Z moduli začasne rabe interpretiramo idejo fleksibilnih tlorisov, pripravljenih na vselitev. S tem omogočimo hitro menjavanje rab glede na potrebe in uspešnost, prav tako pa nizke stroške uporabnikov modulov znotraj zgodovinskega ustroja starega mesta. Uporabnik poskrbi za specializirano opremo in prodajni material. Z uvajanjanjem modulov se tlorisi poenotijo, postanejo fleksibilni, sanitarni modul pa služi kot servis vsem obiskovalcem in uporabnikom mesta.

Zasnova naloge predvideva reševanje preko različnih slojev. Na obsoječo stavbno dediščino nanesemo organizacijski model začasne rabe, ki je intervenicja. Ta generira sloj uporabnika, dobro delujoče tkivo potem prenovimo.

SLOJI REŠITVE

Problematika se rešuje večplastno in postopno.Obravnavane subjekte in področja (stavbna  dediščina, intervencija, uporabnik in obnova) opredelimo kot različne celote fizičnega in abstraktnega izvora. Predpostavimo, da vsaka enota predstavlja plast ali sloj v zasnovi rešitve.Naloga se osredotoča predvsem na sloj kratkoročne intervencije. Je prvi korak pri doseganju vizije, katera je zastavljena dolgoročno. Revitalizacija mest je zelo pomembno področje raziskave in iskanja rešitev v zadnjih 20 letih. Strategija je dolgoročno prizadevanje za dosego kvalitetnega stanja v prostoru, njeno izvajanje pa se dostikrat izključuje s političnimi ambicijami in posledično se njeno izpolnjevanje velikokrat predčasno prekine.

Opisana rešitev je plastenje, nalaganje različnih omrežij enega preko drugega v posameznih oziroma funkcionalnih slojih, tako se vzdržujejo pogoji za rast kompleksnosti sistema. Z dvigovanjem kompleksnosti kot oblike razvojne dinamike, teži urbani sistem k samouravnavanju, s čemer se dejansko dviguje njegova obstojnost. (Čerpes in drugi 2008).

Scenarij poteka dogodkov v primeru intervencije in brez.

Obstoječ okvir, torej staro mestno jedro, je stalnica znotraj katerega se oblikujejo nove vsebine. Nanj nanesemo nov kratkoročen sloj, intervencijo, ta je arhitekturne narave, torej prilagoditev prostora za začasno rabo. Sledi uporabnik, sociološki dejavnik, pritegne ga ukinitev najemnine, novega flanderja, ozioma pohajkovalca pa novosti, ki se odvijajo v mestu.

SCENARIJI

Model začasne rabe je intervencija, preko katere v prostoru preizkušamo uspešnost različnih rab. Stavbna dediščina je vključena kor razvojni potencial. Sistem začasne rabe prostora je nov organizacijski model, ki ponuja možnost urbane regeneracije starega mestnega jedra, pod trenutnimi ekonomskimi pogoji. “Broken windows theory”, je možen negativen scenarij, začasna raba pa je “keeping the lights” princip, ki je možna rešitev. Pri izpraznitvi objekta je ključna čimprejšnja vzpostavitev nove rabe. Tako preprečimo propad enote in širšega območja.

Vstavljanje novega modula v obstoječe stavbno tkivo

Cilj je ustvariti rešitev, oziroma metodo, ki je aplikativna takoj. Dolgoročne strategije mest, so kljub kvalitetni zasnovi trenutno težko izvedljive, zaradi visokih začetnih stroškov (obnova spomeniško zaščitenih stavb). Lahko poteka vzporedno, oziroma se jo odloži, dokler se gospodarsko stanje ne izboljša. Medtem pa začasna raba preprečuje fizični propad.

Rešitev temelji na “bottom up” pristopu in klasičnem načrtovanju. Ključen je kompromis, kjer se načrtovalci zavedamo vloge javnosti in javnost skrbi za kvaliteten in vizualno sprejemljiv prostor. Cilj rešitve je vključevanje dediščine v razvoj, aktivacija vseh starostnih in interesnih skupin, izboljšati okolje za ustvarjanje, zaposlovanje in bivanje mladih.

V nalogi je obravnavan kratkoročni intervencijski sloj, na podlagi njegove uspešnosti, pa se predvidi dolgoročna vizija. V kolikor bi bil model uspešen, življenje v starem mestnem jedru postane blagovna znamka.

katalog modulov

UGOTAVLJANJE MOŽNOSTI SOČASNE RABE

Dolgoročni sloj je arhitekturna obnova mesta, zmanjšanje odvisnosti od avtomobila, manj poudarka na prostorih množične potrošnje na obrobju, več na prostorih kulturne potrošnje znotraj starega mestnega jedra. Uršič to opredeli kot novo urbanost, katera je vrnitev k izpodrinjenim neprofitno orientiranim prostorom potrošnje. Način življenja “staro mesto” daje prednost hoji in kolesarjenju. Povečanemu obsegu avtomobilskega prometa je sledila izgradnja gosto razvejane mreže cest, torej način uporabnikove mobilnosti določa infrastrukturo. Po takšnem sklepu, bo sledila tudi gosta mreža kolesarskih in peš poti, ter optimalnejši javni promet.

