Pred kratkim smo na uredništvo prejeli vprašanje arhitekta Mateja Gašperiča, ki se nanaša na intervju s Patrikom Schumacherjem, direktorjem in partnerjem Zaha Hadid Architects, objavljenem v 2. številki revije Outsider. Spodaj navajamo vprašanje  in v nadaljevanju odgovor.

Živijo Matevž,

Z zanimanjem sem na dušek prebral zadnjo številko Outsiderja – med drugim tudi tvoj intervju z g. Patrickom Schumacherjem. Zahina arhitektura mi namreč že nekaj časa ne da miru. Po eni strani je seveda atraktivna in impresivno je, kako aktivno izkoriščajo tehnologijo in materiale in premikajo naprej meje mogočega. Njena arhitektura je ikonična, o tem ni dvoma.

A po drugi strani mi je v resnici tuja. Out of place. Ne rečem, da ni zanimivo, da sem ter tja stoji kaka takšna stavba.

Ampak Schumacher reče, da je ambicija parametricizma splošna in univerzalna. Da bodo te zgradbe  izgubile pomen ikon, ko bo takšna vsa urbana okolica, ko ne bodo izgledali več kot tujki. To prihodnost pa si težko predstavljam. Pa ne, da bi bil a priori proti novemu – sploh ne. Verjetno sem zadnji, ki bi zagovarjal kaj takšnega.

Ampak Zaha postavi enako stavbo kamorkoli – najsi gre za puščavo, velemesto, vrh gore … povsem brez občutljivosti za karkoli okoli. Ni čudno, da so se pred kratkim, če se prav spomnim, uprli njeni mojstrovini v Tokiu?! Kot da je stavba nekaj ločenega od prostora.

Pa tudi tega ne bi doživljal tako hudo, če bi bila zares usklajena v drugih parametrih – ekologija, funkcija…

Ampak kolikor jih poznam – res je da moje poznavanje ni ravno enciklopedično – imam občutek, da tudi na znotraj niso nič bolj prilagojene namenu, kot na zunaj prostoru. Bolj mi delujejo kot kiparske stvaritve, ki pa po definiciji nimajo neke funkcije. In zato si sveta prihodnosti nekako ne predstvljam kot forme vive.

No, vsekakor pa je njihovo delo intrigantno in kontroverzno. Odpira vprašanja in to me privlači. Zato me zanima, kaj o tem meniš ti? Morda sta s Schumacherjem off the record rekla še kaj? Kakšen je tvoj odnos oz. videnje njenih stvaritev?

Patrik Schumacher, foto: Nina Soltani

Živijo Matej,

Vesel sem tvojega vprašanja, ki ponuja možnost, da intervjuju, objavljenem v drugi številki revije, dodam osebni pogled na temo parametricizma oz. arhitekturo Zahe Hadid Architects in kontekst nastanka intervjuja. Kot omenjeno je pred petnajstimi leti na dunajski Univerzi uporabnih umetnosti (die Angewandte) začel delovati studio Hadid. Takrat je bila Zaha ravno na prehodu od paper architecta do prvih odmevnih realizacij (Vitra fire station, 1994, Serpentine Gallery Pavilion, 2000, itd.). Nekaj teh je nastalo tudi v Avstriji (skakalnica v Innsbrucku- 2002, postajališča podzemne železnice v Innsbrucku- 2007, Zaha Hadid Haus na nabrežju kanala Donave na Dunaju- 2005 in pred kratkim univerzitetna knjižnica in učni center novega kampusa ekonomske univerze – 2013 (Wirttschaft Universitaet – objavljena v prvi številki revije Outsider).

Poleg studia Hadid sta delovala še (in še delujeta) studio Rashid in studio Lynn. Vsi trije torej predstavniki paramerticizma. Nekateri so bili kritični do odločitve, da so si leta 2000 ustanovljeni seminarji med sabo tako podobni. V duhu te kritike bo naslednica Zahe, Kazuyo Sejima, pravo nasprotje. Dunajska univerza uporabnih umetnosti je ena od treh dunajskih šol za arhitekturo. Najbolj znana od treh je Tehnična univerza, kjer je študiral in predaval Maks Fabiani. Tretja je akademija lepih umetnosti na kateri je pri Wagnerju študiral Plečnik.

Univerza uporabnih umetnosti (die Angewandte) je z omenjenimi tremi studiji ustvarila kontroverzno nasprotje siceršnji pragmatični smeri avstrijske arhitekture. Ob tem je treba izpostaviti, da je študij na univerzi brezplačen, vpis pa je omejen z zahtevnimi sprejemnimi izpiti.

