Ozadje nastanka metabolistov:

Bilo je pred 90 leti, leta 1931. Japonska populacija je čezmerno preplavljala deželo, rasla je nacionalna zavest. Japonci so se láhko pustili zmamiti različnim podvigom; eden takih podvigov je bila porcija severovzhoda Kitajske – zavzetje Mandžurije. Legitimizacija tega podviga je bila enostavna; nova zemlja se je v medijih pojavljala kot rešilna vrv ekonomiji v času po veliki depresiji.   

Japonska je nagubana dežela, o obliki mest so do tedaj odločale endogene sile; zaradi skrotovičenih geomorfoloških danosti mesta niso imela značilnih umetnih oblik. Kar naenkrat pa so bili Japonci postavljeni pred ravnino. Japonsko cesarstvo je povabilo celotne generacije arhitektov projektirati načrte za več kot sto novih japonskih mest. To je bilo v tridesetih letih, potem je prišla vojna. Po drugi svetovni vojni, ki je Japonsko hudo opustošila, je načrtovanje novih bivalnih enot zopet postalo nujnost. A impulzi neslutenih urbanistično-arhitekturnih idej od prej so ostali in pospešena ekonomska rast, ki se je začela v petdesetih, jim je bila v prid.

Metabolisti so bili povojna grupa arhitektov. Prevladujoč povojni sentiment je bil poleg dolžnosti, da se na novo zgradi svet, tudi navajenost na hitre spremembe, na negotovost. Tradicionalne vzhodnjaške filozofije praznujejo in častijo minljivost, postavljajo jo za zgled. Metabolistična arhitektura je bila sestavljena iz 50 % prihodnosti in 50 % preteklosti, ni bila radikalno izpeta iz japonske tradicionalne arhitekture. Metabolisti so pravzaprav naredili formulo, ki je bila popoln odgovor na povojno stanje. Vzpostavili so sistem, ki se ohranja v večnost, s tem da se njegove instance neprestano zamenjujejo. V živem sistemu minljivost anticipira ponovno vzpostavitev.

Od maja 2021 se govori o rušitvi najbolj simbolične zgradbe gibanja metabolistov – Nakaginovega kapsulnega stolpa (Nakagin Capsule Tower), ki si jo je zamislil arhitekt Kisho Kurokawa kot organizacijo znotraj novega urbanizma. Kurokawa, študent Kenza Tangeja, je bil eden od prerokov metabolističnega gibanja v arhitekturi. Kurokawa je umrl oktobra 2007  in istega leta so se začele prve pobude za rušenje. V svojem delu se je ukvarjal s sistemom gradnje, ki predvideva močne nosilne konstrukcije in kratko živeče modularne enote. Nakaginov stolp – kreacija mega grozda majhnih, kompaktnih, kompletnih bivalnih enot je rezultat tovrstnih prizadevanj. 

S stolpom iz kapsul, ki je bil izgrajen v letih 1970 in 1971 v Tokiu, je japonski arhitekt tudi postal internacionalno znan. Zdaj, po 50 letih (Kurokawa je prerokoval življenjsko dobo kapsul največ 30 let in debla 200 let), ko bi lahko Capsule Tower prvič afirmiral svoje poslanstvo bioloških principov – tako, da bi montirali na novo narejene kapsule – lastniki špekulirajo o rušitvi stolpa, a brez uizvedbe novih, sodobnejših enot. Po novembrskih podatkih stanuje v stolpnici še 20 stalnih najemnikov.

Stolpnica je urejena takole: v pritličju je samopostrežna kavarna, prvo nadstropje zasedajo pisarne, od tod proti vrhu stavbe je skupaj 140 mini stanovanj – kapsul, ki imajo mere 4 × 2,5 × 2,5 m. Kapsule so pritrjene na dva betonska stolpa, v katerih so vertikalne komunikacije. Kapsule so med seboj popolnoma enake, industrijsko proizvedene, prefabricirane jeklene celice. V vsaki od kapsul so kopalniška enota, klimatska naprava in barvna televizija. V Tokio so bile pripeljane s tovornjaki iz Osake, kjer so bile narejene. Čas montiranja ene kapsule je trajal tri ure. V času enega meseca so bile vse kapsule postavljene in prodane; iskaje svoj – pied-à-terre – prostor v mestu, so jih kupili predvsem tokijski podjetniki.

Metabolizem nikakor ni bil le indeks političnih, ekonomskih, sociološko-kulturnih in tehnoloških dejavnikov. To je bil eden od momentov, ko je projektantska praksa arhitekture še imela ontološke, spoznavne aspiracije. A do osemdesetih let so metabolisti izgubili svojo potentnost. Po prihodu Thatcherjeve in Reagana na oni strani luže je arhitektura izgubila tovrstno avtonomnost: zapisanost trgu jo je spremenila. Prej obstoječe silnice arhitekture so zamenjale silnice povpraševanja in trga. Prostor je bolj kot kadarkoli prej postal tržna valuta. Metabolizem v arhitekturi, kot ga predstavlja Nagakinov kapsulni stolp, je bil mogoč v času pred tem. 

Metabolisti odpirajo veliko vprašanj: od pomena prostora do pomena sistema gradnje in sistema bivanja. Lekcija tokijskega kapsulnega stolpa bi lahko bila, da starega/polomljenega/pokvarjenega prostora ni  nujno zavreči, temveč ga poskušamo vselej popravljati. Lekcija metabolistov bi lahko bila pravica do popravila prostora.

Piše: Anja Trobec