Matej Gašperič arhitekturo doživlja kot svoje poslanstvo. Snuje družinske hiše, ki jim ne vgradi zgolj oblikovne zasnove, ampak uporabniško izkušnjo. K arhitekturi se je vrnil po uspešni karieri v računalništvu. Eden prvih študentov na ljubljanski Fakulteti za arhitekuro, ki je začel z računalniško animacijo in modeliranjem, danes ustvarja analogno, veliko skicira in za vsako hišo izdela maketo.
K arhitekturi se je vrnil pred osmimi leti, popolnoma pa se ji je posvetil, ko je obiskal slovito šolo Glenna Murcutta leta 2011.
Samosvoj je v arhitekturnem izrazu kot tudi svoji poziciji arhitekta, birokratski postopki njegovim zamislim ne pridejo do živega. Ko se sooča z neživljenskimi zahtevami OPN-jev, ki jih pozna vsak arhitekt, se bojevito upira in se ne ustavi, dokler ne doseže rešitve, najboljše za naročnika in okolje.
Pogovarjali smo se 12. junija v Ljubljani, poletni večer se je prevesil v noč, naše znanstvo pa v prijateljsko druženje štirih ljudi, ki jih povezujeta strast in veselje do ustvarjanja. Z Matejem in njegovo življensko sopotnico Alenko Repič, ustanoviteljico blagovne znamke Kaaita, je pogovor vsakič v užitek. (Pogovor je objavljen v treh delih – 2. del, 3. del)
Hiša za več kot dva, Slovenj Gradec, 2015, foto:Virignia Vrecl
Matej, marsikdo ne ve, da si kariero začel kot podjetnik.
No, saj jaz se imam še vedno za podjetnika.
Preden si se začel resno ukvarjati z arhitekturo, si bil izjemno uspešen na popolnoma drugem področju.
Med študijem sem veliko risal v znanem ljubljanskem arhitekturnem biroju AB, pri Lajovicu in Košaku. Po študiju pa mi nekako ni dišalo, da bi šel delat v biro za nekoga drugega. Takrat so me bolj zanimala smučišča …
Potem pa me je kolega povabil k drugačnemu sodelovanju – kaj če bi naredili informacijske kioske? Na touch screen, to je bilo še v času pred internetom v splošni rabi. Naredili smo poslovni načrt (v dveh vrsticah), rekli smo, da bomo prodali 6 informacijskih kioskov po 20.000 mark na leto. Res smo razvili aplikacijo, naredili demo za turizem, kolega je sprogramiral. Razvili smo celo lastni informacijski kiosk, ki smo mu rekli Spekter.
Kar lotili ste se razvoja, spontano, iz zanimanja?
Kar vrgli smo se v to podjetništvo. Kar šli smo se, brez šol ali česa podobnega. Razvili smo sistem, nato pa hodili po sejmih inovacij, doma, v Belgiji, drugod po svetu.
Hiša za več kot dva, Slovenj Gradec, 2015, foto:Virignia Vrecl
Ste veliko vlagali v razvoj in promocijo informacijskih kioskov?
Ja, ampak v resnici smo prodali le enega, Mobitelu. Kasneje še enega Belinki. To je bil čas, ko se je informatika izredno hitro razvijala. Še preden smo mi uspeli naš sistem prodati, so že prišli CD-ROMi. To je bila revolucija, kar naenkrat si multimedialno interaktivno vsebino, ki si jo moral prej imeti na namenskem računalniku v kiosku, lahko uporabljal na domačem računalniku.
Kako ste se prilagodili?
Takrat smo razvili interaktivni učbenik za govorico rok za gluhoneme. S tem projektom smo bili izbrani na New talent Pavilion v okviru multimedijskega festivala MILIA v francoskem Cannesu. Pa smo šli.
In tam so vas odkrili?
Ko smo prišli nazaj, smo dobili kot pod-pod-pod-izvajalci naročilo, naj naredimo CD ROM za Deutsche Telekom. To je bil za nas … kvantni skok! Ampak spet – to je izgledalo tako, da je DT naročil izvedbo nekemu nemškemu podjetju, ti Slovencem, ti pa nam. S kolegom sva spakirala vsak svoj ogromen računalnik v prtljažnjik Fiata Punto in se odpeljala v Nemčijo.
Kako sta se lotila tam?
No, najprej sva pogledala, kje je okno, v primeru, če bi prišla imigration police, potem sva pa naredila. En mesec je trajalo, ko smo vse opravili, sva se vrnila nazaj.
Takrat je Alenka ravno delala na Pristopu, kot študentka. Informacijska tehnologija je postala hype. Videl sem, da vsa podjetja, ki sem si jih sam želel za svoje stranke, obvladujejo oglaševalske agencije. In smo šli na oglaševalski festival Zlati Boben postavit svoj info kiosk. In vsaka agencija je naročila kakšno predstavitveno stran.
Glede na to, da tega, kar smo prodajali, tedaj nihče niti ni dobro razumel, kaj šele potreboval, smo bili kar uspešni!
Hiša za več kot dva, Slovenj Gradec, 2015, foto:Virignia Vrecl
Kdo je naročal vaše storitve?
Jernej Repovž, direktor Studia Marketing, je bil nad noviteto navdušen. In so naročili kar celotno multimedijsko predstavitev. Repovž je pripeljal oblikovalca Dušana Grobovška, pa tekstopisca Boštjana Tadla, Janez Rakušček pa je vse skupaj vodil … Za 30 agencij smo naredili po 1 stran, za Studio Marketing pa 30 strani. To so bila naša učna leta podjetništva.
Potem pa je prišel v množično rabo internet.
Ja, to je spet vse spremenilo. Klicali so me iz Studia Marketing, da hočejo biti na internetu! To je bilo v časih, ko je imela Matkurja vsega stran in pol zapisov. Moj partner Aleš Jaklič, ki je nadzoroval programerski del, je bil ravno v Ameriki, tako da sem šel sam do internet providerjev, K2, in se iz revije naučil prvih osnov HTML. Vzelo mi je teden dni, da sem predstavitev iz CD ROM pretvoril v spletno. To je bila prva spletna predstavitev, ki jo je naredil naš Hal interactive. Drugo sem potem naredil za naše podjetje.
In naslednje?
Potem pa se je za nas začel vzlet. Bili smo prvi, ki smo se s tem ukvarjali. Za agencije je bil to premajhen posel, morda pa niti niso razumeli medija. Oblikovalci, ki so delali za papir, niso razumeli razlik med spletom in papirjem. Še danes jih ne razumejo vsi. Omejitev z iskalniki, fonti, dinamiko, sploh zdaj z dhtml-jem. No, takrat smo res pobrali smetano. Izvajali smo vse, informatiko, oblikovanje, zaposlovali smo inženirje informatike. Izvedli smo Aerodromovo spletno mesto, eno največkrat nagrajenih spletnih mest v Sloveniji. Kar se vidi na zunaj, je zgolj vrh kompleksne informacijske strukture.
Z agencijo Pristop smo vzpostavili močno poslovno navezo in z njimi in naredili prve spletne strani za Mobitel, pa za ELES, Papirnico Goričane, Belinko, … Kasneje pa smo veliko naročnikov pridobili tudi sami. Med drugim so to bili Luka Koper, Aerodrom Ljubljana, Dravske elektrarne, Helios, Geoplin, Petrol, ACH, …
Hiša za več kot dva, Slovenj Gradec, 2015, foto:Virignia Vrecl
To so veliki naročniki!
Da. Bili smo na pravem mestu ob pravem času. Ko je internet vzletel, smo imeli znanje, izkušnje in motivacijo.
Takrat smo odprli še hčerinsko podjetje v Ameriki, kjer smo delali za start-upe. Delati za 300 milijonski trg je čisto druga pesem kot pri nas, tam smo iz vsega finančno potegnili bolj nulo, smo se pa izredno veliko naučili. Nismo pa delali samo spletnih predstavitev. Ker smo imeli močno inženirsko ekipo, smo razvijali tudi veliko programske opreme. Mnogo aplikacij smo razvijali za Elektronček, za Joca Pečečnika. On je zares vizionar. A ko ga je kupil Aristokrat, so želeli konsolidirati razvoj znotraj sistema. Takrat nama je praktično postavil ultimat – ali vas lahko kupim, ali pa bom v roku nekaj let to sam ustvaril znotraj firme. Tedaj nama to sicer ni najbolj ustrezalo. A našli smo kompromisno rešitev, ki je bila win:win za obe strani. In sva del firme prodala.
Zakaj si se potem umaknil iz podjetja?
Pošteno povedano, naveličal sem se. Pojavilo se je kup drobnih ponudnikov enakih storitev, cene so padle. Bilo je veliko majhnih naročil, ki so jemala čas in energijo, niso pa dajala nobenega zadovoljstva. Produkcija za splet je postala zrela panoga. Kot podjetniška samouka sva naredila tudi kup poslovnih napak, ki so počasi terjale svoj davek, tako da smo recesijo pričakali precej nepripravljeni.
Poleg tega sem se na tem področju dobesedno izpel. Zmanjkalo mi je motivacije. V dvajsetih letih smo naredili zares veliko.
Kakšen bi bil seznam del v arhitekturni analogiji?
Danes bi na Brniku stal moj potniški terminal, med realizacije bi lahko vpisal poslovne stavbe v Luki Koper, Dravskih elektrarnah, ACH in še kje, prav tako bi stalo kar nekaj mojih trgovin – n.pr. Müller, Mobitel, … Na spletu pa s prenovo strani v hipu izpuhti vse.
Kako se te izkušnje poznajo v arhitekturi, ki jo ustvarjaš danes? Kako vplivajo na tvoj arhitekturni izraz?
Mislim, da se te izkušnje zrcalijo v mojem delu. Predvsem v naskoku pri pridobivanju posla. Na sam arhitekturni izraz pa … vedno sem rad na dogajanje gledal od strani. Vedno sem se sam sebi zdel nestandarden, pa ne zaradi neke samovšečnosti, ampak enostavno ponavadi ne sledim množici. Enostavno tako je vedno bilo, vedno sem bil outsider.
V prejšnjem poslu sem vodil ekipo, izbiral sodelavce, pridobival posle, vodil projekte. Kar je bila moja poslovna napaka, ni dobro če vse delaš sam, ker si v tem primeru s sabo omejen. Ampak napak sem itak naredil veliko, in veliko so me studi stale. Pomembno je, da se človek iz njih kaj nauči in gre naprej.
Hiša za več kot dva, prečni prerez, © Biro Gašperič
Hiša za več kot dva, fasada, © Biro Gašperič
Zakaj rečemo informacijska arhitektura?
Hm, tukaj je res zelo veliko podobnega z arhitekturo. Gre za uporabniško izkušnjo. Zanimivo, da se v arhitekturi ne govori veliko o uporabniški izkušnji.
Morda zato, ker je mnogim arhitektom naročnik motnja?
Haha, mnogim morda res. Zase lahko rečem, da temu ni tako. Hiše gradim predvsem za ljudi.
No, jaz pa tudi zdaj ne rišem samo načrtov. Z naročnikom izbiram izvajalce, hodim na sestanke, vpleten želim biti v vse stopnje v procesu. Drugače me projekt niti ne zanima, že tako gre preveč stvari po svoje.
To je uporabniška izkušnja. Ustvarjanje scenarija življenja. To je zagotovo ostalo iz izkušenj, ko sem usklajeval delo pri razvoju predstavitev pri velikih podjetjih. Pri tem smo se večinoma ukvarjali s t.i. ciljnimi javnostmi. Včasih mi kdo reče, joj, kako naporno mora biti zate, ko se ukvarjaš z majhnimi naročili, privatne hiše. Zame pa je to ultimativni užitek. Čeprav se ogromno pogovarjaš. Pa greš 5x okrog zasnove; kopalnica se razvrsti na vse pozicije v tlorisu, dokler ga vsega ne obkroži in se znajde na prvotnem mestu, otroške sobe se večajo, pa manjšajo, pa zopet večajo, kuhinja nikdar nima dovolj tekočih metrov omar…
V nadaljevnju pogovora smo govorili o prvih arhitekturnih naročilih, procesu ustvarjanja, problematiki birokratskih postopkov, boju z mlini na veter in Kavlju 22. V zaključku intervjuja pa nam je Matej predstavil izkušnjo šolanja pri Glennu Murcuttu.
Pripravila: Nina Granda
Hiša za več kot dva:
Fotografije: Virignia Vrecl in Matej Gašperič
Lokacija: Slovenj Gradec, Slovenija
Naročnik: zasebni
Izgrajeno: 2013-2014
Tip: enodružinska hiša
Izvajalec: Ekoart
POZOR: Vsebine na spletni strani so drugačne od vsebin v tiskani reviji Outsider!
Podprite nastajanje vsebin in se naročite na revijo Outsider. Pišite na: [email protected]
