Advertisement
dsc_7749
Jani Pirnat: Vlaki prioriteta in dežela kot železniška maketa

Razlog za japonsko navdušenost nad vlaki morda tiči v kukavičjem jajcu, ki so ga Američani podtaknili Japoncem leta 1853. Da bi razbili 250-letno gospodarsko in vojaško izoliranost Japonske od sveta, so s črnimi parniki, takrat še na vodna kolesa, vpluli v zaliv Uraga pri Tokiju. S ponudbo, ki je Japonci  niso mogli zavrniti, so razstrelili nekaj hiš na obrežju in jih prepričali, da so podpisali pogodbo o trgovanju. Ker je bil poveljnik ladjevja komodor Perry navdušen nad tehnološkim napredkom, je Japoncem pripeljal domiselno darilo. Po gostiji, kulturnem programu in sumo turnirju, so Američani na vrtu lokalnega veljaka sestavili 100 m dolgo miniaturno železniško progo s parno lokomotivo.  Prikazana napredek in tehnika sta Japonce tako prevzela, da so v naslednjih desetletjih ukinili fevdalno ureditev pod Tokugawa šogunatom in krenili na pot bliskovite industrializacije dežele.

Od takrat je težnja po novem gibalo japonskega napredka. Čeprav so inovacije velikokrat neučinkovite in prototipi pogosto komični, so stroški in vložki v izločevanje napak, ki potiskajo družbo v visoko tehnološko prihodnost, vseeno upravičeni. Industrializacija in infrastruktura so povsod na prvem mestu, večkrat tudi na škodo okolja in ljudi. Gradbeništvo in veliki državni infrastrukturni projekti so glavna gospodarska panoga,ki se financira tudi z zadolževanjem. Ob takšni gostoti prebivalstva ni presenetljivo, da so vlaki prioriteta in dežela kot želežniška maketa. Kot da je Japonsko skonstruiral železniški inženir, ki je bil že od malega prevzet z vlakci. Vse je podrejeno prometu in tranzitu. Narava je ukročena z viadukti in tuneli, da lahko vlaki brzijo s hitrostjo do 300km/h in tudi lokalni prevoz doseže do 160km/h –  pod zemljo, po površju in visoko nad cestami ter med stolpnicami. Vlaki so vseh vrst: lokalni, hitri, ekspresni, pol ekspresni, delno ekspresni, nočno ekspresni,…. Zlahka se vkrcaš na napačnega, ki preskoči postajo, na kateri si želel izstopiti. Med vlaki ni več kot 10 minut razlike, zato če zamudiš enega, kmalu pride drugi. V naglici je puščic, zaslonov in napisov enostavno preveč za smiselno in hitro orientacijo. Zato je najbolje vprašati za pot, saj skoraj brez izjem Japonci prijazno priskočijo na pomoč.

Disciplina, red in mir

Železniške postaje imajo na peronih natančno začrtana vstopna mesta, kjer se glede na tip vlaka, ki ga čakaš, postaviš v eno od dveh vrst v natančno začrtano čakalno pot. Ob prihodu vlaka se vstopna vrata ustavijo natanko ob teh oznakah in čakajoči se umaknejo, da imajo potniki prostor izstopiti. Vrivanja ni. Ob prometnih konicah imajo na večjih postajah honorarno zaposlene ”porivalce v vlak”. V belih rokavičkah potiskajo potnike v vagone. Z opravičilom, ker so se ga dotaknili, zadnjega potnika pridržijo za hrbet, da ga ne stisnejo vrata. Ko se zapro vrata, v zadnjem trenutku umaknejo roko.

Na vlaku je zapovedana tišina. Po telefonih se ni dovoljeno pogovarjati. Medsebojni pogovori potekajo skoraj šepetaje.. Večina ljudi drsa po telefonih, igra igrice, bere ali spi. Če si potnik želi popolno izolacijo, si nadene masko čez usta, v ušesa vtakne slušalke in se zatopi v ekran mobilnika. Veliko jih tudi spi. Ker so vlaki točni, si nastavijo budilko kakšno minuto pred prihodom na izhodno postajo in mirno zadremajo. Kraje na vlakih so izredno redke, pozabljivost pa pogosta. Na končnih postajah se zato skoraj zanesljivo najde vse izgubljeno. Brez panike, video nadzor je povsod.

Mobilnost invalidov in slepih po japonskih velemestih je resnično na zavidljivem nivoju. Vozički imajo dostop z dvigalom skoraj povsod. Ob vstopu in izstopu na vlak jih spremlja osebje, zaposleno na postajah z zložljivimi rampami za voziček.

Po postajališčih železnic se razlega iz zvočnikov ptičje petje. Kar se sprva zdi nesmiselno posnemanje narave, se izkaže za izredno domiselno rešitev. Gre namreč za zvočne smerokaze za slepe, na poti do perona. In tako slavček žvrgoli na postaji vlaka, namenjenega v Kjoto. Iz istega razloga tudi glasovi v javnih straniščih nagovarjajo mimoidoče: “ Tukaj je moško stranišče.” Po tleh so položeni trakovi z reliefom, ki označuje pot za slepe in slabovidne. Pomaga pa tudi tistim,, ki so zatopljeni v ekrane mobilnikov, in ki tako začutijo, da se približujejo robu perona. Železnice – enotirne, dvotirne, vseh vrst in pogonov, so povsod in vlaki pogosto vozijo tudi v oddaljene hribovske vasi.

Železnica Japan Railways povezuje celotno Japonsko in ima prednostni položaj v vseh infrastrukturnih projektih. Ob njej obstaja še stotine privatnih linij, ki se  borijo za najboljše smeri in potnike. Večja privatna železniška podjetja so hkrati tudi multinacionalke z verigami prestižnih nepremičnin, nakupovalnih centrov, hotelov, restavracij in športnih dvoran. Da bi izstopali v ponudbi, ima vsako železniško podjetje vlake tehnološko prepoznavnih zmogljivosti in oblik Imena kot so Gromovnik,Vodna strela, Gromska strela, Srebrna ptica, pa naj bi privabljala potnike.

Večkrat sem se spomnil na naš ”Balkan Bullet” med Ljubljano in Beogradom, ki ob dobrih dnevih za 500 km večinoma po ravnini porabi od deset do dvanajst ur. V stotih letih se hitrost na tej relaciji ni dosti spremenila, v zadnjih letih gre celo na slabše. Vožnja z vlakom na delo iz Ljubljane v druga mesta je zaradi neprimernih voznih redov  po moji izkušnji na daljši rok nemogoča. Zato se gnetemo na cestah, preklinjamo promet in voznike, ogrožamo sebe in druge, si po poti zmišljujemo razloge, zakaj smo zamudili in jamramo nad stroški za prevoz.

Zanesljivost japonske prometne infrastrukture je zato prav nečloveško fascinantna. Iz Osake v Tokijo skozi gorato pokrajino in močvirja (približno razdalja med Beogradom in Ljubljano) je moja družina s hitrim vlakom na cilj pripotovala v dveh urah in pol. Jaz z nizkocenovnim letalskim prevoznikom pa v petih urah in pol. Ob enajsti uri smo istočasno izstopili pred tokijsko centralno postajo, kot dogovorjeno in po urniku. Jaz po zraku, družina po tleh. Za povratno letalsko karto sem plačal toliko kot za Shinkansen v eno smer. Toda po več potovanjih po Japonski sem ugotovil, da je bila vsota različnih prevozov, prehrane, prenočevanja in truda vloženega v logistiko skoraj enaka, kot če bi se odločil za udobje in hitrost z vlakom. Sistem je premišljen in zanesljiv. Za isti denar si pot izbereš sam, glede na čas, ki si ga lahko privoščiš porabiti.

Na srečo pa pri nas še imamo čas, da se nam nikamor ne mudi.

Napisal:  Jani Pirnat

img_0783 img_1580

* Kolumna je bila objavljena v 2. številki revije Outsider. Omogočite nastajanje kakovostnih vsebin! Naročite Outsider! Pišite na: [email protected]

 

 

 

 

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.