Sprašuješ me o mojem videnju njenih stvaritev. Najprej me fascinira, da je parametricizem arhitekturna smer, ki jo je omogočil razvoj računalniške programske opreme. Parametricizem ni mogoč brez računalnika, za razliko od večine preostale sodobne arhitekture, kjer računalnik predstavlja digitalizirano risalno desko, kjer še vedno operiramo s točkami, premicami in ravninami. Parametricizem prvi izrablja možnosti sodobnih zmogljivosti računalnikov in programske opreme. Večkrat sem v intervjujih spraševal arhitekte, če menijo, da so sodobne tehnologije spremenile pogled na arhitekturo. Večina se je strinjala, da so računalniki marsikaj olajšali, vendar marsikdo dlje od uporabe ukazov copy, paste in undo ni posegal. Parametricizem pa dejansko spreminja pojavnost arhitekture zaradi orodja, s katero to arhitekturo sanjamo, kreiramo in na koncu izvedemo.

Heydar Aliyev Center. Baku, Azerbajdžan, foto: Helene Binet 

Za razliko od skulptur, ki jih omenjaš, arhitekturna lupina nosi vedno več tehnoloških funkcij: paroprepustnost, vodoodpornost, statično stabilnost, energtsko učinkovitost, izolativnost, nosilnost, osvetlitev, senčenje, interaktivnost in v končni fazi estetski izgled. Arhitekture kompleksnih oblik ne bi bilo mogoče načrtovati brez teh visoko zmogljivih programov in računalnikov. Seveda je izvedba pogosto vezana tudi na ‘CNC’ procese, ki  omogočajo dovolj natančno izdelavo sestavnih delov.

Podobno vzporednico, ko je vpeljava nove tehnologije povzročila popolno spremembo arhitekture, lahko iščemo v začetku 20. stoletja z razvojem armiranega betona  in posledično vzponom modernizma. Modernizma brez armiranega betona ne bi bilo, kakor tudi parametricizma brez računalniških orodij ne.

Zaha Hadid Architects so eni tistih, ki uspejo pridobiti projekte, kjer je zadosten proračun namenjen presežni arhitekturi. Ta presežek je tudi ekonomsko utemeljen, saj je njegov namen, da privlači ljudi, obiskovalce. Zato je ta arhitektura danes označena za ikonično. In taka tudi zares je. Njena ikoničnost opravičuje sredstva, potrebna za izgradnjo. Osebno menim, da so sodobni gradbeni materiali, ki se uporabljajo v gradbeništvu, neustrezni za gradnjo te arhitekture. Vzporedno se že nekaj let vse bolj uveljavlja 3D print tehnologija. V zadnjem času je nastalo že nekaj poiskusov gradnje s to tehnologijo. Mislim, da prihodnost 3D printa ni v posnemanju gradnje z opeko ali betonom, ampak bo parametricizem odigral pomembno vlogo. Ko se bo cena gradnje z opeko izenačila s ceno gradnje kompleksnih oblik (s 3D tiskom) bo parametrična arhitektura prestopila prag ikoničnosti in postala univerzalno uporabna. Danes ceno njene produkcije lahko opraviči le ikoničnost. Vse to se bo morda zgodilo ali pa tudi ne. Morda 3D print nikoli ne bo zaživel v omenjeni obliki, morda se bo razvila gradnja z nano bio roboti (ki jo zagovarja slovenski znanstvenik dr. Danijel Rebolj) ali pa kaj tretjega. Vsekakor je trenutna tendenca razvoja usmerjena k parametricizmu in 3D printu.

Heydar Aliyev Center. Baku, Azerbajdžan, foto: Luke Hayes

Parametricizmem je na svojem začetku. Morda si danes niti ne moremo predstavljati, kaj vse bo vključeval. Arhitektura Zahe Hadid je le ena od smeri. Zanimiv je primer projekta nebotičnika na Dunaju avtorjev MVRDV, ki je prav tako zasnovan na osnovah parametricizma. Računska orodja so uporabili za preračun osvetljenosti sosednjih površin v skladu s predpisanimi prostorskimi zahtevami in jih pretvorili v arhitekturno rešitev. Drug primer je interier salona Stroili Stone na Dunaju (z naslovnice prve številke revije Outsider), kjer je metoda uporabljena za izvedbo prostorske skulpture, ki predstavlja okameneli val lave, kot simbola nastanka kamna, ki ga salon prodaja. Torej oblikovni parameter. Parametricizem omogoča integracijo različnih parametrov v arhitekturo. Od estetskih (ki so morda trenutno v ospredju) do okoljskih, konstrukcijskih, socioloških in ekonomskih. Vse to so bile teme raziskovanja v studiu Hadid na die Angewandte.

Estetika pa je tudi druga stvar, ki me osebno fascinira, ko govorimo o parametricizmu Zahe Hadid in Patrika Schumacherja. Vse od modernizma je estetika obravnavana kot rezultat vseh drugih lastnosti arhitekture. Estetika v modernizmu je posledica in ne namen. Estetiko moramo razumeti in je ni mogoče doživeti. Zato imamo pogosto občutek, da modernistično arhitekturo dojemamo za lepo zgolj arhitekti in peščica posvečenih. Množice je ne razumejo in zato ne uživajo v njeni lepoti. A uporabniki arhitekture so tudi in predvsem množice. In te se v sodobni arhitekturi navdušujejo predvsem nad ikonami. Spomnimo se, kaj je Gahryev Guggenheim v Bilbau povzročil. Množice zaradi istega obožujejo Zaho, arhitekti jo kritiziramo. Predvsem z argumentom neracionalnosti, potratnosti in egocentričnosti. Zato se mi je zdela v pogovoru s Patrikom Schumacherjem zanimiva njegova izjava o univerzalnosti parametricizma kot trajnostnega modela, katerega prava vrednost se bo pokazala, ko bo postal širše sprejet.

Ko je beseda Bauhaus postala sinonim za poceni gradbeni material za uresničitev gradbenih sanj množic in ne več za arhitekturno šolo iz preloma prejšnjega stoletja, je modernizem izgubil legitimnost. Da je estetika eden od enakovrednih parametrov arhitekture je ugotovil že Vitruvij. Parametricizem vidim v tem smislu kot korak k koreninam. Lepota je bila v zadnjih stotih letih sistematično razvrednotena. Estetika kot vrednota je veljala za nazadnjaško. Za kletev. Kdor je naredil nekaj, kar bi bilo lepo, je bil lahko hitro označen za formalista.

V pogovoru s Schumacherjem se mi je zdelo zanimivo njegovo naslanjanje na postmodernizem. Smer, ki jo danes tako radi kritiziramo in razumemo kot slepo ulico arhitekture, čeprav je bil pred dvajsetimi leti vsak današnji kritik postmodernizma tudi sam postmodernist. Kritiki pogosto označujejo Plečnika za postmodernista pred postmodernizmom. Na podlagi povedanega v intervjuju lahko rečem, da je Schumacher postmodernist po postmodernizmu.

Heydar Aliyev Center. Baku, Azerbajdžan, foto: Luke Hayes

Sprašuješ me tudi, če sva o čem, kar bi razjasnilo pogled na arhitekturo Zahe Hadid in Patrika Schumacherja, spregovorila off the record. Intervju je bil relativno kratek. Patrik govori izredno hitro in zgoščeno. Za intervju sva se dogovorila en dan prej, ko sva se srečala ob pogovoru Zahe Hadid z direktorjem MAK (Muzej uporabnih umetnosti). Ob točno določeni uri sva se srečala, v premoru med študentskimi predstavitvami v studiju Hadid. Pogovor se je začel s kratkim uvodom in potem takoj k bistvu. Končal se je v istem momentu, ko sem izklopil snemalnik. Takrat je v studio vstopila Zaha v spremstvu TV kamer. Izredno je artikuliran, natančen in osredotočen. Nobena beseda ni izgovorjena brez pomena, brez smisla. V zapis je na koncu minimalno posegel, popravil kakšno formulacijo v glavnem pa ohranil zapisano. Bolj celostno sliko o njegovi arhitekturi sem si lahko ustvaril ob spremljanju predstavitev diplomskih del in spremljajočem predavanju ob zaključku studia. Tu sem dobil podroben vpogled v procese ustvarjanja paramtrične arhitekture, kot jih uči studio Hadid.

Kam se bo ta smer razvijala je vprašanje prihodnosti. Mislim pa, da le ni tako slepa ulica arhitekture, kot so nekateri prepričani. Eden od argumentov, ki je bil v tistih dneh pogosto omenjen pravi, da človek po svoji naravi potrebuje organske oblike. Te doživlja kot lepe. Geometrijska pravilnost je (nasprotno) stvar abstrakcije in razuma. Tako nekako paramtericizem utemeljuje svoje humanistično poslanstvo.

Lepo te pozdravljam, Matevž Granda

 

Foto (portret): Nina Soltani

 

OPOMBA: vsebine na spletni strani se razlikujejo od vsebin v reviji Outsider! Revijo lahko naročite tukaj.