V tridesetih letih 20. stoletja je bil radovljiški župan Vinko Resman tudi predsednik mestne hranilnice. Ko je Kranjska banovina za namen gradnje kmetijske šole v Poljčah kupila dolgove markantnega gornjegorenjskega veleposestva, je bila polna denarja. Župan je imel v lasti jalovo zemljišče v Predtrgu pod Oblo gorico. Prvemu domačemu arhitektu, Ivanu Vurniku, je predstavil idejo o bazenu in pretežno s sredstvi hranilnice je kranjsko podjetje v letu dni tu zgradilo mestno kopališče.
Meščani nad sotočjem Dolinke in Bohinjke na bazen niti pomislili niso, zato je bilo v onih kriznih časih Vurnikovo kopališče pravcati čudež. Ko v med pade sekira, je vredno biti pozoren.
Kopališče je bil največji Vurnikov projekt v domačem kraju. Lesk iz tujine pa je pozno osvetlil njegova dela. Šele poznavanje okoliščin nastanka in natančno branje zbornika (Ivan Vurnik 1884-1971: slovenski arhitekt, 1994) lahko odkrije nejevoljo akterjev zavoljo propada kopališča. »Ta izjemna in v mnogočem edinstvena arhitektura, ki je bila postavljena v nenačeto naravno okolje, je bila svojemu kraju očitno tako nerazumljiva, da jo je doletelo skoraj popolno uničenje oziroma izničenje njenega bistva. (Dušan Blagajne)« V času nastajanja zbornika je bil »vurnikomor« že popoln. Vsi so gledali stran. Zbornik in leto kasneje razstava sta bila poslednje maziljenje. A kraja to ni prebudilo.
Po drugi vojni je bilo kopališče nacionalizirano. Ob osamosvojitveni denacionalizaciji je občina ostala lastnica objektov in od takrat postopoma odplačuje zemljišča pod njimi. Sedaj občina »rekonstruira« oz. gradi olimpijski bazen z odmično streho.
Vurnikov »čudež«
Resmanovo idejo o bazenu je na papir spravil prof. Ivan Vurnik. V banovini je bil to tretji bazen »olimpijske« dolžine in lokaciji primerne širine. In to kakšen!
Ker se po stoletju napredka in iskanj vračamo k trajnostni gradnji, si – ob še živem izročilu in s pomočjo fotografij – prikličimo ta enkratni Vurnikov »zeleni« projekt. Voda iz dva kilometra oddaljenega potoka pod Begunjščico je po jeklenih ceveh polnila rezervoar na Obli. Od tam je tekla na višji rob blage enokapne strehe nad garderobami in po 80-metrski navrtani cevi curljala na potemneli baker. V bazen je pritekla mehansko filtrirana in dogreta. Odpadno vodo so po delno odprtem kanalu vodili proti nižje ležečemu mestecu. Meščani so z njo smeli zalivati vrtove, višek je odtekal v Savo.
Vurnik si je kopališče zamislil sonaravno. Pa tudi mestotvorno, s požarnim bazenom. Na zadnji olimpijadi športne arhitekture v Berlinu leta 1936 je mojstrovina dobila prestižno nagrado. Danes bi bila zgled zelene infrastrukture. Četudi so bili stroški za gradnjo visoki, je bila vstopnina dostopna, obisk sila popularnega objekta pa velik. Na južnem robu bazena je stal 10-metrski skakalni stolp iz armiranega betona. Kot Vurnikov monogram je postal simbol mesteca.
Usoda kopališča
Po drugi vojni so kopališče upravljali mnogi. Vemo, kako se je lahko upravljalo »naše«: propadalo je, pred očmi ponižanega in zagrenjenega mojstra. Pet let pred njegovo smrtjo je bila Krajevna skupnost Radovljica primorana naročiti idejni projekt prenove. Izkušenj s primerljivo športno arhitekturo ni bilo na pretek, zato prijetno preseneča nadgradnja kopališča v vodni park. Bazen bi se delil v skakalnega in otroškega, na spodnji terasi naj bi zrasel nov plavalni bazen. Delo Zavoda za urbanizem Bled spoštuje mojstrovino, razume prostor in čas. Stroka je svoje povedala, zelo verjetno tudi z vedenjem avtorja.
Maketa je najzgovornejše izrazno sredstvo. A odločili so politiki, ki so se tudi na prostor »spoznali« najbolje. Odločilna je bila višina investicije. Zato so bazen širili proti Obli gorici in izničili mikrolokacijo. Porušili so garderobni objekt in bazensko tehniko. Športna igrišča pa so preuredili v – avtokamp.
Od tedaj se je o vložkih odločalo podobno. Bazen je postal je kompromis, nenehno »v gradnji«. Prihodki so padali, stroški za vodo in mazut pa rasli. Pred dvajsetimi leti je bil preobražen v plavalno dirkališče, kar je še danes. Desetletje pred tem so stolp, ».. primer suverene, samozadostne skulpture, ki pretvarja funkcionalni smoter v simbolno sporočilo … (B. L.)«, zrušili v bazensko globel. Oče slovenskega funkcionalizma je drugič padel.
O odgovornosti naročnika in projektanta
Časovni oris kompleksa kopališča kot inženirske, arhitekturne in urbanistične mojstrovine nacionalne vrednosti še bolj izpostavi potrebo po kvalificiranih strokovnih podlagah javnih naročil in odgovornih naročnikih. Dandanes jih motivira predvsem višina investicije. V konkretnem primeru bi naročnik lahko iskal programski konsenz v mreži tozadevne infrastrukture. A je Slovenija nima, ker so emocije športnega olimpa neizračunljive za politiko povprečja.
Spolzek teren javnega investiranja torej kliče k čuječnemu in odgovornemu projektiranju – pri kopališču v prvi vrsti naravovarstvene in kulturne javne službe. Odvzem zaščite naravne dediščine Oble gorice je bil zelena luč za tlačenje prevelikega objekta v nenačeto idilično okolje. S pokoritvijo narave se je tlakovalo pot pozabi kopališča. To je bil »sploh najbolj prečiščen primer funkcionalizma v celotni slovenski arhitekturi, ki bi v istem času lahko nastalo kjerkoli drugje na svetu (D. B.)«. Kopališče je imelo še večji pomen za Gorenjsko in Radovljico kot stadion za Slovenijo in Ljubljano. Če je bilo prepoznanje Plečnikove veličine pozno, je bilo pri Vurniku preračunljivo. Ker je bilo ubito doma.
Zato v tranzicijski odsotnosti odgovornega projektiranja javne družbene infrastrukture, katere humus je »mlada« demokracija na »starih« manirah, čudež še bolj sije. Kopališče je bilo eden mejnikov svetovne prostočasne arhitekture. A tega ni več.
Kakšen poriv okolju je dal Vurnik z mojstrovino, pokaže pogled na turizem. Malo pred izgradnjo kopališča so meščani ustanovili Društvo za privabitev tujcev, ki je vključevalo tudi občini Lesce in Begunje. A šele prospekt iz leta 1936, z »medaljo« kopališča, tudi Radovljico umesti na turistični zemljevid »okolšne s podobo raja«. Navaja tudi »radovljiški« zimski šport: »..krasen teren za smučanje in sankanje, novo skakalnico v neposredni bližini«. Na podoben način kot kopališče je mestece na svoje zemljišče malo kasneje pridobilo Vurnikov hotel Grajski dvor.
Štiri leta pred otvoritvijo kopališča je šestojanuarska diktatura banovini in društvom nadela uzde. Tri leta pozneje je prispela berlinska objektna »olimpijska« medalja. Upravljanje je potekalo z odborom vlagateljev in do osvoboditve se je vložek povrnil. Po njej pa gre s kopališčem samo navzdol.
Zgodovina se ponavlja. Od leta 1995 javni objekt upravlja društvo mimo zakona. Po plavalni olimpijski kolajni (Peking) je objekt brez nadzora lastnika. Župan izhaja iz društva in je v devetdesetih – tudi zaradi mednarodnih homologacijskih pogojev – (beri: priznavanje rekordov) botroval zrušitvi stolpa.
Resman, župan in bankir, je vedel kaj lahko pričakuje od strokovnega someščana: na eni strani velepotezno mestotvornost, na drugi gospodarnost investicije. Sedanji – z izjemo subvencioniranih cevi za toplotne črpalke – javni denar meče v vodo. V gradnji je prva faza (rekonstrukcija), sledila naj bi druga z drsno streho.
Odločevalci so rekonstrukcijo bazena uvrstili v načrte razvojnih programov in v proračune. Ni pa jim bila predložena varianto s fiksno streho. Zavedli so jih s papirji, ki so jih položili prednje na mizo in so jih morali kasneje vrniti.
V Sloveniji so trije pokriti olimpijski bazeni. Na četrtega v Radovljici bi ob kranjskem prišlo 100.000 pokrajinskih duš. V luči pristopne izjave v EU in zaveze enakih možnosti bi jih v RS potrebovali še 16. Gre za blamažo na nacionalni ravni, na občinski pa za siromašenje obrobja.
Projektu v Radovljici botruje zavajajoča investicijska dokumentacija. Z rušenjem svetovno priznane arhitekture in njene modre nadgradnje narave se je že dosti prej legaliziralo igračkanje s prostorom. Pa tako dobro je kazalo Vurnikovemu mestecu na Linhartovi podlagi. Posegov v kulturo in krajino ne bo mogla skriti niti fiksna streha. Odmična – pa četudi bo stalno zaprta – razgali vse.
Napisal: Janez Urbanc, arhitekt in načrtovalec športnih objektov
Naslovna fotografija:
