Od časa do časa globalno arhitekturno srenjo še vedno razburka pristna polemika. Za eno zadnjih je pred tednom dni poskrbel Patrik Schumacher, sodelavec letos umrle Zahe Hadid in od takrat edini vodja globalnega arhitekturnega biroja. V govoru na berlinskem Svetovnem arhitekturnem festivalu je oznanil vrsto stališč, ki so prah povzdignile ne le v arhitekturnih, ampak tudi v političnih krogih in med splošno javnostjo, še posebej Londončani, kjer Schumacher živi in kjer je tudi sedež njegove arhitekturne pisarne. Najbolj je razburkala označba socialnih stanovanj za »tragedijo«; po Schumacherjevih besedah imajo upravičenci do socialnih stanovanj v velikih mestih neupravičen dostop do najboljših nepremičninskih lokacij, ki bi jih lahko porabili za tržne namene in za tiste, ki so ekonomsko zares produktivni. Uničenju socialnih stanovanj je arhitekt nasproti postavil podporo tujemu kapitalu in kupcem »počitniških« nepremičnin. »Poznam veliko ljudi, ki imajo v Londonu stanovanje, v katerem preživijo le nekaj tednov na leto, kadar priredijo zabavo ali dve. Vendar pa je celo to neverjetna obogatitev mesta.«
Socialna stanovanja v Londonu so se v preteklih desetletjih pogosto znašla na po novem najbolj dragocenih zemljiščih; vir fotografije: New Statesman
Zaključil je s pozivom za ukinitev zakonskih stanovanjskih standardov, kar bi omogočilo še manjša stanovanja (kar si je na primer v Londonu že kar težko predstavljati; mene je nek nepremičninski agent na primer spraševal, da ima v primeru, če nisem višji od 173 cm, zame krasno stanovanje. Uganili ste, višina stropa v stanovanju je bila 173 cm, v originalno stanovanje je lastnik preprosto vstavil novo ploščo in tako iz enega »magično« dobil dve stanovanji!). »Ljubim takšno cvetenje podjetniških priložnosti,« je dejal Schumacher in zaključil z morda najbolj polemičnim pozivom za pozidavo največjega parka v centru Londona, Hyde Parka. »Morali bi razmisliti, koliko ga zares uporabljamo, in koliko bi lahko zaslužili, če ga pozidamo.«
Hyde Park, London
Schumacherja je lahko karikirati. Guardianov članek ga iznačuje za tistega arhitekta, ki »se redno udeležuje razprav, če ne kot govorec, pa kot poslušalec v prvi vrsti. Pri vprašanjih prvi vzdigne roko in nato označi govorce za del svetovne leve liberalne zarote.« Vendar pa je Scumacherjev program vse kaj drugega kot karikatura. Gre za skrajni neoliberalni program za arhitekturo v post-brexitovski ali, če želite, trumpovski dobi. Edino orodje odločitev postane vsemogočni in vsevedni prosti trg, država in socialne ustanove pa se morajo popolnoma umakniti iz sfere odločevalcev in se odpovedati vsakršnemu vmešavanju v zlata pravila ponudbe in povpraševanja. To pa, paradoksno, ne pomeni, da država postane šibka – da bi namreč lahko uveljavila vladavino (recimo raje diktaturo) prostega trga, mora biti država izjemno močna, saj mora prej streti družbeni in politični odpor. V nasprotju k pogostim pozivom neoliberalnim teoretikov k šibki državi je za ideologijo prostega trga ključno, da se država najprej okrepi in se nato z eliminacijo prostemu trgu sovražnih elementov uniči še sama.
Hyde Park, London
Po objavi »osmih točk« arhitekture prihodnosti in javnem ogorčenju (med drugim je Schumacherja javno obsodil londonski župan Khan, kar se verjetno ne bi zgodilo, če bi bil župan še vedno sedanji britanski zunanji minister Johnson) se je Schumacher nekoliko distanciral od izrečenega, saj je kazalo, da bodo imele izjave negativen vpliv tudi na poslovanje njegove pisarne. Vendar pa se nam neoliberalna strategija kaže kot na dlani; iz politike se seli na vsa področja ustvarjanja in kulture. Začne se s terminologijo: pojavi se »ekscentrik« in začne govoriti, česar naj bi si drugi »ne upali«. Besede, ki so bile prej nesprejemljive, postanejo del vsakdanje rabe. Nezamisljivo postane običajno. Dozdevna drznost in polemičnost argumentov, ki jih mediji z veseljem pograbijo in tako ustvarjajo brezplačno reklamo, vodi do širjenja sprejemljive javne debate, dokler čez noč »ekscentrik« in »protestnik« ne postane norma. Nekega dne se zbudimo in ne vemo, kako smo prišli do te točke, kako se je svet tako hitro spremenil. Sami presodite, ali je podobnost z britanskim referendumom in ameriškimi volitvami samo naključna. Vendar pa se ne smemo slepiti, najprej je čas za samokritiko. Ogorčenje in moraliziranje sta samovšečno razkošje, za katero danes ni časa. Namesto tega potrebujemo precizno debato, rigorozne raziskave, družbeno akcijo in produktivno delo, ki se ne odpoveduje moči načrtovanja in tako nekritično sprejema diktaturo prostega trga.
Miloš Kosec
Preberite še:
Intervju Zaha Hadid Architects: Parametricizem, vizija ali utopija?
Pisma bralcev: Zaha Hadid odpira vprašanja in to me privlači
