Z razvojem informacijske tehnologije se je razmahnilo delo v pisarnah. Nekateri tovrstni poklici so povsem novi, spet drugi so se predrugačili in postali pisarniški. Pisarne so udoben prostor – poleti so klimatizirane, pozimi ogrevane, v njih se sedi na bolj ali manj ergonomskih stolih, gleda se v velike zaslone.

Zaplete pa se, ker telesa ljudi ne sledijo bliskovitemu razvoju naše družbe. Telesa so še vedno narejena za gibanje, kar ljudje po sedmih urah sedenja še kako dobro vedo. 

Zato pogosto naletim na romantizirane izjave, da mora biti služba v gozdu sanjska. V resnici je ambient res sanjski. Biti obkrožen s toliko življenja v različnih oblikah odtehta tudi mraz, vročino, sneg, dež, blato, klope in medvede.

Vendar pa ambient ni edini element službe. In žal se izkaže, da je službeni stres večinoma nepovezan z ambientom – povzročajo ga previsoka pričakovanja (do sebe ali od šefov) in neprimerni medosebni odnosi. Na ta dva sodobna pojava ni imuna niti gozdarska služba.

Zdaj, ko smo dali z mize idilično pohajkovanje po gozdu, kar naj bi gozdarska služba bila, lahko v miru opišem, kako je izgledal en mojih delovnih dni v pozno poletnem času.

Vstanem ob šestih zjutraj, saj sva z revirnim gozdarjem (zaposleni na Zavodu za gozdove, ki med drugim odreja, kaj in koliko lahko lastniki sekajo v svojih gozdovih) zmenjena ob sedmih za odkazilo. Odkazilo je označevanje dreves, ki se jih bo posekalo.

Ko prižgem telefon, dobim kratko sporočilo taistega revirnega gozdarja, da se zaradi dežja odkazilo prestavi na deveto uro. Razveselim se mirnega zajtrka doma namesto pujsanja s sendvičem med vožnjo.

Ob sedmih pokliče izvajalec poseka in spravila in pove, da se je peljal sekat v nek drug gozd in je sproti videl, da imamo v našem gozdu manjši izbruh podlubnika. Žal je to ravno ob cesti, tako da bo potrebno zapreti cesto v času, ko bomo sekali smreke, ki vsebujejo razvijajočo se novo generacijo lubadarja.

Kličem na občino in povem situacijo. Iz režijskega obrata bodo ob desetih pripeljali table za zaporo ceste. Kličem odkupovalca lesa in mu pojasnim, da bomo v kratkem posekali nekaj svežih lubadaric, ki bi jih bilo dobro odpeljati čim prej iz gozda – vsekakor preden lubadar dozori in izleti ven ter se zavrta v sosednje smreke. Odkupovalec pove, da je bilo letos res veliko lubadarja, ne samo v Sloveniji, pač pa spet na Češkem in Nemčiji, kjer trpijo za posledicami pretirane sadnje smreke. Gozd, ki je monokulturen, torej je sestavljen iz ene same drevesne vrste, je mnogo bolj občutljiv na bolezni, ki se v takem gozdu zlahka širijo. Na Češkem, v Nemčiji ter ponekod pri nas smo sadili veliko smreke, ker hitro raste in ima visoko ceno. Zato je tu več težav s podlubniki.

Odkupovalec je iznajdljiv in bo kljub prenasičenju tržišča s smrekovino uspel v promet spraviti naše lubadarice.

Obvestim revirnega, da bi šla najprej označiti lubadarice in potem na odkazilo. Revirni predlaga, da bi se dobila nekje na poti do lubadaric, saj je tam med vožnjo opazil en suh vrh smreke (kar bi lahko pomenilo, da imamo tudi tam izbruh). 

Ko se dobiva, ugotoviva, da gre za suho jelko. Tudi to je napadel podlubnik, a jelov, ki je k sreči manj invaziven, tako da je napadena le ena jelka. Označiva jo in si rečeva, da imamo včasih tudi srečo. Mimo prileti krokar in kraka. Poskušam z oponašanjem njegovega oglašanja navezati stik z njim. Krokarji so namreč zelo inteligentne živali. Krokar se za moje hreščeče grgranje ne zmeni in odleti. Revirni komentira: »Še vedno ti ne gre.«

Odpraviva se do napadenih smrek ob cesti. Preiskujeva smreke, da bi ugotovila, katere so napadene. To se vidi po prahu na dnu drevesa (ko se lubadar zavrta v lubje, iz luknjice sproti izmetava poglodano lubje, kar v obliki prahu pada na vznožje drevesa), po luknjicah na deblu, po spremembi barve krošnje (iz temno zelene prehaja v svetlejše tone in na koncu v rjavo). Revirni udarja s kladivom po deblih in potem opazujeva, ali »dežujejo« še zelene iglice. Tudi te so znak napadenosti. 

Ob desetih pridejo table in izvajalca poseka in spravila. Skupaj ugotavljamo, kam bi bilo najbolj smotrno podreti napadena drevesa. Ovire so: ne smemo poškodovati preostalega gozda (predvsem mladje), ne smemo poškodovati ceste, ne smemo poškodovati električnega kabla, ki je po zraku napeljan ob cesti. Omejitev je veliko, prostora za podiranje pa malo. Izvajalca govorita »nekaj se bo treba spomniti« in s tem nakazujeta, da je situacija zagonetna. 

Odločimo se, da bomo podirali tik ob cesti in da bomo zato morali žrtvovati še en hrast, ki že tako ali tako ni v najboljšem stanju. Postavimo table. Moja naloga je, da ustavljam potencialne ljudi, ki se popolne prepovedi prometa ne bi držali. Take naloge ne opravljam prvič in vem, da je stresna, saj se najde kdaj kak kolesar, ki v pretirani želji po ohranjanju visokega srčnega utripa ubere tvegano pot pod padajoče smreke. 

K sreči so tokrat udeleženci v prometu razumevajoči. Pristopi pa domačin in mi zaupa, da se je v tem gozdu zadnja leta preveč izsekavalo. Taka mnenja slišim pogosto in vedno se najprej razburim, ker sekamo v resnici precej manj, kot bi bilo z gozdarskega vidika dobro. Po drugi strani pa se razveselim, da imajo ljudje radi gozd in ga poskušajo zaščititi. Ko domačinu razložim nekaj osnov gozdarstva, se zdi, da sem ga prepričala, ali pa se je samo spomnil, da ga bolj zanima cena drv o kateri me začne spraševati ravno, ko mi sekači pomahajo, da naj sprostim promet.

Sečnje je konec, uspel nam je, da nismo sklatili električnega kabla, tudi cesta je nepoškodovana. Z nogami in vejami jo zadovoljivo pometemo. Morda bi lahko med svojo obvezno opremo v avtu dodala še metlo. Ali bi me zaradi tega imel kdo za čarovnico?

Ura je dvanajst. Odhitim v bližnji gozd, kjer smo dogovorjeni z revirnim in dvema zaposlenima iz Gozdarskega inštituta. S prirastoslovnim svedrom (ki se mu reče tudi Presslerjev sveder) bosta izvrtala vzorce jelk za neko raziskavo. Znanosti v gozdu radi pridemo naproti, zato včasih žrtvujemo tudi kakšno jelko. Revirni izbira jelke, ki bodo tako ali tako v naslednjih desetih letih prišle na vrsto za posek. Raziskovalca razpostavita svojo opremo in začneta z vrtanjem. Zvok ob tem je tako svojevrsten, da me čisto navduši in ga posnamem. Raziskovalca se navdušujeta nad širino branik. Z revirnim sva ponosna, kot bi bila midva zaslužna za to, da tu jelke tako lepo rastejo.

Revirni je očaran nad novim aparatom za merjenje višin dreves, ki ga ima eden od raziskovalcev. Njegovo dobro voljo izkoristim in ga naprosim, da mi nagne eno od bližnjih jerebik. Ta se namreč bohoti s plodovi. Bojda vsebujejo veliko vitamina C in zato bom iz njih pripravila nekakšen žele. Revirnega poskušam nagraditi z obljubo, da bova v mrzlih zimskih dneh svoj imunski sistem osrečila z nekaj tega želeja in imela hkrati še prijeten spomin na poletje. Ker je nagib jerebike fizično naporen, revirnemu ni toliko do imunskega sistema in spominov. Zagodrnja naj že enkrat pohitim.

Za konec greva še prevzet sečišče na drugem delu gozda. Tam smo prav tako imeli izbruh hroščaste nadloge. Sečišče je primerno urejeno, zato lahko revirni zaključi odločbo o sanitarni sečnji. Sproti še malo pogledava za novimi izbruhi in najdeva dve mlajši smreki, ki ju je napadel mali lubadar. Ta ima le šest zob, zato napada bolj veje ali mlajša drevesa. Izbruh ni zaskrbljujoč.

Med vračanjem nazaj začne svinčeno deževati. Podvizava se do avta in sva srečna, da nisva čisto premočena. S prtljažnimi vrati avta si delava streho in se utrujena in blatna domeniva, kdaj greva odkazovat tisto, kar sva danes prvotno načrtovala. 

Doma si naredim kosilo, potem pa se podam še v pisarno. Potrebno je zaključiti mesec, kar pomeni par ur prebijanja skozi račune in dobavnice. Pisarniško delo na koncu doleti slehernega izmed nas. 

Piše: Marija Jakopin