Pred petnajstimi leti je na dunajski univerzi za uporabne umetnosti (die Angewandte) začel delovati studio Zaha Hadid. Kontroverzna arhitektka je v tem času izšolala več generacij mladih arhitektov. V Avstriji je zgradila tudi nekaj markantnih objektov. Skakalnica in železniške postaje v Innsbrucku so že postale arhitekturne ikone. Nova knjižnica in učni center na Dunaju je največji objekt, namenjen ekonomskim znanostim. Za svoje dosežke je Zaha ob koncu tega petnajstletnega obdobja prejela zlato medaljo za zasluge Republike Avstrije.

Patrik Scumacher je bil v vsem tem obdobju študentom mentor. Je teoretik in utemeljitelj parametricizma, arhitekturne smeri, ki odgovarja na razvoj novih tehnoloških možnosti v načrtovanju in gradnji. Parametrična arhitektura Zahe Hadid doživlja veliko kritik. Ampak ljudje so do novosti vedno nezaupljivi in kritični. Gre pri parametricizmu samo za formo ali za nov pristop z natančnim upoštevanjem ekonomskih, ekoloških in socialnih dejavnikov arhitekture? Čas bo pokazal, ali je Patrik Schumacher vizionar ali utopist. Vsekakor pa je izredno pronicljiv sogovornik, z natančno odmerjenimi besedami in gosto pripovedjo. Ves čas gleda naravnost v oči. Ko je med pogovorom prišla tajnica naznanit prihod Zahe Hadid, jo je z odločno gesto, ne da bi umaknil pogled, prekinil, naj počaka do konca miselnega toka. V arhitekturi stremi k največji možni urejenosti, disciplino in red izžareva tudi v pogovoru.

01 zaha patric

Zaha Hadid in Patrik Schumacher, Dunaj, julij 2015, foto: Nina Soltani

Ali je parametricizem nadaljevanje modernizma, postmodernizma in minimalizma? Je naslednji korak v evoluciji arhitekture?

Ne bi rekel, da gre za evolucijo, vsekakor pa gre za naslednji korak. Napredek arhitekture vidim kot premik skozi tradicije precej različnih osrednjih slogov. Podobno, kot se družba razvija v različnih družbeno-ekonomskih sistemih. Vsako obdobje je komplementaren sestav več funkcij, procesov in institucij, ki tvorijo smiselno celoto. Vmes se pojavijo obdobja revolucionarnih, hitrih sprememb, ko je treba institucije na novo definirati ali si jih zamisliti. Ko pride do radikalnih tehnoloških in družbenih sprememb, je treba spremeniti način dela in vzorce uporabe. Spremenijo se odnosi med različnimi družbenimi skupinami. Ko se spreminja družba, se spreminja vse. Obdobja radikalnih sprememb vodijo k novim oblikam grajenega okolja. Radikalno novim. In to so razlogi za prehod od modernizma do novega stanja v arhitekturi, ki ga imenujem parametricizem. In kot vidite, rešitve so v nastajanju.

Na minimalizem gledam drugače. Pri minimalizmu gre samo za nadaljevanje starejše paradigme, kar mislim, da mu jemlje legitimnost. Po drugi strani sta postmodernizem in dekonstruktivizem kot prehodna sloga razvila nekatere elemente, ki bi z analizo in prečiščenjem postali močnejši.

Postmodernizmu in dekonstruktivnizmu je manjkala urejenost. V okolje sta vnašala nered. S sodobnimi parametričnimi orodji lahko ustvarimo red v prostoru na višji kompleksnejši ravni. To je nekaj radikalno novega. Vendar, če se vrnemo korak nazaj, k vašemu vprašanju: da, parametricizem je naslednja sekvenca vodilnih slogov. Je odgovor arhitekture na to, kar sam imenujem postfordovska mrežna družba. To je novo stanje globalne civilizacije, s katerim se soočamo v 20. stoletju.

ZHA_Serpentine Sackler Gallery (4)

Serpentine Sackler Gallery, London, Velika Britanija, foto:  Luke Hayes

Po eni strani parametricizem vpliva na arhitekturo, po drugi pa ima velik vpliv tudi na družbo. Imeli ste predavanje z naslovom Vpliv parametrične zasnove na arhitekturo in družbo. Kakšen je torej vpliv na družbo?

Tehnologija je dejavnik, na katerega se odziva naš način življenja. V tem primeru je dejavnik ideja komplementarnosti. Pozitiven vpliv parametričnega oblikovanja v naših urbanih okoljih bi lahko bila večja gostota urbanih središč, z večjo raznolikostjo rabe in hkrati boljšo berljivostjo. To vpliva na poti v prostoru, orientacijo in tudi estetsko doživljanje kompleksnih oblik grajenega okolja.

V tem trenutku, menim, so mesta vizualni kaos. Ni več identitete. Zaradi pomanjkanja reda so si organizacijske strukture po svetu zelo podobne. So kot raztresene smeti, ki so videti povsod enake, ne glede na to, kaj je njihova vsebina. Zaradi tega nereda je tako okolje nezaželeno. Temu pravim beli šum. Prostor je neartikuliran. To je stanje našega časa, ki nikomur ni zares všeč. Zdi se, da ta civilizacija od konca modernizma pa do danes ni več sposobna ustvariti urbanih okolij, ki bi se jih razumelo kot lepa. Urbane aglomeracije dojemamo kot grde, brez identitete, brez vsakega reda, Gestaltloss. In parametricizem je odgovor na to stanje. Sposoben je ustvariti obliko, individualnost in identiteto procesov urbanizacije, ki nam vrača prostorski občutek in orientacijo na novi ravni kompleksnosti ter dinamičnosti.

V modernizmu je lepota izhajala iz funkcije. Bila je rezultat reda. Je estetika za vas cilj ali rezultat procesa?

Modernizem je imel lastno estetiko, ki jo jaz imenujem fizionomija. Ni bila del zavestne refleksije. Radikalni funkcionalizem je bil celo sposoben ustvariti novo, z zavračanjem vsega, kar je bilo takrat sprejeto kot arhitekturna lepota. Ampak to je samo ena plat zgodbe. Ne smemo pozabiti na novo vrsto estetske senzibilnosti, ki se je razvila iz abstraktne umetnosti. Gibanje De Stijl, ljudje, kot je bil Moholy-Nagy, to, kar se je dogajalo na Bauhausu, vse to je razvilo novo estetiko, lastno dobi masovne industrijske proizvodnje. Odpovedala se je simetriji in proporcionalnosti. Naslanjala se je na serijsko proizvodnjo in industrijsko estetiko. Tehnična fizionomija je postala nova estetika.

Podoben odnos nastaja zdaj, ko imamo tehnološke zmožnosti, da razvijamo prilagojene kompleksne geometrije za pogoje lokacije. Moramo se priučiti, da nam je to všeč, in spoznati lepoto tega. Ko govorim o pojavni instrumentalnosti parametrične arhitekture, estetska razsežnost ni v ozadju, pač pa eksplicitno izpostavljena. To je bila diskusija modernizma. V mojem primeru gre za diskusijo prepoznavanja vzorcev, percepcije, pojavnosti in zmogljivosti grajenega okolja. Ta je danes kritična. Če postane okolje zelo kompleksno, njegova čitljivost ni vprašanje. Jasnost okolja postane nedvoumna naloga za arhitekte.

HAC_photo by Iwan Baan (1)

Heydar Aliyev Center. Baku, Azerbajdžan, foto: Iwan Baan

2011_Nov_photo Helene Binet (7)

Heydar Aliyev Center. Baku, Azerbajdžan, foto: Luke Hayes

Danes je parametrična arhitektura izraz arhitekturnih ikon. Arhitekturne ikone so pri strokovni javnosti deležne veliko kritik. Še posebej v času po krizi. Je splošna raba parametrične arhitekture omejena zaradi visokih stroškov gradnje? Je omejitev v materialih in izvedbi?

Ambicija parametricizma je zelo splošna in univerzalna. Podobno kot v času modernizma, ko se je vse spremenilo in postalo skladno z izrazom industrijske civilizacije. Govorimo o celotnem grajenem okolju: od mesta, arhitekture, do izdelkov notranjega oblikovanja. Enako bi lahko rekli za parametricizem. Če se ozremo nazaj na modernizem dvajsetih let, so bili prvi zgrajeni primeri tudi ikone, v močnem kontrastu s takratnim okoljem. Ali pa na primer stolpnica Seagram v New Yorku, ki so jo zgradili v petdesetih. Ikonična prisotnost takšne stavbe, gledano z današnjega vidika, je preobrazila celotno okolico po svoji podobi. Isti fenomen je prisoten danes, kjer so prvi zgrajeni primeri videti zelo drugačni, kot tujki. Zato pritegnejo pozornost in postanejo tako imenovane ikone. To je dejstvo. Razlog je v tem, da ta nova paradigma še ni postala splošna. In če si zdaj predstavljate, da naše stavbe sčasoma spremenijo svojo okolico v skladu s svojimi načeli formuliranja, bodo sčasoma postale del urbanega tkiva, kakršno bi moralo biti. Ne verjamem, da bi mesto lahko bilo aglomeracija ikon. Pravzaprav je to, stanje pred parametricizmom, nekakšen postmodernistični kolaž, ki je na koncu postal okolje raztresenih smeti.

Torej ikoničnost je začasen učinek radikalnih novosti in nikakor ni inherentna lastnost parametricizma. Zagotovo tudi ni moj cilj ali cilj mojih sodelavcev.

V sklopu Zaha Hadid Arhitects deluje tudi raziskovalna skupina Code (Computational Design). Kaj je njen cilj?

Cilj skupine je razvijati orodja in načela za izboljšanje naše sposobnosti za uresničevanje občutljivih in kompleksnih nalog. Torej razvijajo algoritme. Razvijajo prilagojeno programsko opremo za posebne probleme in uporabo, ki je za nas pomembna in je ne moremo kupiti na trgu. Denimo za izboljšanje občutljivosti za konstrukcijsko logiko, izvedbeno logiko, skrb za okolje in čim več različnih problemov, ki jih je treba elegantno vključiti v rešitev.

Kaj vas privlači pri materialnosti izvedbe? S katerim materialom najraje delate? Je to še vedno beton?

Nimamo omejitev. Uporabljamo celo paleto sodobnih materialov. Veliko smo naredili v betonu, ker nam je všeč kontinuiteta in polnost oblike. Ampak uporabljamo tudi steklobeton, prefabriciran beton, delamo tudi s kovino in lesom. Pred kratkim smo razvili nekaj lesenih konstrukcij. Radi uporabljamo kamen in tudi nove materiale, kot so steklena vlakna. Vse te materiale uporabljamo tako za konstrukcije kot za fasade in interier. Uporabljamo vse nove tehnologije, kot so prepreg kalupi za kovinske obloge, perforacije vzorcev na plošče itd. Vsi industrijski procesi proizvodnje nas zanimajo.

2010_Jun_photo Luke Hayes (4)

2010_Jun_photo Luke Hayes (9)

Heydar Aliyev Center. Baku, Azerbajdžan, foto: Luke Hayes

Konec je 15-letnega obdobja studia Zaha Hadid na dunajski univerzi die ANGEWANDTE. V studiu ste učili od vsega začetka. Zaha Hadid je v zaključnem govoru omenila, da je bila ena od sprememb v tem obdobju ta, da so se na začetku vpisovali večinoma nemški in avstrijski študenti, po 15 letih pa je studio postal zelo mednaroden. Kaj so še drugi dosežki, na katere bi opozorili v tem 15-letnem obdobju?

Kar bi najprej želel poudariti, je dejstvo, da so bili osnovni program in vrednote studia zelo stabilni in smo se zato lahko osredotočili na tisto, kar imenujem raziskave ukrivljenosti in njihova izpopolnitev znotraj paradigme parametricizma. Osredotočali smo se na vprašanja forme in kompozicije, vnašali zelo tehnična vprašanja, kot so konstrukcijski in okoljski vidiki. Raziskovali smo nov arhitekturni jezik na različnih ravneh: urbanizem, zgradbe, tudi interier, naredili smo različno pohištvo in celo modne kreacije.

Verjamemo, da v tem razvoju sodelujejo vse oblikovalske discipline. Zdaj raziskujemo vprašanja o zaznavah in zaznavnem. V delo bomo vključili to, kar imenujem živo modeliranje procesov. Uporabljamo metodo agentnega modeliranja množič »agent based crowd modeling«, s katero proučujemo nove možnosti socialne dinamike. Tako vidim kumulativni napredek v okviru paradigme. In zato so pomembna orodja, o katerih sem govoril prej. Sistem je treba razstaviti in na novo sestaviti. To so procesi, ki potekajo več let. Ne smemo pričakovati reinvencije arhitekturnih načel vsake dve do tri leta. Tako ne bi nikoli dočakali resnega dela na terenu. To so procesi, ki trjajo več let, celo desetletij.

Ste že kdaj bili v Sloveniji? Poznate slovensko arhitekuro?

Da, bil sem v Sloveniji, in obiskal sem Ljubljano. Tam imam kar nekaj prijateljev, ki so zelo dobri arhitekti. Spoznali smo se na AA v Londonu. To so Boštjan Vuga, Špela Videčnik, Rok Oman, Tina Gregorič. Mislim, da ima Slovenija zelo energično arhitekturno kulturo in v veselje mi je opazovati ta napredek.

ZHA_DPPSeoul_VSB_01

ZHA_DPPSeoul_VSB_03

Dongdaemun Design Plaza, Seul, Južna Koreja, foto: Virgile Simon Bertrand

 

Pripravil: Matevž Granda

 

Pogovor s Patrikom Schumacherjem, direktorjem Zaha Hadid Architects (ZHA) smo objavili v drugi številki revije Outsider, julij 2105. 

Zaha Hadid je imela v času zaključka seminarja, junija 2015, poslovilno predavanje. Ob tej priliki smo se z njo srečali in izmenjali nekaj misli. Arhitekturna zvezda je bila v pogovoru odprta, dostopna in srčna. 

 

10603785_954162517967591_5630544719954331213_n

 

 

 

2 misli na “Intervju Zaha Hadid Architects: Parametricizem, vizija ali utopija?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja