Razstava Poti moderne, ki je bila na ogled to zimo v Muzeju uporabne umetnosti na Dunaju (Museum fűr Angewandte Kunst), nekdanjem Cesarsko-kraljevem avstrijskem muzeju za umetnost in industrijo, predstavlja vpogled v arhitekturno in oblikovalsko produkcijo prejšnjih treh stoletij, spreminjanje družbenih sistemov in njihov vpliv na arhitekturo in oblikovanje. Od rahljanja temeljev hierarhično urejene Evrope, preko padca avstro-ogrskega imperija, vzpostavitve socialno demokratičnega sistema in neoliberalne sodobnosti. “Vsi smo odgovorni za razvoj bistvenih pomenov naše dobe, toda glavna naloga arhitektov, oblikovalcev in umetnikov je, da jim dajo otipljivo obliko…” zapiše vodja MAK-a Christoph Thun-Hohenstein. Modernizem s temelji v idejah razsvetljenstva, poudarjanjem smisla in razuma, vrednotah enakosti, znanosti in tehnološkega napredka na prelomu stoletja obljublja zlato dobo za človeka-posameznika, osvobojenega hierarhičnih represij.

1. Rojstvo (novega) potrošnika / glam&glitter za vse

Kdo sem, ko kupujem? Kaj zadrži moj pogled ko se sprehajam med izdelki na svetovni razstavi oblikovanja, in kaj me definira, ko se znajdem v trgovini, ki od mene terja jasen izkaz mojih finančnih zmožnosti? Občudujem tisto, česar ne morem imeti,  lahko pa imam približek oboževanega? Sredina osemnajstega stoletja višjemu srednjemu razredu odpre možnost svobodne izbire življenjskega sloga. Poprej diktiran družbeni okus se osvobaja hierarhične utesnjenosti in stilske omejenosti in zmuzljivo prehaja v roke premožnejšega meščanstva. Umetni materiali, kompoziti, nadomestki omogočijo razmah produkcije in stimulirajo potrošnjo, kar dvigne “splošni življenjski standard”, izoblikuje se svobodni “izobraženi potrošnik. Odprejo se vrata ustvarjanju navideznega. Posameznikov okus se enači s stopnjo njegove informiranosti. Na Dunaju leta 1758 ustanovljena šola za proizvodnjo in pripravo omogoči razvoj obrti, ki do leta 1850 izoblikuje produkcijske sisteme že osnovane na delitvi dela.

Toda nove smeri v oblikovanju in arhitekturi želijo biti v koraku z rastjo in razvojem demokratične družbe in se želijo otresti praznine in eklektičnosti historicizmov. Arhitekt Theophil von Hansen prostorska razmišljanja že oplaja z rasteriziranim in generičnim, nov “funkcionalni stil”, distanciran od stilske podvrženosti, ki ga mladi Otto Wagner že vskrkava iz prenove gradu Hernstein (1856-1880). Arhitekturna prenova gradu namreč vsebuje vseobsegajoče umetniške in oblikovalske napore, ki pa v nasprotju s secesijskim načinom oblikovanja ne želi biti umetniški.

2. Otto Wagner / glasnik funkcionalizma

Wagner vkleše v marmor postulate o nerazdružljivost lepote in funkcije.“Sine arte sine amore non esta vita.” (Brez umetnosti, brez ljubezni življenje ne obstaja.) in “Artis sola domina necessitas.” (Edina gospodarica umetnosti je potreba.) Oblikovalski proces torej ni dodajanje oblike in estetike utalitarnemu, temveč funkcija postane ena od kategorij oblikovanja, kar reformira celo prihajajočo generacijo arhitektov. Dostopnost novih materialov in tehnologij zahteva arhitektovo odzivnost, torej je nujno, da je novo oblikovanje drugačno, sodobnejše od predhodnega, izražati mora “našo lastno boljšo, demokratičnejšo, samo-zavednejšo, idealno naravo in vzeti v obzir človeške ogromne tehnične in znanstvene dosežke kot tudi njegovo popolnoma praktično tendenco.” Ogromno ustvarjalnih naporov je posvetil načrtovanju metropole, pohištvo pa je še vedno oblikoval posebej za arhitekturo, v katero je bilo umeščeno. V nasprotju s težnjami prihajajoče industrializacije in serijske proizvodnje je obrtnika še vedno zavzeto vključeval v arhitekturni proces, kar je stavbo umestilo globoko v kraj in čas.

3. Moderni življenjski slogi med 1897 in 1910 / od iskanja stila do reševanja problemov

Vprašanje individualnega izraza, ponovna uporaba historičnega stila, negativni učinki industrijske produkcije, razvoj nacionalnega okusa skozi oblikovanje, celoviti umetniško-oblikovalski pristop, so teme, ki so zaznamujejo dela dunajskih arhitektov na prelomu stoletja.

Arhitekta Josef Hoffmann (1870–1956) in Adolf Loos (1870–1933) bijeta svoj osebni boj v iskanju novega oblikovanja za sodobnega človeka. Hoffmann in secesionisti se zdijo novi, sodobni in inovativni, vendar se njihovi oblikovalski koncepti redko oddaljijo od butične “stilske” potrebe po “estetiki”, Loos pa se odloči oblikovati novega človeka resničnosti v vseh njenih vsakdanjih razsežnostih. Kulturno-kritična pozicija Loosa izloči iz ugledne družbe secesijcev, odzove se s kritiškim esejem “Vom armen reichen Mann” (O ubogem bogatašu) in označi delovanje secesionistov kot skrajno elitistično in sektaško. Loos posledično postane outsider v takratni dunajski družbi.

4. Nove Dunajske poti / poti absurda * introvertiranost vs. odprtost

Leto 1910 je prelomnica, nastaneta dve ključni deli – palača Stoclet v Bruslju in palača Goldman & Salatsch na Michaelerplatzu na Dunaju, hkrati pa se ideje o revolucionarni moči lepote in vere v evolucijsko moč racionalnega in od umetnosti osvobojenega kulturnega razcveta že širijo po Evropi skozi tisk in mednarodne razstave. Loos najde zavezništvo v pariških in berlinskih avantgardah, v francoski reviji Les cahiers d’ajourd’hui l. 1913 izide njegov odmeven članek “Ornament in zločin”, ki neprikrito razkriva dvoličnost dunajske družbe.

Medtem ko secesionisti poveličujejo izbran družbeni sloj – novo izobraženo elito – in zagovarjajo umetnike, študente, mecene in izjemne ljudi kot edine, za katere menijo, da sodijo v fokus “metropolitanskega” sodobnega življenja, ima Loos vedno v mislih širšo družbeno sliko, o čemer priča njegovo široko arhitekturno udejstvovanje. Loos zahteva inkluzivnost in večplastnost oblikovanja, ki še bolj kot posamezniku, služi družbi in času. Meni, da mehanizacija in z njo povezana sistematizacija vsakodnevne objekte končno osvobajata jarma umetnosti, hkrati pa je umetnost končno lahko osvobojena utalitarnega (v Franciji se paralelno oblikuje krog dadaistov z Duchampom). Čas industrializacije torej določa način razmišljanja o arhitekturni in oblikovalski produkciji.

Kljub za tisti čas progresivnemu razmišljanju se Loos globoko zaveda tradicionalnega izročila: palača Goldman & Salatsch na Michaelerplatzu na Dunaju vzpostavlja dialog s historično okolico, ne da bi posnemala stilske vzorce preteklosti, medtem ko je Hoffmannova palača Stoclet v Bruslju bolj rezultat študije detajlov, geometriziranja oblik, izbiranja materialov, … Razkorak med kulturno mislijo se pokaže tudi v načrtovanju mest in obravnavanju stanovanjske gradnje. Nostalgični secesionisti vidijo prihodnost mest v načrtovanju introvertiranih novih sosesk (Hohenwarte na Dunaju, Umetniška kolonija v Darmstadtu), medtem ko se Loos loti načrtovanja večplastnih stanovanjskih situacij (večstanovanjske hiše v mestu, koče na deželi, vile za umetnike, delavske kolonije …).

