Model začasne rabe je zasnovan na principu malih intervencij, katerih vodilo je takojšnja aplikativnost v prostoru. Ne zahtevajo dolgoročnega načrtovanja in zbiranja sredstev. Predstavljajo prvi sloj pri oblikovanju inkrementalnega izvajanja dolgoročne strategije razvoja. Je intervencija, katera bo ohranila tkivo zdravo dokler se stalna vsebina finančno ne regenerira, oziroma na novo definira.

OCENA STANJA

Visoke najemnine in majhen pretok ljudi, se odseva na hitrem menjavanju uporabnikov. Najem prostora predstavlja velik začetni strošek, katerega na novo ustanovljena podjetja ali društva ne zmorejo. Četudi najemnine niso previsoke po tržnih pogojih glede na kvaliteto pridobljenega prostora, so previsoke glede slabe finančne pogoje, ki jih staro mestno jedro ponuja. Enako pomemben razlog je odsotnost širše množice, ki bi zagotavljale pokrivanje stroška najemnin.

Po Jacobsovi lahko rečemo, da si dobro stoječa podjetja, z veliko prometa, lahko privoščijo strošek novogradnje. To so tako imenovane uvejavljene ideje kot na primer banke, franšizne trgovine in verižne restavracije.

Za vse nove ideje, ne glede na njihovo potencialno dobičkonosnost v prihodnosti velja, da nimajo možnosti za poskusno dobo, napake ali eksperimentiranje v primeru novogradnje prostorov. Že uveljavljene ideje gradijo nove prostore, nove pa se naselijo v starih prostorih.

SPREMENJENI TOKOVI

V začetni fazi razvoja mest ter vse do srednjeveških mest, so prostori potrošnje v mestnem središču veljali za nujen mestni element, brez katerega urbana struktura ne funkcionira.

Stara mestna jedera s svojo togostjo ne dohajajo hitrega tempa življenja. Trgovski centri na obrobju delujejo kot stičiščne točke za velik del prebivalcev ali obiskovalcev mesta, ki so vezani na avtomobilski promet. Kapitalizem se je izkazal kot rušilec urbanih vrednot. Uporaba avtomobila nam omogoča kroženje okoli mesta, ker nismo več v vlogi pešca, oziroma kolesarja, ne izbiramo več najkrajših poti, pač pa najhitrejše.

Spodnja diagrama ponazarjata spremenjene družbene tokove in umikanju mestnega življenja na obrobje, kateremu zgodovinski okvir starega jedra ne more kljubovati.

Stari tokovi

Novi tokovi

Problematike slabo delujočega dela mesta ne smemo podcenjevati. Prazne cone ustvarjajo ekonomsko in družbeno praznino v prostoru. Kot taka vpliva na sosednja območja in povzroča negativne robne pogoje. Problem nadaljnje opustitve mestnih središč lahko privede do degradacije in propadanja kulturne dediščine. Napredek negativne spirale je potrebno zamejiti, dokler je še mogoče obdržati minimalni nivo aktivnosti. Lažje je obdržati nivo mestnega predela na točki, ki ni idealna, vendar rešljiva, kot dovoliti, da tone dalje do točke razkroja.

Pri zapuščenih stavbah je možnost vandalizma večja

TEORIJA RAZBITIH OKEN

Broken windows theory opisuje začetek fizičnega propada in dojemanje območja kot neprijetno in nevarno.Teorija je imenovana po besedni zvezi, ki sta jo uporabila Wilson in Kelling (1982) v članku z naslovom Broken Windows, kjer sta opisala povezavo med neredom in kriminalom: “Če je okno stavbe razbito in ostane nepopravljeno, bodo kmalu tudi vsa okoliška okna razbita… Eno nepopravljeno okno je signal, da nikomur ni mar in razbitje vseh posledično nič ne stane”.

Arhitekturna obnova je veliko enostavnejša, kot spreminjanje mnenja ljudi, če se območja drži slab sloves.

TRENUTNI TREND

Ena izmed možnosti za zaustavitev trenutnega negativnega trenda praznjenja mestnih jeder je princip »keeping the lights on«. Ohranjanje prižganih luči označuje dejavnost in trud za ohranitev posla, četudi ne pod idealnimi pogoji. Je miselnost, da kljub slabim finančnim pogojem podjetje še vedno deluje.

Cilj je ohranitev vsaj trenutne aktivnosti in jo postopno povečevati. Torej eden izmed pogojev, je tudi manjša izbirčnost pri izbiri uporabnika prostora in zmanjšanje ali ukinitev najemnine. Slednje naj bi po Gehlu pripomoglo k privlačnosti območja, izguba najemnine, pa se nadoknadi s kasnejšim razvojem območja in preprečevanjem stagnacije, do katere bi prvotno prazni lokali pripeljali. Pri tem razlikujemo začasno rabo, ki je vmesna raba, dokler se ne vzpostavi ustreznejša ali stalna raba. Pri izbiri uporabnika upoštevamo Jacobsovo, ki pravi, da je lahko sestava rabe zelo raznolika, vendar se mora dopolnjevati. Pazimo, da so uporabniki različni in pripadajo različnim družbenim skupinam, tako omogočimo prisotnost vseh. Razlikujemo zakonsko urejene odnose med najemodajalcem in najemnikom ter skvotanjem, kjer odnosi niso urejeni.

Model začasne rabe išče povezavo med fizičnim ohranjanjem stavb in njihovo vsebino. Predvideva naslednje zaporedje; vnašanje nove začasne rabe, te generirajo večji pretok ljudi skozi staro mestno jedro, ta pretok omogoča boljše ekonomske pogoje za trgovce, na začasni rabi se ugotovi uspešna vrsta rabe, slednja postane stalna. Arhitekturna obnova lahko sledi na novo vzpostavljenemu pretoku ljudi skozi mesto in ne obratno, torej najprej se vzpostavi vsebina oziroma funkcija, to privede do prenove.

Soseska je prijazneša če so stavbe v uporabi

Za delovanje opisanega modela je nepremičnine potrebno oddati pod netržnimi pogoji, vzpodbuditi magnetizem območja, šele nato se vzpostavijo tržni pogoji in fizična prenova.

Fizični obnovi ne sledi uporabnik, uporabi sledi fizična obnova

RECIKLAŽA IDEJ

Skozi zgodovino se je v evropskih mestih oblikovala strnjena tržna ulica. V 18. stol so jo sestavljale specializirane male trgovine, nanizane pravokotno nanjo. Ulica je bila družbeno zbirališče in najprometnejši del mesta.

Zaradi povečane proizvodnje manufaktur, se je pojavila potreba po večjem tržišču. To botruje nastanku veleblagovnic. Zaradi fiksne cene ni več zadrege ob nakupu. Sledi vzpon srednjega razreda, zdaj si tudi oni lahko privoščijo obisk veleblagovnice, vstop je prost. Uniformiranost proizvodnje, izrinja po meri narejene predmete, pri tem ima splošna proizvodnja največji vpliv na oblačila.

Uveljavi se koncept “just looking” in ni več pritiska nakupa. Iz veleblagovnic se razvijejo trgovska središča. Trgovski centri se formirajo na obrobju in mestnih vpadnicah, kjer je pridobivanje dokumentacije enostavnejše, zemljišča so cenejša, obstaja pa večja možnost parkirišč in nudijo boljšo dostopnost. Danes sprehod po trgovskih središčih ni več samo nakupovanje, pač pa družbena interakcija in način preživlajnja prostega časa.

Razvoj prostora potrošnje skozi čas: stara tržna ulica postane pokrita arkadna ulica, to povzame sodobno nakupovalno središče na obrobju, staro mestno jedro prevzame idejo o fleksibilnem tlorisu od nakupovanega središča.

Jacobosva poudarja, da ljudje želimo biti videni in opazovati mimoidoče. Iz tega razloga raje zahajamo v bolj obljudeno nakupovalno središče, kot pa izpraznjeno mestno jedro. Močne ideje, katere naredijo gradbeni tip uspešen, se interpretirajo ali abstraktno kažejo v mnogih oblikah. Pri prehodu od klasične, nepokrite tržne ulice, do pokrite nakupovalne ulice. Najnovejša je interpretacija promenade v nakupovalnih središčih, imitacija srednjeveške plaze. Nekdanjo romantiko in patino starega mesta je nadomestilo skrbno planiranje in reproduciranje mestne promenade znotraj središč na obrobju. Delujejo na princip stare tržne ulice, kar zamegli razliko med historičnim centrom in ponaredkom, ponuja pa tekoče kulturne trende, se je sposobno hitro prilagajati in omogoča dostop z avtomobilom. Združuje nekdaj mestnemu središču lastne kulturne vsebine, kot so kinodvorane, galerije, gledališča in omogoča hitrejše zadostitev vsakdanjih potreb, kot je nakup živil, sestanki, druženje.

Rigidnost mestnih jeder in visoka stopnja zaščitenosti stavb, onemogoča enako fleksibilnost, katera je trgovcem ponujena v nakupovalnih centrih.

Viri:

Jacobs, J. 1961. The Death and Life of Great American Cities. New York: Random House

Uršič, M. 2003. Urbani prostori potrošnje. Ljubjana. FDV

Wilson Q. J., Kelling L. G.. Marec 1982. Broken Windows. The Atlantic Monthly. Washington

https://www.manhattan-institute.org/pdf/_atlantic_monthly-broken_windows.pdf

V 4. nadaljevanju preberite o praktičnih rešitvah revitalizacije starih mestnih jeder.

Kmalu na outsider.si!

Pod zgornjim naslovom v seriji člankov objavlamo izseke iz magistrskega dela Tine Vilfan z naslovom: “Študija urbane regeneracije mestnega jedra z uvajanjem začasne rabe prostora na primeru Kranja”. Delo je bilo zaključeno leta 2015 pod mentorstvom Alenke Fikfak na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Avtorske pravice besedila in grafičnih vsebin so last Tine Vilfan. 

Besedilo: Tina Vilfan

Grafična oprema: Tina Vilfan

Priredba: Matevž Granda