Advertisement
1347270
Jasmina Cibic: Trojanski konj kulture

Jasmina Cibic (1979) je slovenska umetnica, ki živi in dela v Londonu. V MSUM v Ljubljani so v začetku septembra (2020) odprli predstavitev njenega projekta o političnih darilih kulture, Fundacija prizadevanj. Letos, konec novembra 2021, je Jasmina Cibic prejela prestižno nagrado Jarman za projakta Nada in Darilo. O obeh smo v tiskani reviji in na spletu že pisali, objavljamo pa pogovor iz Outsider#23.

Sedem let je minilo od beneškega bienala, kjer si s projektom Za naše gospodarstvo in kulturo vzbudila pozornost kritikov in občinstva. 

Na bienale v Benetke smo pripeljali projekt, sestavljen izključno iz lokalno specifičnih primerov nacionalnih ikon – ki je igral prav na struno beneške problematike geopolitične eksotike in tekmovanja državnih paviljonov. Tvegana taktika se je izkazala za uspešno; uspelo nam je s prstom pokazati na univerzalno zgodbo problematike kulture kot taktike mehke moči – globalno zgodbo, za katero smo vsi slutili, da se bo kmalu zaostrila. 

Kaj se je dogajalo s tabo in tvojim delom po bienalu?

V Sloveniji praktično nič. Beneško zgodbo sem sama predstavljala po svetu, od Kanade do Nove Zelandije. Kar je bilo zelo naporno. In hkrati pripravljala druge projekte.

Katere?

Recimo projekt Spielraum, ki sem ga pripravljala s tremi institucijami, z Muzejem sodobne umetnosti v Beogradu, muzejem Ludwig v Budimpešti, s pomočjo koproducenta Aksiome nam ga je uspelo pripeljati tudi v Mednarodni grafični likovni center v Ljubljani. Spielraum se je osredotočil na formulacijo novega vizualnega jezika, ki mora napovedati novo (nad)nacionalno ali ideološko formo. Naslov izhaja iz eseja Karla Krausa, sodobnika in prijatelja Adolfa Loosa. Loos je bil nasprotnik dekoracije v arhitekturi in oblikovanju, Kraus pa v jeziku. Ta filmski in raziskovalni projekt je torej skozi lečo Krausovega Spielrauma želel raziskati, kako politična avtoriteta sprejme in selekcionira samo tisto dekoracijo, ki je politično »adekvatna« in estetsko ustrezna za to, da napove novo poglavje v nacionalni zgodovini. Je bil pa to spet projekt brez galerijske podpore. 

Je to prednost?

Je in ni. Po eni strani je težje, ker mi je kot slovenski umetnici težje preživeti – ker nam manjka razvoj galerijskega sektorja – po drugi pa ni nikogar, ki bi ti govoril, kaj je zate dobro, in od tebe zahteval še pet slik z modrim nebom. 

Pri projektih delaš z institucijami, parlamentom, raziskuješ v arhivih muzejev, snemaš na letališču. So bile tovrstne povezave z institucijami kdaj problem?

S slovenskim parlamentom sem za projekt na bienalu začela razvijati zgodbo odnosa z avtoriteto, ki sem jo hotela prezrcaliti nazaj v umetniško delo. Vzpostaviti sem hotela dialog. Podobno je bilo s Palačo federacije v Beogradu, modernistično palačo, končano za prvo konferenco neuvrščenih 1961. leta. Tu je potem še Palača narodov v Ženevi – kjer sem snemala svoj zadnji film – ter Niemeyerjeva stavba komunistične partije v Parizu. Do zdaj nam je, kljub birokratski togosti, vedno uspelo s temi institucijami začeti dialog – torej jih ne samo kolonizarati za uresničitev kreativne ideje, temveč načeti diskusijo o njihovem zgodovinjenju in potencialni dekolonizaciji njihovih patriarhalnih struktur. Ne bom rekla, da nam je uspelo, smo pa vsaj začeli odpirati nekaj nujnih vprašanj. 

Včasih je seveda lažje, če raziskuješ mrtve države in ideologije. Tako sem se recimo lotila dejavnikov evropskega modernizma kot političnega orodja znotraj treh trenutkov krize 20. stoletja – s projektom Nada … 

Nada kot upanje?

Že beseda je super – na ozemlju bivše Jugoslavije se seveda prevede v »upanje«, v španščini pa v »nič«. Moja Nada je v svojo teatralno in filmsko ekspozicijo zajela zgodbe weimarske Nemčije, bivše Jugoslavije in Danske med nemško okupacijo; bolj specifično – tri arhitekturne projekte, tri ločene zgodbe treh moških arhitektov, katerih modernizem je bil vpeljan kot politični stil za najavo (nove) države. Zgodba se je začela z Vjenceslavom Richterjem, hrvaškim arhitektom, ki je v bivši Jugoslaviji projektiral veliko paviljonov za svetovne razstave, med drugim paviljon za EXPO v Bruslju leta 1958, za katerega je tudi pobral grand prix. Ta EXPO je bil za relacijo med državo in umetnostjo eden najpomembnejših punktumov v 20. stoletju. Šlo je za prvi EXPO po drugi svetovni vojni, za katerega so države imele tudi čas za razmislek o tem, kako naj se predstavijo svetu. Obiskali so ga vsi pomembneži tistega časa. Richter je originalno zasnoval paviljon s centralnim stebrom, ki pa ni bil realiziran – njegova »glavna umetniška zamisel« ni bila odobrena, zato pa je svojo antigravitacijsko idejo prevedel v visoko skulpturo, ki jo je naslovil Nada (torej Nada tudi kot upanje/zmaga nad politično odločitvijo). No, Nada je bilo ime tudi njegovi ženi, igralki. Preden se je poročila z »velikim« arhitektom, je bila igralka, potem pa spremljevalka arhitekta, ki »ustvarja državotvornost«. Zato je bila zame zanimiva tudi njena zgodba – kot poudarek manka ženskega glasu in njegove odslikave v prisotnosti zgolj telesa. Na razstavi Barcelona EXPO leta 1929 je bila pred vsakim paviljonom »obvezna« gola ženska figura, ki je predstavljala državo. Tako sem načela legorično navezo ženskega telesa in arhitekture prav skozi to prizmo: pri obeh gre za nujnost/hkratnost najavljanja/branjenja države ter zapeljevanja pogleda. 

Jasmina Cibic: NADA

Je to primerljivo z današnjim časom? Odnos oblasti in umetnosti?

Če danes gledaš odnos med oblastjo, arhitekturo in umetnostjo, je oblasti v zadnjih letih za umetnost vseeno, ker so kulturo izkoreninili iz sobivanja z državljani. In ko prebiraš transkripte iz sredine 20. stoletja, vidiš, da so umetniki in arhitekti dejansko sedeli za mizo s politiki. Niso bili pojmovani kot depolitizirani dekoraterji političnih idealov – ampak je politika natančno vedela, koliko moči nosi spektakel izrazoslovja kulture – predvsem kot metoda mehke moči. Zato je zame prav ta povojni jugoslovanski trenutek tako fascinanten – če se vrnem k bruseljskemu EXPU leta 1958, kjer je bila tema »razmislek o svetu kot bolj humanem kraju«. Jugoslavija se je takrat odločila, da se bo osredotočila na svojo družbeno ureditev in kot glavni medij uporabila umetnost – tisto najbolj avantgardno in progresivno umetnost. In dobila glavno nagrado, grand prix. Za primerjavo z ostalimi državami se je vredno spomniti, da je istega leta Belgijski Kongo na EXPU pokazal človeški živalski vrt – grozljivo – kot »uspešen primer« belgijskega kolonializma. 

In po Nadi?

Kmalu pride projekt Darilo, ki ga zdaj predstavljam v MSUM. Po vrsti let raziskovanja koncepta umetniškega naročila s strani države sem tokrat zašla v zgodbo kulture kot političnega darila. Znotraj različnih permutacij seveda, ali je to darilo med državniki, od države, s strani družbe … Ampak vedno s fokusom na sodobnem izginotju tiste nevidne sile, ki te sili v povračilno darilo. Prizma, iz katere je ta projekt izhajal, je esej Marcela Maussa, ki govori o antropologiji darila kot izročitve objekta, ki najavi nujo povračila. In če ta koncept prevedemo v odnos med kulturo in politiko, postanejo zadeve zanimive – sploh če gledamo koncepte daril, ki kot povračilno darilo zahtevajo sociopolitični dialog. 

Dva koraka nazaj – ves moj projekt je zgrajen ekskluzivno iz političnih daril kulture. Centralni del je spet film, kjer se sestavi kulminacija političnih daril, od lokacij, karakterjev, zgodbe do glasbe – vsi elementi izhajajo iz političnih donacij. Zgodba filma je pravzaprav zelo preprosta – arhetipska pripoved s klasično strukturo. Govori o štirih fundamentalnih svoboščinah, ki organizirajo izbor, tekmovanje za izbor najboljšega darila, ki lahko zaceli razdeljen narod. Odločijo se, da je edino možno darilo kultura, ki se edina (kot koncept) ne obrabi. Svoboda govora, Svoboda religije, Svoboda pred strahom in Svoboda pred pomanjkanjem na tekmovanje povabijo tri (moške) figure, tri moške alegorije umetnosti: Inženirja, Umetnika in Kulturno diplomacijo, ki predstavijo svojo idejo, kako naj bi bilo idealno darilo videti – da bi bilo politično adekvatno in estetsko zapeljivo.

Od kod vsebina govorov teh treh likov?

Iz arhivov. Temelj govora Inženirja izhaja iz transkriptov pogovorov arhitektov in politikov o Stalinovem darilu poljskemu narodu – Palači kulture in znanosti v Varšavi. Govor Umetnika je sestavljen iz primerov najbolj instrumentalizirane umetnosti in diskusij o njeni politični rabi – konča z italijanskimi futuristi in njihovimi darili Mussoliniju. Govor Kulturne diplomacije pa povzema glasbo kot tisto najbolj »benigno« formo, ki se lahko povzpne nad ilustracijo politične razdeljenosti – njegov govor je v glavnem povzet po transkriptih multilateralnega obdarovanja – kjer bilateralna mehka moč pač ne deluje več. Lokacije filma so primeri političnih donacij: Palača narodov v Ženevi, Palača kulture in znanosti v Varšavi, Niemeyerjeva zgradba KP v Franciji in spomenik na Buzludži v Bolgariji. 

Vabilo MSUM si dobila v času, ko je odprt razpis za novega direktorja ali direktorico Moderne galerije. Je bil ta projekt kdaj v nevarnosti?

Ne. Gre za mednarodni projekt, ki ima zagotovljene samostojne razstave in nove etape, od Francije, Kanade, Anglije, Poljske, Avstrije, Švice do Nove Zelandije. Je bilo pa zame pomembno, da ga uprizorimo tudi v Sloveniji, ker sem skozi leta veliko črpala iz tega kulturnega prostora in štejem svojo prakso za nadaljevanje kulturnega kapitala slovenskega prostora. Sploh pa se mi zdi pomembno, da slovenski umetniki nadaljujemo preizpraševanje države in družbe ter držimo ogledalo tako državi kot nam samim – kot kulturnim producentom scenografije okolja, ki bo spremljalo naše otroke in vnuke. Kot opomin na nujnost angažiranja in spodbujanja aktivnega upora. 

Kdaj si odšla iz Slovenije?

Pri sedemnajstih sem šla v Benetke. Bilo nas je kar nekaj Slovencev, vsi pa smo bili s strani državne birokracije bolj prepuščeni sami sebi kot ne (brez urejenih viz) in v okolju, ki je nekako pričakovalo, da bomo nadaljevali temo historičnih travm – temo, ki jo je naša generacija tako zelo želela nadgraditi, kajti svet je postal drugačen in je od nas zahteval drugačen angažma. Rekla bi, da nas je zaznamovalo to, da smo vzpostavili novo solidarnost skozi projektno delo – ne glede na teme, ki smo jih potem razvili v svojih praksah.

Kdo ste bili to?

Meta Grgurevič, Mara Ambrožič, Jaša Mrevlje. Imeli smo študentske skupine in smo migali. Zelo smo migali. »Švercali« smo dela čez mejo in slovensko zemljo in travo na beneške vaporette in na njih delali projekcije, performanse, hkrati pa so nam beneški sosedje izklapljali elektriko in se delali norca iz naših staršev, ki so nam za vikende nosili vložene kumare in marmelade v poprdenih torbah. Ko smo začeli skupaj delati, smo vzpostavljali paradigme sistemu, ki nas ni hotel, in tako delamo še danes. Razstava Fundacija prizadevanj je moja prva večja samostojna razstava doma in padla je v perverzno pravi čas za preizpraševanje družbe. Zanimivo je bilo spremljati komentarje prijateljev – češ da bo moja razstava tako ali tako cenzurirana, da ne bo šla skozi … Ampak kot vidimo, umetnost za to politiko sploh ne obstaja, »nima smisla«, je nevidna. Morda je to še hujše kot cenzura. 

Povzetek tvojega darila Sloveniji? 

Ker vedno delam kontekstualno specifično, sem na razstavi v MSUM želela pripeljati do nekakšne simbolne zaključitve misli o trenutni situaciji v Sloveniji. Najprimernejša metafora se mi je zdela zgodba slovenske konjske pasme – lipicanca, ki je od svojega izvora vezan na kolonizacijo in nacionalno vprašanje – rejen, kot toliko naših specifik, za tujega oblastnika. Pred nekaj leti sem naletela na zgodbo podarjanja lipicancev kot reprezentančnega državnega darila – predvsem me je zanimal specifični konj, ki je bil s strani slovenske države podarjen Gadafiju. Konja mi je uspelo izslediti in na razstavi je na ogled njegov portret – portret konja, za katerega se je izkazalo, da ima tudi genetsko napako – torej je pravi trojanski konj kulturne diplomacije. 

Pogovarjala se je: Bojana Leskovar

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.