V stavbe starega mestnega jedra, so umeščene enote nove začasne rabe. Predmet obdelave so prostori pritličja, ki so vidni iz ulice in imajo neposredni vpliv na javni prostor pred stavbo. Rešitev temelji na načelu ustvarjanja aktivnih pritličij. Oblikovane so premične in prilagodljive enote, ki omogočajo hitro in poceni menjavo uporabnikov. V pritličju stremimo po vpeljavi različnih rab, v nadstropjih pa prevladuje stanovanjska. Prostori ob ulici naj bi imeli zanimive izložbe, oziroma naj bodo aktivna in odprta. Sprehajalec dobi občutek krajše hoje in razlog za ponovni obisk.

Historično središče mesta Kranj: ovrednotenje zmogljivosti ponudbe prostora in prostorski vzorci

Osnovno merilo načrtovanja polnenja obstoječega volumna z novimi vsebinami, je človeško merilo. Funkcije začasno premikamo v prostoru, dokler ne dobijo dolgoročnega medsebojnega smisla. Kot piše Jacobsova, se vprašamo ali ta zadeva deluje in če ne, kaj bi delovalo? Prilagajanje in spreminjanje glede na trenutne potrebe, ki se pokažejo sčasoma in jih je nemogoče predvideti. Urbanistično to opredelimo kot prožnost načrta: njegova sposobnost odzivanja na različne potrebe, v različnem času, za vsako obdobje veljavnosti načrta, skladno z zastavljeno razvojno strategijo. (Čerpes in drugi 2008)

Staro mestno jedro je obstoječe stavbno tkivo, ki meji z ostalimi mestnimi predeli, torej se obdelava osredotoča na vsebino in ne na urbanistično načrtovanje. Model išče mediacijo med sociološkimi dejavniki in kvalitetnim arhitekturnim oblikovanjem. Začasna raba brez nadzora je lahko vizualno neugodna, zato je regulacija vnešenih posegov nujna.

Aplikacija programskih modulov v stavbno tkivo histiričnega centra mesta Kranj.

V prostoru se preizkušajo rabe, ki so komplementarne drugim mestnim predelom. Če se raba izkaže za neuspešno ali neprimerno, se uporabnik in vsebina lahko hitro zamenja. Predvsem se iščejo mali faktorji visoke odmevnosti, torej rabe, ki ustrezajo danim interjerjem in so zanimive za javnost. Priložnost dobijo tudi dejavnosti, ki v tržni ekonomiji ne bi preživele.

Med lastnikom in uporabnikom so potrebna urejena razmerja, saj se začasna raba razlikuje od tako imenovanega skvotanja, kjer so uporabnik prostor lastijo. Začasna raba se vzpostavi v prostorih, ki se neuspešno oddajajo, oziroma so prazni zaradi drugih razlogov. Začasni uporabnik mora za prostor plačevati obratovalne stroške in z njim ravnati kot dober gospodar. Zavod za varstvo kulturne dediščine, mora delovati kot vir podatkov in platforma za pomoč. Začetni strošek opreme financira občina, v sklopu svojega proračuna za revitalizacijo mestne jedra. Deluje tudi kot moderator pri vzpostavitvi partnerstva med lastniki in najemniki.

Model povezuje problematiki brezposelnosti in praznih prostorov, ki se rešujeta medsebojno. Obstoječ prostor aktiviramo za kreativne ideje in izboljšujemo pogoje socialno ogroženih skupin. Znotraj sistema se povezujejo različni uporabniki, navzven pa to pripomore k povezavi skupnosti, vzbujanju občutka povezanosti in pripadnosti. Organizacijski model predvideva majhne posege, je izvedljiv takoj, rešuje problematiko zapuščanja starih mestnih jeder, pomanjkanja cenovno dosegljivih prostorov in brezposelnosti.

Poudarek je na principu načrtovanja, takojšnji uvedbi, cenovni ugodnosti in osredotočenosti na šibkejše skupine. Pred graditvijo novih prostorov, je potrebno izkoristiti že obstoječe in s tem upoštevati trajnostno naravnanost. Model začasne rabe smatra kulturno dediščino kot razvojni potencial in možnost razvoja nove, živahne, poslovno stanovanjske cone.

Primer aplikacije modula v obsoječ objekt na nivoju izvedbenih načrtov.

 

S to objavo zaključijemo povzetek magisterkega dela arhitektke Tine Vilfan z naslovom: “Študija urbane regeneracije mestnega jedra z uvajanjem začasne rabe prostora na primeru Kranja”. Delo je bilo zaključeno leta 2015 pod mentorstvom Alenke Fikfak na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Avtorske pravice besedila in grafičnih vsebin so last Tine Vilfan.  

Avtorici se zahvaljujemo za objavo na  naši spletni strani in ji v imenu uredništva revije OUTSIDER želimo, da njene pobude padejo na plodna tla.

 

Besedilo: Tina Vilfan

Grafična oprema: Tina Vilfan

Priredba: Matevž Granda