AKTIVNA PRITLIČJA

Kvaliteta pritličnih funkcij je ključnega pomena za vsesplošno privlačnost mest. Dolge sterilne fasade nam sporočajo; “hodi dalje”.

Aktivno pritličje je polno funkcij mešane rabe

Dolga sterilna fasada sporoča: “hodi dalje”

Živahen mestni utrip je bil samoumeven v starih tradicionalnih mestih do 80 let prejšnjega stoletja. Med nenadzorovanim širjenjem je kapitalizem postal razlog za opuščanje rokodelskih delavnic in manj profitnih dejavnosti v starih mestnih jedrih. Uršič ga izpostavlja kot temeljni rušilec urbanih enot, ki ga na poti k povečanju dobička ne zanimajo stare kuturne in družbene institucije, ki so opravljale storitve v javno korist. V mnogih delih sveta je danes živahnost mest dragocena dobrina s katero moramo načrtovalci skrbno upravljati. Obseg in značaj dejavnosti na javnem prostoru, sta v veliki večini odvisna od ekonomske razvitosti države. Prizadevanje za dober javni prostor mora biti splošno vodilo, ne glede na ekonomsko stanje države.

Mesto v višini oči

Najpomembnejše merilo kvalitetnega urbanističnega oblikovanja je 1:1, torej višina oči. V razvijajočih deželah je peš promet posledica potrebe in nujnosti, v razvitih pa odvisen od kvalitete sprehoda. Kakovostno oblikovanje je potrebno v obeh primerih, vendar igra veliko manjšo vlogo v državah v razvoju. Pri hoji 5 km/h, opazimo vse detajle mestne krajine oziroma pomanjkanje le-teh. Kakovost ali pomankljivost je pri tem merilu najočitnejša. Ne glede na ideologije načrtovanja ali ekonomske pogoje, je kvalitetno mesto na človeškem merilu vsesplošna zahteva.

Dolžina hoje

Sprejemljiva dolžina hoje je zelo ohlapno merilo. Nekateri prehodijo kilometre, medtem, ko so za starejše, invalide in otroke primernejše krajše razdalje. Percepcija dolžine hoje je zelo odvisna od pestrosti, Včasih se nam 200 prehojenih metrov zdi dolga razdalja, pogostokrat pa smo pripravljeni prehoditi več kot pol kilometra, če je hoja pestra z dražljaji iz okolice. Razdalja 500 metrov je okvirna razdalja sprejemljive hoje, sovpada s približno velikostjo mestnih jeder. Najpogosteje imajo premer enega kilometra, kar pomeni, da so vse ključne funkcije na sprejemljivi razdalji. Okrepljena vsakdanja raba prostora, aktivnosti tudi za starejše, otroke in športne navdušence, je osnova za dobro mestno politiko, ta pa oblikuje priložnosti za ustvarjalne in kulturne dogodke.

Običajni razpon mestnega jedra

 Sprjemljiva dolžina hoje za zdravo odraslo osebo

Sprejemljiva dolžina hoje za socialno šibkejše

Raba

V mestih naj bo raznovrstna, drobnozrnata in raznolika. Med seboj si nudijo ekonomsko in socialno podporo. Sestava rabe je lahko zelo raznolika, ampak se mora dopolnjevati. Velika koncentracija ljudi v mestih, je poleg dejstva fizične bližine tudi prednost, ki jo lahko uporabimo za obljudene ulice, spodbujanje mestnega vrveža in raznolikosti, tako ekonomske kot vizualne.

Nekateri predsodki mešane rabe so, da je grda, povzroča prometne zamaške in škodljive uporabnike. Takšna prepričanja pomagajo oblikovati namensko rabo območij. Pripomogla so k izgradnji sterilnih, togih in praznih con. Zatirajo potencial nastanka mešane rabe. Zapleteno prepletanje različne rabe ni nujno nastanek kaosa. Ravno nasprotno, potreben je zapleten in dobro premišljen red.

Koščki in delčki, ki pletejo mestno tkivo, se morajo dopolnjevati in podpirati. Zapleten red uporabe, prepleta načrtov, določen delež svobode, je potrebno ceniti, ne nasprotovati. S tako imenovanim plastenjem se s prelaganjem različnih omrežij enega preko drugega ali drugega ob drugega, v posameznih programskih oziroma funkcionalnih plasteh, vzdržujejo pogoji za rast kompleksnosti sistema. Z dvigovanjem kompleksnosti kot oblike razvojne dinamike, teži urbani sistem k samouravnavanju, s čemer se dviguje njegova obstojnost.

(Čerpes in drugi 2008).

 Preplet različne rabe, plastenje različnih omrežij

Prostorske vedute

Znamenitosti, oziroma prostorske vedute, so dobrodošla sprememba v prostoru. Razbijejo dolgčas s svojim razlikovanjem od sosednjega objekta in omogočijo boljšo orientacijo v prostoru.

 Znamenitosti v prostoru razbijejo monotonost

Heterogenost v mestu je sestavljena iz različnih ljudi in različnih organizacij z različnimi idejami in nameni. Naloga urbanističnega planiranja in oblikovanja je razvijanje in usklajevanje teh, jih razvijati in jih krepiti ekonomsko in socialno, da doprinesejo k raznolikosti, obljudenim ulicam in druženju različnih generacij.

Problematika financiranja degradiranih območij (v magistrski nalogi avtorica obravnava primer prenove Kranja)

Pogosto mesta vlagajo velike vsote denarja v drastične spremembe, kot so prenova vseh tlakov in obnova kulturno zaščitenih stavb. Žal pa visoki finančni vložki sami zase ne prinesejo preobrata. Za učinkovito revitalizacijo se izkaže boljše počasno napajanje mesta, po principu namakalnega sistema in ne hudournika. Sredstva se dovajajo stalno in postopno, kar da prostoru čas za prilagoditev. Po uvedenih novostih, zanimanje počasneje upada. Meščani lahko ohranijo vrvež in če se je prostor sposoben prilagoditi, posodabljati, ohraniti zanimivost, priročnost in se postopno spreminja z drobnimi prilagoditvami.

Denar je potrebno vlagati postopno

Cilj je ustvariti dobre obratovalne pogoje lokacije. Glavno vodilo je raznolikost. Ta proces ni končen in potrebuje konstanten dotok kapitala. Območje se mora biti sposobno preživljati, brez zunanje pomoči. Privatne investicije oblikujejo mesto, ampak skupne ideje in zakoni oblikujejo privatne investicije. Najprej oblikujemo željeno podobo, potem pa metodo doseganja cilja. Način porabe denarja mora iz nenadnih vlaganj preiti na postopna, konstantna vlaganja in uvajati zmerne spremembe. Pri nadomestilih oziroma nepovratnih sredstvih obstaja taktika porabe: subvencije za stanovanja, ceste, vizualna prenova… potrebna je usmeritev porabe v skladu z dolgoročnejšo strategijo.

Jacobsova izpostavi zelo pomembno zaporedje. Začetek degradacije povzroči slabo delovanje območja, torej ne obratno. Dojemanje, da območje ne deluje, zato ker je degradirano je napačno. Območje je degradirano zato, ker se ne uporablja. Torej kvalitetne pogoje območja narekuje njegova uporaba in ne obratno.

 Raba Delujoče območje  Vs. Odsotnost rabe Degradirano območje

Sociološki pogled

Mestna jedra lahko opredelimo kot vir bogastva. Če kapital razdelimo na finančni, industrijski in kulturni, potem lahko k slednjemu štejemo izobrazbo, umetniške predmete ali celotna mesta s pripadajočo “kulturno infrastrukturo” (urbanistična zasnova mesta, arhitektura, muzeji itd.). Iz tega kulturnega kapitala pa lahko pridobimo ekonomski kapital s postopki trženja in promocije. Kot že omenjen primer so pri tem uspešne Benetke, Firence, Rim, ki uspešno tržijo svojo kulturno-zgodovinsko dediščino.

Izobrazba in kultura sta kapital

V mestnih jedrih, so bili skozi zgodovino, od atenskega demokratičnega polisa in antičnega Rima prek renesančnih italijanskih mest do srednjeveških, prostori potrošnje nujen mestni element brez katerega urbana struktura ne funkcionira.

Uršič ugotavlja, da so enaki procesi liberalizacije trga, ki so v začetni fazi omogočili nastanek klasične urbanosti, v nadaljevalni fazi zatrli razvoj mesta, trgovine in uličnega življenja. Korenine teh procesov vzamemo kot vodilo pri oblikovanju takojšnje akcije za zaustavitev procesov praznjenja mestnega središča, ter o umikanju življenja iz osrednjih mestnih predelov.

“Pri tem gre predvsem za problem citizacije, ki jo na najenostavnejši način lahko opišemo kot proces zmanjševanja raznovrstnih mestotvornih funkcij v središču mesta, zaradi povečevanja trgovskih in poslovnih površin. Ob procesih citizacije prihaja do izrinjanja zasebnih stanovanj in majhnih, neprofitno orientiranih prostorov potrošnje (npr. rokodelske delavnice, meščanske kavarne) iz mestnega središča. Kapital vse bolj prodira v mesto in skuša privabiti še več potrošnikov, ki naj bi pri večjem številu trgovin tudi več potrošili. Prostor širšega mestnega središča se vse bolj polni s ponudbo, ki se sklada s povpraševanji večine potrošnikov in prinaša dobiček. V mestu se s tem povečuje delež uniformnih trgovin in potrošnih izdelkov, ki privabljajo množice potrošnikov, vendar ti po zaprtju trgovine izginejo iz nakupovalne ulice in mestnega središča.”

(Uršič 2003)

Selitev mestotvornih funkcij na obrobje.

“Mestno središče, v nasprotju z nakupovalnimi središči na obrobju, ne more prilagajati svojega zgodovinskega prostorskega ustroja, ki je temu primerno zakonsko zaščiten (ne le zakonsko, s spomeniškim varstvom, temveč tudi javnomnenjsko), novim vsakdanjih potrebam potrošnikov (avtu in prometni oz. cestni infrastrukturi).

Ponudba nakupovalnih središč na mestnem obrobju je zato, z vidika dostopnosti, posamezniku aktualnejša in primernejša glede na spremembe v vsakdanjem življenju.” (Uršič 2003)

Življenje v starem mestnem jedru je način življenja, ki se jo lahko opredeli tudi kot blagovno znamko.

Vrsta pristopa k revitalizaciji mesta je osnovana glede na miselnost in delovanje prebivalcev, ekonomske situacije v državi in razpoložljivih sredstev za implementacijo. Opredelitev različnih principov revitalizacije mesta:

-gentrifikacija – nadomeščanje enega družbenega sloja z drugim, razvoj kulture in turizma. Lahko tudi elitna gentrifikacija – vnos ekskluzivne ponudbe

-flagship pristop – velika prostorska struktura deluje kot veduta in generator javnega življenja, kot taka dobro vpliva na okoliška območja, ki se z njeno pomočjo regenerirajo

-vnos mešane rabe – dobra povezava med prostori potrošnje in prostočasnimi aktivnostmi. Torej so izven obratovalnega časa trgovin aktivne še druge vsebine, ki ohranjajo živahen mestni utrip (bari, gledališča, restavracije, kino)

-razširjanje delovnega časa in namembnosti posameznih dejavnosti, bar se spremeni v nočni klub, trgovina je hkrati restavracija, tako imenovan pojem antitrgovine

Flagship pristop – vnos ikonične arhitekture v mesto, ki je generator revitalizacije in pritegnitve ljudi v mesto.

Če je vrednota mestnih jeder patina in poduciranje nenehnih novosti, je vrednota nakupovalnih središč sledenje globalnim trendom. Slednja je za sodobnega potrošnika pomembejša. Prostori kulturne potrošnje mestnega jedra, so se v očeh potrošnika po ambientalni vrednosti izenačili s prostori kulturne potrošnje na obrobju.

Boljša dostopnost in uporaba avtomobila v vsakdanjem življenju omogoča hiter razmah potrošnje na obrobju in praznjenje historičnega jedra. V središču lastniki zapirajo svoje tržno manj uspešne specifične prodajalne in obrtne delavnice (urarstvo, čevljarstvo, antikvariati, knjigarne), zaradi previsokih najemnin in zapiranja centra za avtomobilski promet. K zaprtju pa so precej pripomogli tudi prehod v tržno gospodarstvo in denacionalizacija. Zanimanje upade zaradi zmanjšanja ponudbe, včasih zaradi zaprtja ene prodajalne upade obisk celotni ulici.

Staro mestno jedro in nakupovalno središče sta po ambientalni vrednosti izenačena v očeh uporabnika.

Viri:

Čerpes, I., Blejec, G., in Koželj, J. 2008. Urbanistično načrtovanje. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo

Jacobs, J. 1961. The Death and Life of Great American Cities. New York: Random House

Gehl, J. 2010. Cities for People. Washington – Covelo – London: Island Press

Gehl, J. 2011. Life between buildings: Using Public Space. Washington – Covelo – London: Island Press

Uršič, M. 2003. Urbani prostori potrošnje. Ljubjana. FDV

—

Kako naprej? Kakšna je rešitev za revitalizacijo mestnih jeder? Vse to si preberite v tretjem delu, kjer avtorica obravnava teoretični  model začasne rabe.

Kmalu na outsider.si!

Pod zgornjim naslovom v seriji člankov objavlamo izseke iz magistrskega dela Tine Vilfan z naslovom: “Študija urbane regeneracije mestnega jedra z uvajanjem začasne rabe prostora na primeru Kranja”. Delo je bilo zaključeno leta 2015 pod mentorstvom Alenke Fikfak na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Avtorske pravice besedila in grafičnih vsebin so last Tine Vilfan. 

Besedilo: Tina Vilfan

Grafična oprema: Tina Vilfan

Priredba: Matevž Granda