»Podrobnosti in namigov je v različnih virih še in še; ni čudno, da navdihujejo toliko zgodb. A sporočili tega zapisa sta pravzaprav dve – uporaba zgradbe se lahko v nekaterih okoliščinah v zelo kratkem času drastično spremeni in – tridimenzionalna rekonstrukcija interierjev in zlasti njihove rabe je mogoča le ob upoštevanju različnih virov – če so seveda na voljo.«
Ko sem pred leti skoraj naključno naletela na zaplembni zapisnik, ki je natančno popisoval prostore in opremo vile Hutter ob mariborskem mestnem parku avgusta leta 1945, me je na videz suhoparen, dlakocepski popis pritegnil, ker je dajal natančen vpogled v stanje vile in njene notranjosti v nekem trenutku. Taki vpogledi so redki, čeprav jih kot raziskovalka bivalne kulture ves čas iščem. Ko me je stvar začela res zanimati in sem poiskala še druge vire, ki bi razjasnili nekaj presenetljivih podatkov, se je odprla pahljača vpogledov v časovno ne prav razmaknjene, z vidika uporab pa presenetljivo raznovrstne podrobnosti o vili in njenih stalnih ali občasnih stanovalcih. Taki vpogledi so dragoceni, saj kot unikaten, a hkrati generičen primer pomagajo osvetliti predstavo bivalne kulture višjih družbenih slojev v obdobju med obema vojnama. Deloma razkrivajo tudi notranjo strukturo njihovega zasebnega in javnega življenja, ki je v marsičem tesno povezana s prostorom in načinom prebivanja, govorijo pa tudi o zgradbah samih, o arhitekturi.
Danes je v zgradbi Uprava policijske postaje Maribor. Nekdanja enodružinska vila ni več bivališče, še manj dom, čeprav je bila načrtovana in zgrajena, da bi postala udobno prebivališče Hutterjevih. Tekstilni industrialec Josip Hutter je skoraj kultna mariborska osebnost iz obdobja med obema vojnama, okoli katere se še danes osredinja vrsta dokumentarnih, pa tudi bolj ali manj anekdotičnih in celo fikcijskih mariborskih zgodb.
Rodil se je leta 1889 v Dolnji Brigi pri Kočevju, bil je kočevski Nemec. Poročil se je z desetletje mlajšo Izlačanko Elizabeto Hribar. Zakonca sta sprva nekaj časa živela v Ljubljani, a sta se na začetku dvajsetih let 20. stoletja preselila v Maribor, ki je bil takrat obetavno rastoče mesto ob novonastali državni meji. Hutter je najprej deloval kot trgovec, kmalu pa je v Melju osnoval veliko tekstilno tovarno, ki se je hitro razvijala in kmalu postala pomemben gospodarski in družbeni dejavnik Maribora svojega časa. Pomembna je bila seveda tudi za družino Hutter, ki si je v mestu ustvarila velik materialni in socialni kapital, ob tem pa zasnovala udoben, a preudarno umerjen življenjski slog, vključno z novim bivališčem. Josip in Elizabeta sta v dvajsetih letih 20. stoletja dobila tri otroke. Družina je sprva prebivala v najemniških stanovanjih, sredi tridesetih let pa se je preselila v lastno vilo na takratni Badlovi, danes Marčičevi ulici ob Mestnem parku. V njej je v miru prebivala le nekaj let, do vojne. Ob njenem koncu, šele kako desetletje po vselitvi, se je morala zaradi zasedbe pritličja najprej umakniti v prvo nadstropje – pritličje so zasedli nove oblasti in vojaštvo –, avgusta leta 1945 pa je bila vila zaplenjena. Hutterjeva sta se najprej odselila v dodeljeno stanovanje, Josip je nekaj časa preživel v zaporu, v petdesetih letih pa sta Maribor zapustila. Hči in mlajši sin sta odšla že prej, starejši sin je ob koncu vojne tragično preminil. Ustvarjanje pogojev za gradnjo udobne vile je tako trajalo nekaj več kot desetletje, brezskrbno družinsko bivanje v njej pa celo nekaj manj. Danes je uporaba poslopja popolnoma neskladna s prvotnim namenom.
Srečno naključje, pa tudi plod načrtnega iskanja je, da je ureditev vile Hutter mogoče rekonstruirati z več zornih kotov – ohranjeni so načrti, ki so nekakšna vizija njene ureditve, o dejanski bivalni izkušnji sta nazorno pripovedovala najmlajši Hutterjev sin in družinska šivilja, o stanju notranje opreme po koncu vojne pa priča zaplembni zapisnik. Raznovrstni viri, ki so nastali v manj kot desetletju, pokažejo, kako hitro se lahko v toku burnega družbenega dogajanja spreminja uporaba na videz tako enoznačnega poslopja, kot je enodružinska vila. Pa tudi, kako različno jo načrtujejo, uporabljajo, opazujejo in pomnijo različni ljudje.
Prvi med njimi je bil arhitekt, ki jo je načrtoval – brez dvoma ob sodelovanju investitorja. Hutter je bil znan kot človek z vizijo in inovativnim pristopom, gotovo je te lastnosti uporabil tudi pri načrtovanju svojega domovanja. Po virih sodeč, je dal vilo, ki so jo tu zgradili leta 1892, podreti, da bi na njenem mestu, tik ob parku, za svojo družino zgradil moderno bivališče. Hutterjevo vilo danes ocenjujejo kot modernistično mojstrovino brez pretirane bahavosti. Arhitekt zasnove je bil Erwin Fabrizi, načrte pa je leta 1928 izrisalo mariborsko podjetje Jelenc & Šlajmer. Načrtovali so jo kot enonadstropnico z javnosti dostopnejšim pritličjem in zasebnejšimi bivalnimi prostori v nadstropju ter z urejenima kletjo in bivalnim podstrešjem. Za pritličje načrti izrisujejo kuhinjo in pripravljalnico, jedilnico, dve sobi, cvetličnjak ter iz njega izhod na velik urejen vrt za hišo. Njegovo ureditev je Hutter zaupal znani dunajski vrtni arhitektki Ilse Fischerauer – zasnovala ga je kot pomemben zunanji podaljšek bivališča. V nadstropju je bilo načrtovanih pet sob in dve kopalnici, na podstrehi pa še tri manjše sobice in kopalnica.
Čeprav je načrt verodostojen dokument, ki nazorno izriše predvideno ureditev in rabo prostorov, mu kot viru nikoli ne bi smeli do konca zaupati, saj se lahko že med gradnjo, zlasti pa v času uporabe marsikaj spremeni. Pripovedi ljudi, ki so zgradbo naseljevali ali drugače poznali, so šele tiste, ki jim dodajo dimenzijo dejanske, živete izkušnje. Tudi te pa imajo seveda svojo slabo stran – selektivnost in nezanesljivost spomina. Ko obe vrsti virov sestavimo, smo, tako se zdi, bližje polni predstavi.
Ne Hutter mlajši ne družinska šivilja, ime ji je bilo Irma, se, recimo, ne spomnita, da bi bil v vili cvetličnjak. Načrti ga nedvoumno izrisujejo in poimenujejo. Zdi se, da ga dejansko niso uredili. Če je vila v spominih sina imela preprosto dve kuhinji, od katerih je bila ena namenjena kuhanju na električnem, druga pa na štedilniku na trda goriva, je šiviljino žensko spominsko oko ohranilo v spominu kuhinjo in prehodni prostor med kuhinjo in jedilnico. Ker pa se kot šivilja s kuho v vili ni ukvarjala, bi bil glede tega zanesljivejši spomin kuharice ali Elizabete, Hutterjeve žene – če bi le bila dosegljiva. Sin si je zapomnil, da so temu prostoru rekli preprosto rezervna kuhinja in bi ga uporabili, če bi zmanjkalo elektrike. Če načrt prostore v pritličju poimenuje kot jedilnico in cvetličnjak ter gospejino in gospodovo sobo, zaplembni zapisnik, ki izhaja že iz nove, tako rekoč vojaške povojne rabe pritličja, v glavnem omenja kar sobe. V spominih obeh uporabnikov so zapisani pritlični prostori, v katerih so se čez dan zadrževali domači in v katerih so tudi sprejemali goste. Tu sta se torej odvijala bolj javen in dnevni del družinskega življenja. Šivilja omenja gospejino sobo in sobo za goste, sin pa gospejino in gospodovo sobo ter na načrtih nepoimenovano dnevno sobo, v kateri je družina ob običajnih dneh tudi obedovala. Jedilnico so uporabljali le ob praznikih ali večjih obiskih. O cvetličnjaku niti besede – imeli so vendar velik vrt! Prostore v nadstropju, ki jih pri načrtu spoznamo kot skupek sob in kopalnic, šele ob pripovedi sina zares dojamemo kot prostore z jasno namembnostjo in razdelitvijo – proti parku je bil usmerjen del s spalnico in kopalnico staršev, proti Kalvariji pa sobe za vsakega od otrok ter njihovi skupni igralnica in kopalnica. Sobice v mansardi, ki jih lahko vidimo na načrtu, zares oživijo šele ob pripovedi o prostorih, v katerih je prenočeval personal. V eni sta skupaj spali kuharica in sobarica, v drugi hišnik. Preostali, na primer šivilja, varuška, perica, šofer, prodajalci jestvin in drugi, so k hiši prihajali le po opravkih. Tu je bil tudi prostor, v katerem je šivilja šivala in občasno tudi obedovala. Načrtovanih prostorov za kožuhovino in kovčke po njenih besedah na podstrešju vile ni bilo.
Ob pripovedih in zaplembnem zapisniku v ospredje stopi tudi drobni inventar, ki ga z načrta ne moremo prebrati. Sin, na primer, je omenil materino stekleno jedilniško vitrino, v kateri je zbirala in razstavljala drobne figurice in reprezentančne družinske predmete – te v drugih virih ni. Šivilja je opisala tkanine – zavese, preproge, tekstilne dele lestencev, prte, posteljno perilo in oblazinjena sedala, saj se je ta del opreme tesno tikal njenih pristojnosti. Po njeni oceni so bile tkanine moderne, svetle in lahke. Ali – kot se je dobesedno izrazila – vse je bilo opremljeno hercig, lušno, nič pretirano, nič čičke čačke. Šlo je navsezadnje za dom človeka, ki je proizvajal tekstil. Zaplembni zapisnik, na drugi strani, navaja paleto predmetov, ki, presenetljivo, odpirajo zgodbe. Zlasti če je vrstni red tak, da najprej preberemo zapisnik in se nato pogovarjamo z ljudmi. Dve previjalni mizi, klavir, 11 velikih bal papirja sredi kuhinje, oblačila in lovska obleka dobesedno kličejo po razlagi. Nekatere, na primer umetniška dela, ki jih je mogoče ujeti na ohranjenih fotografijah interierja, pa tam pogrešamo. Mimogrede – fotografije lahko tudi zavedejo. Na eni od njih vidimo Josipa, kako na vrtu lastnoročno vihti koso. Njegov sin jo je komentiral kot režiran posnetek. Hutter naj bi bil marsikaj, ne pa agrarec, je rekel. Kosil naj bi zaradi posnetka, za vtis.
Glasovir znamke Brandl, ki se pojavi v zapisniku, so komentirali tako šivilja kot sin, pa tudi družinska učiteljica klavirja. Bil je sicer del interierja, otroci so se nanj učili igrati, a vsi so poudarili, da med mnogimi talenti, ki jih pripisujejo Hutterjevim, ni glasbene nadarjenosti. Previjalna miza, v popisu omenjena celo dvakrat, je presenetljiva zato, ker so bili vsi Hutterjevi otroci leta 1945 že skoraj odrasli, najmlajši je bil star 16 let. Lahko bi jo interpretirali kot nekaj, kar so v družini, ko ni bilo več v uporabi, pač shranili za morebitno prihodnjo rabo. A sinov spomin je razložil, da je previjalna miza povezana z otrokom njegove sestre. Najzanimivejša pa je razlaga prisotnosti velikih bal papirja. Te so bile po sinovem pripovedovanju v vili zato, ker jih je dal oče razporediti v kuhinjski prostor nad kletjo, kamor se je družina zatekla med bombardiranji. Sosednja vila je udar bombe namreč dejansko doživela. Papirnate bale naj bi ublažile učinek, če bi padla tudi na njihov dom, kar se, na srečo, ni zgodilo. Oblačila, razporejena v omarah, ponudijo delen vpogled v oblačilno kulturo dobro situirane meščanske družine, a je zaradi okoliščin nastanka popisa treba upoštevati, da je bil Josip takrat odsoten, starejši sin pokojen, hči in mlajši sin pa odseljena. Elizabeta naj bi, ko je postalo jasno, da v vili ne bodo ostali, precej reči preprosto razdala. Lovska obleka ostaja uganka, saj nihče ne omenja, da bi bil Josip lovec. Bil pa je velik ljubitelj narave, kar se je kazalo predvsem v opisih življenja v počitniški hiši Hutterjevih nad Ribnico na Pohorju. Kaj je torej z lovsko obleko – je bil Hutter vendarle tudi lovec, je bil popisovalec v zmoti ali je bila last koga drugega? Z interpretacijami je dobro biti previden in kdaj tudi priznati, da vehementnih razlag včasih ni.
Podrobnosti in namigov je v različnih virih še in še; ni čudno, da navdihujejo toliko zgodb. A sporočili tega zapisa sta pravzaprav dve – uporaba zgradbe se lahko v nekaterih okoliščinah v zelo kratkem času drastično spremeni in – tridimenzionalna rekonstrukcija interierjev in zlasti njihove rabe je mogoča le ob upoštevanju različnih virov – če so seveda na voljo. Pri tem so skoraj nepogrešljivi spomini ljudi, ki so zgradbo uporabljali in poznali iz svoje izkušnje. In še nekaj, čeprav morda ni čisto v moji domeni – odlične enodružinske vile je škoda za policijsko postajo, sploh če izniči družinski vrt in doda popolnoma neposrečeno novogradnjo.
Napisala: Jerneja Ferlež
Prispevek je bil objavljen v Outsider#29, v poglavju, tematsko posvečenemu mestu Maribor.
