proces, ki poteka pred začetkom projektiranja. Pedagogi, arhitekti, uprava in uporabniki v njem najprej opredelijo izobraževalne cilje, nato njihove prostorske posledice. Ključno pa je, da ugotovitve faze 0 preživijo tudi nadaljnje faze projekta.

Blaž Babnik se v intervjuju z arhitektko dr. Susanne Hofmann, ustanoviteljico berlinskega biroja Baupiloten, pogovarja o tem, kako deluje participacija. Kako preprečiti, da bi v sistemu javnega naročanja postala le formalnost brez dejanskega vpliva na arhitekturo?

Nina Karangeleska Todorovska in Ana Kreč v članku Park, ki je prerasel šolo obravnavata Osnovno šolo Grigorja Prličeva v Ohridu, delo makedonskega arhitekta Ljubena Najdenova iz leta 1958. Načrtovana rušitev šole in dela parka odpira vprašanja varstva modernistične dediščine, javnega prostora in podnebne odpornosti mesta.

Krajinska arhitektka Urška Kranjc v prispevku Prostor, oblikovan za razumevanje sveta in sebe predstavi odprti prostor šol in vrtcev kot okolje izkustvenega učenja. Njegova kakovost ne izhaja iz množice tipskih igral, temveč iz prostorske in vegetacijske raznolikosti ter stika z živimi procesi.

Gregor Jurak v članku Šola, ki se giblje razmišlja o arhitekturi kot skritem telesnem kurikulumu.

Šole arhitekture

Kako izobraziti arhitekta za svet, v katerem načrtovanje stavb ni več edina oblika arhitekturnega delovanja? Arhitektka, dr. Mia Roth Čerina profesorica z Arhitekturne fakultete Univerze v Zagrebu v prispevku Kako izobraziti pluriverzalnega praktika razmišlja o prenovi zahodnega kanona ter pomenu sodelovanja, vztrajnosti in samostojnosti. Kakšno odpornost razvija študij arhitekture – in v službi česa?

»Če želiš graditi z lesom, moraš najprej razumeti les,« pravi Tina Gregorič, arhitektka in profesorica na TU Wien. V pogovoru z Alešem Gabrijelčičem in Katarino Čakš predstavi pedagoški pristop, ki material postavlja v izhodišče raziskovanja lokalnih znanj, bioregionalnih posebnosti in novih načinov gradnje.

Arhitekt in pedagog Rok Žnidaršič v članku Učiti se učiti arhitekturo poučevanje primerja s starševstvom: pri obeh izhajamo iz lastnih izkušenj, posledice pa se pokažejo šele čez desetletja. Namesto mojstrske šole zagovarja intelektualno emancipacijo študenta in učenje, ki dopušča dvom ter napake. »Koga izobražujemo in za kakšen svet ga vzgajamo?«

Samostan v Benetkah, industrijske hale v Barceloni, stanovanjski stavbi v São Paulu in nekdanja tovarna čokolade v Moskvi. Luka Jerman v prispevku Poučna ponovna uporaba predstavi štiri arhitekturne šole, katerih prostori niso le prilagojeni vsebniki pedagoških programov, temveč nosilci zgodovine in družbenih plasti mesta. Ponovna uporaba tako postane neposredna in izkustvena metoda učenja arhitekture.

Andraž Keršič v članku Na Grabnu sledi prostorski zgodovini današnje Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani: od mestne deške šole iz leta 1874 prek Ravnikarjeve povojne adaptacije do Florjančičevega prizidka. Kot zapiše avtor: »Zgodovina šole na Grabnu je zgodovina nenehnega prilagajanja novim potrebam izobraževanja.«

Ana Kreč v članku Nomadska šola ob začasnih naselitvah arhitekturne šole Sint-Lucas v Gentu in Bruslju razmišlja o izobraževalnem nomadstvu kot prostorsko-pedagoškem eksperimentu. Izkušnjo prenese tudi v ljubljanski kontekst: bi lahko arhitekturna šola, preden svojo prihodnost trajno pozida, za nekaj časa preizkusila alternativne načine dela in sobivanja »pod skupno streho«?

Arhitektka Janja Šušnjar in norveški študent arhitekture Bjarte Båtevik v prispevku Šola kot okvir in platno primerjata bergensko šolo BAS v nekdanji žitnici ter ljubljansko Fakulteto za arhitekturo na Grabnu. Prva se nenehno spreminja z intervencijami študentov, druga jasneje izraža akademsko tradicijo; prav njune razlike razkrivajo, kako prostor spodbuja specifične načine mišljenja, ustvarjanja in sodelovanja.

Revija bo kmalu pri naročnikih in na prodajnih mestih, svoj izvod pa lahko že naročite v spletni trgovini. Vabimo vas k branju bogate, premišljene in skrbno pripravljene vsebine.