Diametralnost dobe razstava predstavi z ilustracijo interierjev, ki opisujejo življenjske stile posameznikov (temelj raziskovanja v modernizmu), predstavljene s posnetkom dveh spalnih in dveh bivalnih prostorov. Dvoličnost dobe se nam razkrije prav v ponovni postavitvi teh prostorov v merilu 1:1. Hoffmannovo konzervativno oblikovanje domače spalnice za zakonca Salzer (1902) na eni in njegovo fetišistično oblikovanje budoarja za starleto v Parizu (1937) na drugi strani nam pred oči narišeta dva vzporedna svetova in puščata prostor za osebno interpretacijo. Loos oblikuje spalnico precej svobodnje in izzivalneje, moderni fetišizem s poznavanjem konteksta postane logičen in smiselen. Intimna zakonska postelja je prostor, ki združuje v prejšnjih primerih nezdružljiva konteksta – zakon in svobodo.  Ob tem pa je razstavljeno še stanovanja za sodobno žensko, ki ga je oblikovala Loosova vajenka Margarete Schuette Lihotzky (1897 – 2000), ki prav tako odstira temo novega stoletja, ki je šele s tovrstnim oblikovalskim razmišljanjem dobila družbeno veljavo.

  1. Viri. 1960 do danes. / relevantnost / dostopnost virov določa oblikovanje

Loosova razmišljanja predstavljajo uporabnejše izhodišče za urejanje kompleksne prihajajoče sodobnosti. Če je modernizem reševal vprašanja, povezana s porajajoče se industrializacijo, se današnji svet usmerja predvsem v manevriranje z viri. V tem kontekstu razstava predoči Holleinov postmodernizem kot skrajnost likovnega v arhitekturi, in nasprotno, relevantnost sodobnih arhitekturnih aspiracij, ki temeljijo na funkciji. Namig, da naj se sodobna oblikovalska dejavnost usmeri predvsem na upravljanje z viri in uporabo okolju ne-škodljivih materialov in tudi posegov, da je včasih bolje manj kot več. V tem kontekstu kot uspešne prakse predstavi dela Anne Lacaton in Philipa Vassala ter sodobne študentske projekte v manj razvitih družbah.

V 60. je z dosegljivostjo materialov, virov in popularizacijo tehnologij moč odločanja bolj v rokah posameznika kot kdajkoli prej. Le-ta pa je nepripravljen in morda tudi ne dovolj osveščen. Arhitekt prevzema le še funkcijo moderatorja in obvladovalca, pritisnjen v kot z “željami” in “ekonomičnostjo” (ki ima v sodobnosti zaradi neuravnoteženosti globalnega trga povsem drug pomen) se je skoraj nezmožen izraziti in lahko le še izvaja.

Pomik v čas, ko je bil stvarni svet pomemben bolj kot danes, je lahko navdihujoč. Kljub nasprotujočim si težnjam različnih družbenih slojev je bil duh časa prežet z oblikovanjem stvari, na kar so bili pozorni tako arhitekti kot tudi investitorji. Preteklost uči, da lahko arhitekti, če le želijo in če imajo dobre sogovornike, vplivajo na družbo. Kdo bo koga v teh kvazi težkih novih časih pa je kot že od vedno stvar osebne odločitve in aktivnega sodelovanja.

Besedilo: Maša Ogrin

Fotografije: iz razstave Wege der Moderne (Poti moderne), Dunaj, MAK, 2015

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja