V drugem delu intervjuja z arhitektom Matejem Gašperičem smo govorili o temeljih dobrega sodelovanja z naročniki, težavnimi birokratskimi postopki in odgovornosti do prostora , ki jo nosimo arhitekti. Več o njegovih začetkih si lahko preberete v prvem delu intervjuja.
(Pogovor je objavljen v treh delih - 2. del, 3. del)
...
Kakšne naročnike si želiš?
Želim si naročnikov, s katerimi si delimo vsaj določene poglede na svet, na življenje, na slog. Vsaj neke temeljne vrednote. Takšne, ki vedo kaj hočejo, a so dovolj odprtega duha in imajo pogum razmisliti tudi o rešitvah, ki so za njih nove, neobičajne, drzne.
Tako kot naročnik izbira arhitekta, mora tudi arhitekt skrbno izbrati naročnika.
Sam imam neke varnostne mehanizme, preden sprejmem projekt. Prva sta že moja spletna stran in blog, ki komunicirata določeno sporočilo. Nekateri se z njim poistovetijo, drugi pač ne. Potem se veliko pogovarjamo, kažejo mi, kaj jim je všeč. Vseeno se kdaj zgodi, da so pogledi tako različni, da naročniku ne morem izpolniti pričakovanj v skladu s svojimi načeli. Takrat ne gre. A to se zgodi zelo redko. V večini primerov odnos ne ostane zgolj na profesionalni ravni, ampak postanemo dobri prijatelji. Skozi arhitekturne projekte sem tako spoznal že mnogo zares čudovitih ljudi, za katere sem izredno vesel, da so postali del mojega življenja. Pogosto takole sedimo skupaj, kot mi zdaj.
Praviš, da je arhitektura prišla za tabo šele skozi čas.
Od nekdaj sem si želel biti arhitekt. A med študijem arhitekture nekako nisem čutil. Saj me je zanimala, a zanimalo me je tudi vse kaj drugega. Danes me arhitektura zares zanima. To je moja strast. V času študija pa je nekako spolzela mimo mene. Nisem bil eden tistih pravovernih študentov, ki so cele dneve in noči preživeli v nebesih (podstrešje ljubljanske fakultete za arhitekturo, op.a.). Na to sicer nisem ravno ponosen. In nedvomno sem veliko tudi zamudil. A tako je pač bilo.
Kako je prišlo naročilo za prvi projekt?
Z Alenko sva rabila hišo zase. Ob tem projektu sem se, 15 let po diplomi, v resnici prvič srečal z gradnjo. Pri tem sem se ogromno naučil. In seveda naredil ogromno napak, ki so me tudi veliko stale.
Potem pa je prišel k meni sodelavec, da bi imel hišo. Saj ti si arhitekt, a ne. Boš narisal! Tako je nastala hiša v Godiču. Imel sem srečo, da je izvajal Lumar, ker so vse zagate rešili, preden sem sploh dobro vedel, da so zagate.
Vem, da sam veliko skiciraš, delaš z maketami, ne z renderji.
Verjamem v moč ročne risbe. Prepričan sem, da najbolj neposredno prenese idejo iz glave na papir in nazaj s papirja v glavo. Specifiko tega procesa zelo dobro opisuje Juhani Pallasmaa v svoji knjigi Thinking Hand.
Računalniški programi v določeni fazi projektiranja sicer precej pospešijo proces.
Seveda. A v resnici nas njihovi okorni uporabniški vmesniki pri ustvarjalnem delu zelo omejujejo. Podobno velja za prezentacijo projekta. Na maketi že med lepljenjem vidiš, kaj konstrukcijsko deluje in kaj ne. Ravno zato sam tudi ne delam maket s 3D printom.
Na maketi se vidijo prava razmerja, nobenih posebnih efektov ni.
Na maketi ne moreš goljufati. Tu ni zavajanja s širokokotnimi pogledi, kjer lahko ozko predsobo predstaviš kot sobano in idealiziranimi renderji s privlačnimi sončnimi zahodi. Če so otroške sobe majhne, jih tudi naročnik vidi majhne.
Se strinjaš z idejo, da bi na natečajih sprejemali samo makete in ročne risbe, ne renderjev?
Da.
Zanimivo, za računalničarja v izhodišču.
Da, krog se je sklenil!
Vsak, ki se je kdaj ukvarjal z arhitekturo v praksi, pozna težave s pridobivanjem dokumentacije. Kje je tu odgovornost arhitektov?
Prepričan sem, da smo arhitekti odgovorni za prostor in s tem za kakovostno arhitekturo. Zato menim, da bi morali, razen kjer gre za spomeniško zaščito, vsa oblikovna priporočila umakniti iz OPN-jev. Ta priporočila, skupaj z uradniki, ki jih interpretirajo, predstavljajo filter, skozi katerega z lahkoto stečejo podpovprečno kakovostni projekti. Za kakršenkoli presežek pa je treba biti neskončne borbe z mlini na veter.
Misliš, da bi bilo bolje, če oblikovnih priporočil sploh ne bi bilo?
Mnogo naših kolegov se s tem predlogom ne strinja, češ, veš kako bi bilo šele potem! Jaz pa mislim, da je arhitekt najbolj poklican, da se posveti mikro in makro prostoru in najde najboljšo možno arhitekturno rešitev, tako iz oblikovnega kot iz funkcionalnega vidika. Če to ne drži, potem lahko fakultete za arhitekturo kar zapremo.
V prostorskih aktih, ki praviloma obravnavajo večja območja in ne mikro lokacij, je kup nesmiselnih, neživljenskih in dvoumnih zahtev, ki so v veliki meri samo cut-paste iz nekih drugih dokumentov.
Na upravnih enotah (UE) običajno komuniciramo z ljudmi, ki nimajo nobene arhitekturne izobrazbe, najpogostejša izobrazba je višja upravna šola.
Tudi če bi jo imeli, ne bi nič pomagalo. Slab je sistem in slab je zakon. Oba sta postavljena tako, da nič ne prispevata h kakovosti prostora in življenja. Saj niso krivi referenti na UE. V zelo nezavidljivem položaju so, ko morajo odločati o stvareh, za katere preprosto niso kompetentni. Da bi se prioritetno odločali v dobro prostora, pa jim preprečuje že sam sistem. Tako ta določila potem prilagajajo smiselnim potrebam, kar pa privede do res čudnih rešitev, streh z ogromnimi vzdolžnimi kukerli itd.
Druga stvar je, da se arhitekti prehitro ustavimo in se predamo birokraciji.
Sam sem alergičen na birokracijo. V Indiji dajo v okviru javnih del ljudem kopati ceste in je od tega neka korist. Pri nas pa se nezaposlenost rešuje s sedenjem v vladi, na ministrstvih, v komisijah, odborih in z zaposlovanjem v javni upravi. Tu nihče ne odgovarja, če se ne zgodi nič, če ni razvoja. Edini učinek je, da zavirajo podjetništvo, ustvarjalnost in produktivnost. Ustvarjanje nove birokracije. In potem oni vladajo. V Angliji jim rečejo civil servants, pri nas pa imamo izraz javna uprava. Že ti dve poimenovanji povesta vse.
Misliš, da se arhitekti ne upiramo dovolj pogosto?
Da. Mislim, da bi se morali upirati bolj pogosto. Pa ne samo arhitekti. To je naša pravica in naša dolžnost. Naša odgovornost. Vem, da to jemlje še dodatno energijo, čas in napor. A žal druge možnosti nimamo.
Koliko časa ti običajno vzamejo birokratski postopki pri projektiranju družinske hiše?
Pri Hiši za najlepša leta smo 6 mesecev porabili za ves proces zasnove in projektiranja, od idejne zasnove do faze PZI (projekt za izvedbo).
Potem pa sem 6 mesecev porabil za boje z birokracijo. UE (upravna enota) je presodila, da je hiša predolga in zavrnila projekt. Pa čeprav je bila povsem v skladu z določili OPN in usklajena s tradicionalnimi stavbami v vasi, imel pa sem tudi soglasje ZVKDS (Zavod za varstvo kulturne dediščine). Takrat me je nesmiselna zavrnitev pripravila do tega, da sem v afektu razposlal apel s pozivom k uporu na vse možne naslove, fakulteto, DAL, ZAPS, ..., vsakomur, ki mi je prišel na misel in katerega mnenje cenim. Janez Koželj mi je tedaj odgovoril:
»Spoštovani kolega,
V vsem imate prav.
Le pogumno.
LP, JK«
To me je vzpodbudilo, da sem zadevo speljal do konca.
In potem?
No, potem smo jo pa še 6 mesecev gradili.
Kako je bilo s hišo v Slovenj Gradcu?
Podobno. Takrat sem se ravno vrnil iz Masterclassa pri Glennu Murcuttu. Oblikoval sem hišo, jo skladno umestil v prostor in organiziral glede na želje in potrebe naročnikov. Vložil sem projekt za pridobitev dokumentacije.
Kaj so rekli?
Zavrnitev, piše, da mora biti dvokapnica, vi pa imate enokapno streho.
Rekel sem: Ja, ampak za ta mikro prostor je to bolj logično. Z dvokapnico bomo sosedom zaprli pogled, vstop bo pod žlebom, na drugi strani pa bomo imeli 3 nadstropni blok. Tako to ne gre. Čakajte, vam pridem razložit.
Si jim kaj razložil?
Res so me sprejeli. Bili so prijazni. Gospa referentka na UE in referentka iz Občine, iz oddelka za okolje in prostor. In jaz. Z 42 prikazi obrazložitve, zakaj mora biti hiša takšna, kot sem jo zasnoval.
Pokažem prvega, pa me ustavijo. Poglejte, saj je v redu, ampak že zdaj vam povem, da ta hiša ne more biti taka.
Zakaj ne, vprašam? Še 41 prikazov imam!
Vztrajal sem, da so pogledali vse.
So razumeli argumente?
Projekt so zavrnili. Občina se je prijavila kot stranka v postopku in nasprotovala potrditvi.
Rekel sem jim, naj mi pošljejo pisno obrazložitev, da bom vedel, na kaj se pritožujem.
A, se boste pritožili?, je rekla.
Ja, seveda. Mislim, da je rešitev z enokapno streho v danem primeru optimalna tako za prostor kot za naročnika. In on me plača, ne bom zdaj pristajal na slabšo rešitev zato, ker vi drugače interpretirate izjeme v OPN kot jaz.
Ona: Jaz vam verjamem, a žal na to rešitev gradbenega dovoljenja ne moremo izdati.
Jaz: Vas na nek način razumem. A upam, da razumete tudi vi mene. Vi mi samo izdajte odločbo o zavrnitvi, pa se bomo pač pritožili na drugo stopnjo.
Ona: Pa mislite, da boste kaj dosegli?
Jaz: Ja, mislim, da ne.
Ona: Zakaj pa potem?
Jaz: Ker je to predpisan korak do naslednje instance, to pa je tožba na sodišču.
In tedaj bi to tudi naredil, saj sva bila oba z investitorjem odločena iti do konca.
Grožnja s tožbo je pomagala?
Na srečo smo potem vzpostavili konstruktiven dialog. Tako UE kot Občina sta nam že prej dali prav v smislu ustreznosti oblikovanja in prostorske umestitve. Bali so se le, da bi takšna izjema sprožila plaz drugačnih rešitev. A meni se je to vseskozi zdela neutemeljena skrb. Če rešitev ni ustrezna, jo še vedno lahko mirno zavrnejo. Če pa je, in to nekdo dokaže z argumenti, kot sem to storil jaz, pa je edino prav, da se takšna gradnja dopusti.
Občina je tako sama pripravila OPPN za predmetno območje. Mi smo, da smo lahko pričeli z gradnjo, na risbah vseeno spremenili streho v dvokapnico. Tako smo brez problemov dobili dovoljenje za grdo, nefunkcionalno in prostorsko povsem neprimerno hišo. Ko pa je bil OPPN sprejet, smo vložili še zahtevek za spremembo gradbenega dovoljenja v prvotno obliko, po načrtih, po katerih je bila hiša dejansko zgrajena.
Običajno so navodila v prostorskih aktih, da mora biti hiša skladna z okolico. Okolica pa je včasih slaba. Gre za Kavelj 22 ...
Da! Plosk ene dlani.
Nekoč mi je referentka kar naravnost povedala, da objekta praktično ni mogoče uskladiti z oblikovnimi določili OPPN in hkrati z okoliškimi objekti, kot je bilo zahtevano. Da enostavno ni mogoče sprojektirati hiše, ki bi izpolnjevala vse predpisane pogoje. Na srečo se je zavedala bizarnosti situacije in sva uredila brez problemov.
Kot je dejal Glenn Murcutt: » Lahko je biti slab arhitekt. Še lažje je biti povprečen. Biti dober - to je pa težko. Ampak sam sem odločen. Mi vsi (mentorji) smo odločeni.«* Zato pravim, da je to odgovornost arhitektov. Le če bo vsak vztrajen, se bo kaj spremenilo.
*»It is easy to be a bad architect. It is even easier to be an average one. But to be good – that’s really hard. But I am determined. We (tutors) are all determined!«.
V zadnjem delu pogovora smo govorili o njegovi življenski prelomnici - masterclass pri Glenu Murcuttu. "Sam sem te sorte, da, tako kot Douglas Adams, berem turistične vodiče na poti nazaj iz potovanja," pravi Matej Gašperič .
Pripravila: Nina Granda, Matevž Granda
Fotografije: Virignia Vrecl in Matej Gašperič
POZOR: Vsebine na spletni strani so drugačne od vsebin v tiskani reviji Outsider! Podprite mlado, motivirano ekipo in konstruktiven način podajanja vsebin in podprite Outsiderja z nakupom revije ali z naročilom!
