Zaha Hadid je preminula pri 65. letih, samo nekaj mesecev potem, ko je kot prva ženska v zgodovini prejela nagrado RIBA Gold Medal*. Leta 2003 je kot prva ženska v zgodovini prejela Pritzkerjevo nagrado.
Objavljamo njen govor ob prejetju nagrade RIBA; v spomin, kako daljnosežne so bile njene ideje, in koliko novih obzorij odpirajo.
Zelo sem srečna in počaščena, da prejemam to nagrado, za delo, ki je odmaknjeno od mainstreama in večinoma narobe razumljeno. Zato bi ob tej priložnosti rada spregovorila o tem, kako se je moje delo razvijalo in kaj želim z njim doseči.
Moja kariera je najbolj smiselno razumljiva v kontekstu obravnave pomembnega zgodovinskega procesa: procesa intenziviranja in re-urbanizacije socialnega življenja v mestu. Želela bi deliti nekaj misli o tem, kar razumem kot smiselno usmeritev arhitekture grajenega okolja in kako odseva v mojem delu.
Verjamem, da živimo v dobi ponovitve urbane koncentracije z novimi izivi 21. stoletja in priložnostmi, ki oblikujejo to urbano renesanso drugače, kot so jo obravnavali starejši procesi urbanizacije in še posebej drugače od procesa suburbanizacije v 20. stoletju. Glavna razlika so nove interakcije in kompleksnost urbanega življenja. Stavbe in programi se morajo sprostiti in povezati med sabo, se celo vzajemno interpretirati. To zahteva prostorsko kompleksnost in odprtost. To je namen mojih prvih kompozicijskih strategij: eksplozije in fragmentacije.
Ruska avantgarda mi je ponudila nabor še ne preizkušenih kompozicijskih inovacij, polnih kompleksnosti in dinamike. Suprematične kompozicije Malevicha in El Lissitzkyja so eksperimentirale z interpretacijo oblik, namesto da bi ohranjale njihovo jasno razločevanje. To je precej bolj v sozvočju z našim trenutnim zanimanjem v mešanju funkcij in iskanju sinergij. Tej ideji sem dodala distorzije in postopne transformacije, da bi dosegla prilagoditve in raznolikost. Nadalje sem raziskovala uporabnost prosto oblikovane krivulje, ki bi izrazila dinamiko in pretočnost sodobnega življenja. Spoznala sem, da ukrivljenost pripomore k vizualni berljivosti ob povečanih zahtevah kompleksnih prepletov programov, ki jih želijo naročniki in k lažji navigaciji skozi kompleksne stavbe.
Vse to služi urbanemu zgoščevanju in urbanosti, zaradi invazije novih kompleksnih projektov, ki bi morali biti dobro umeščeni v lokacijo in služiti kot povezovalne vez in ne kot posamezne utrdbe. Zaradi teh razlogov in strategij je moje delo zelo drugačno od večine dela ostalih arhitektov. Postalo je vidno, zapomnljivo in kmalu prepoznavno kot moj lastni podpis. A arhitekture ne jemljem kot medij za osebno izražanje: interpretirati moje delo kot osebno ekspresijo pomeni ne razumeti ga. To nerazumevanje je pogosto povezano s kritikami mojega dela, da je samo sebi namen ali vase-zagledano.
Vseeno pa zame nikoli ni bilo nobenega dvoma, da mora arhitektura prispevati k družbenemu napredku in končno k blagostanju posameznika in družbe. Arhitektura je vsakodnevno orodje. V tem se njena vloga razlikuje od vloge umetnosti kot kontemplacije, ekspresivnosti ali provokacije.
Vedno sem verjela v napredek in pomen ustvarjalnega procesa za napredek. Zato ostajam kritična do vsakega tradicionalizma. Skrbi me ob prevladi neo-racionalizma v aktualni transformaciji Londona. Zakaj bi moralo biti 21. stoletje zgrajeno tako kot Schinklov Berlin? Lokacije so danes pogosto nepravilne, z mnogo različnih zahtev po specifičnih prilagoditvah, ki jih je treba upoštevati v kompleksni igri prilagajanja in umeščanja. Sodobni urbani programi zahtevajo prosto pretočen prostor.
Analogija s pokrajino je zame postala pomembna strategija za povečanje pretočnosti parterja in kontinuiteto površin, ki se izogiba modernistični prostrani izpraznjenosti pritličja. Strategija narekuje, da je relief pritličja kot mehko usmerjevalno orodje, ki je bolj pretočno od rigidne delitve z zidovi. Omogoča prehodnost in raznolikost namesto strogih delitev na posamezne cone.
Javna raba skupnih prostorov je bila zame vedno ključnega pomena. Zanimala me je modernistična ideja sprostive (de-fortifikacija) pritličja in dviga zgradb nad javni prostor, ki steče pod njimi, vendar tokrat z intenzivno programsko aktivacijo.
Moje zanimanje za velike razpone in konzole izvira iz ideje anti-fortifikacije, sproščanja površin. Strukturna sofosticiranost in drznost sta potrebni za izražanje prepletenih komunikacijskih poti, ob katerih se plastijo površine zgoraj, spodaj in vsenaokrog.
Večina mojih projektov – javnih in zasebnih – si prizadeva izboljšati oživljajočo povezanost javnih prostorov.
*RIBA Gold Medal – medalja, ki jo podeljuje združenje Royal Institute of British Architects.
Prevod: Nina Granda
vir: Architectural Review
