Pravijo, da si ob historičnih trenutkih vedno zapomniš, kje si bil, ko te je dosegla novica, s katero se je na tak ali drugačen način spremenil tok zgodovine. Ko se je zgodil 9/11, se dobro spomnim, da sva se z bratom igrala z lego kockami v kuhinji najinih starih staršev, kjer sva se čuvala vsak dan po šoli. Stara sem bila 7 let in skozi vrata je v službenem kostimu z aktovko privihrala mami – trenutek veselja, da je zgodnja in da naju je prišla pobrat prej kot ponavadi, je hitro zbledel, ko je panično vzkliknila ‘kaj ne gledate televizije?!’ in je babi takoj poiskala daljinec, da so se po škatlasti televiziji na polici v kotu kuhinje lahko začeli predvajati posnetki dvojčkov v ognju. To je bil prvi izmed štirih zgodovinskih dogodkov, za katere sem pri svojih 28. letih prepričana, da si jih bom zapomnila do konca svojega življenja. Preostali trije – če odmislim globalno ekonomsko krizo 2007-2009 ter Brexit referendum leta 2016 – so se vsi zgodili v zadnjih 30 mesecih, zaradi česar se kdaj vprašam, kako bom o tem času enkrat pripovedovala svojim otrokom. Je to ena izmed najnemirnejših dob moderne zgodovine ali pa gre le za uverturo v največjo krizo po drugi svetovni vojni?

Ko se je uradno začela pandemija koronavirusa (zgodovinski dogodek št. 1 v zadnjih dveh letih in pol), sva bila z možem v Berlinu. Dan po prihodu so se zaprli vsi muzeji, zato sva imela med kolesarjenjem po praznih ulicah Kreuzberga nelagoden občutek slabe vesti in naraščajoče panike, ker so Nemčijo že dosegle prve korona omejitve, medtem ko je v Veliki Britaniji, kjer sva takrat živela, vse še vedno potekalo normalno. Večerje sva s S. jedla v hotelski sobi in namesto berlinskih znamenitosti v postelji pogledala celo sezono serije Deutschland 83. Ko sva 23. marca 2020 letela nazaj domov, so med čakanjem na pregled potnih listov vse televizije na edinburškem letališču začele predvajati večerni nagovor Borisa Johnsona, ki je – v primerjavi s svojimi običajnimi klovnovskimi nastopi – ob tej priložnosti deloval neprijetno resen. ‘From this evening, I must give the British people a very simple instruction: You must stay at home’, je rekel in midva s S. sva se zato na poti domov panično ustavila v trgovini, kjer sva pokupila, kar sva med izropanimi policami pač našla – konzervo vloženih breskev, konzervo fižola in stekleničko pretečenega sirupa za kašelj. Nisva vedela, da bosta minili skoraj dve leti izolacije in dela od doma, preden bodo v četrtek, 24. februarja 2022, novice o koroni zamenjali krvavo odebeljeni naslovi o vojni v Evropi. Tistega februarskega jutra sem se zbudila že okoli 5. ure, ker me je tiščalo lulat. Na poti iz spalnice sem na telefonu osvežila glavno stran Guardiana, saj sem se tako kot večina drugih milenijcev med pandemijo navzela navade ‘doom scrollanja’ ob vseh urah dneva in noči. ‘Russia Has Invaded Ukraine: What We Know So Far’ sem prebrala pod utripajočimi rdečimi besedami ‘BREAKING NEWS’ ter pričela – precej nepričakovano – nekontrolirano jokati. Zgodovinski dogodek št. 2 v zadnjih 900 dneh so tako zaznamovali nočni pogovori s S. o bližnjih zakloniščih (0 v najini hiši), oddaljenosti najinega doma od baze vsega jedrskega orožja Velike Britanije (53 kilometrov) in možnosti nakupa avtodoma, s katerim bi lahko živela med resjem in ovcami škotskega višavja, čimdlje stran od kakršnihkoli ‘breaking news’ (relativno nizka, ker se nikoli nisva ukvarjala s samooskrbnim kmetijstvom).  

Da je umrla kraljica (zgodovinski dogodek št. 3 v zadnjih dveh letih), sem izvedela, medtem ko sem s prijateljico sedela na pijači v SEM-u. Ravno sem ji razlagala, kako smo iz službe – delam za organizacijo, katere glavna mecenka je (bila) Elizabeta II. – okoli 2. ure popoldne po mejlu dobili navodila, kakšen je naš protokol v primeru njene smrti – in to vse le zato, ker so mediji sporočili, da so bili zaradi kraljičinega zdravja v grad Balmoral pozvani njeni ožji družinski člani. Kolegica, ki pri nas skrbi za odnose z javnostjo, mi je že večkrat pred tem omenila, da imajo s preostalimi organizacijami podobnega kulturnega kova občasne morbidne sestanke, na katerih gredo čez komunikacijske plane v primeru, da pride do operacije London Bridge. Prireditve bodo ustavljene, spletne strani in ikone na družbenih omrežjih se bodo obarvale v črno, država bo vstopila v 10-12-dnevno obdobje žalovanja in dan pogreba bo razglašen za dela prost dan. Ko mi je v SEM-u zazvonil telefon, sem mislila, da me S. kliče zato, ker se je ravno odpravljal na letališče (bil je na poti v Ljubljano), pa je namesto tega rekel le ‘it’s over, the queen is dead’ na precej bolj dramatičen način, kot bi zanj – Škota, ki tako kot večina njegovih sorojakov sicer odprto mrzi monarhijo – pričakovala. Mogoče je bilo krivo to, da je bila kraljica le dve leti starejša od njegove babice, ki zadnja leta prav tako peša, morda pa to, da se je z njeno smrtjo nekaj prav zares končalo – če ne drugega, za časa naših življenj Veliki Britaniji ne bo nikoli več vladala ženska. 

Če je kraljica stoično bdela nad nami skozi vse dogodke, ki so od povojnih let naprej pretresali svet, je njena smrt odprla Pandorino skrinjico post-brexitovske Britanije: vsi vemo, da z jesenjo prihajajo rekordna inflacija, vojna, lakota, revščina, klimatska kriza, energetska kriza, robotski govori volatilne Liz Truss. Elizabetina smrt sama po sebi torej še ni zgodovinski dogodek, je pa zgodovinski dogodek prav gotovo to, da se je z njenim odhodom pričela doba, v kateri se monarhiji kot instituciji, katere obstoj ohranjajo le davkoplačevalci in zapuščina kolonializma, ne piše nič dobrega. Dokler je bila obraz kraljeve družine ženička z lepimi uhani in pisanimi klobuki, katere mehka zgubana koža nas je spominjala na pudrasto dišeče obraze naših babic, smo še lahko zamižali na eno oko in kdaj pozabili, da je bil taisti obraz tudi simbol osvajanja, gospodarskega izkoriščanja in političnega zatiranja drugih dežel. Ljudstvo bo do relativno nepriljubljenega Charlesa, ki ga iz tira vrže že navadno nalivno pero, precej manj popustljivo. ‘I think it’s tough to be alive now, I think societal collapse is in the air – or it smells like it’, je rekel Timothée Chalamet na beneškem filmskem festivalu le par dni preden je umrla Elizabeta. Zdaj je vonj po propadu – sploh v Veliki Britaniji – postal skoraj neznosen, pa ne le zato, ker kraljičino truplo že več ko teden dni leži po različnih koncih Združenega kraljestva. 

Nekaj absurdnega se zgodi ob takšnih dogodkih, kot so največji teroristični napad v zgodovini Zahodnega sveta, globalna pandemija, vojna v Evropi, smrt kraljice. Medtem ko se ti igraš z lego kockami, se za nekoga drugega življenje obrne na glavo. Občutek kolektivnega čustvovanja se spoji z nekim globokim občutkom osebne prizadetosti, čeprav vemo, da do nje nismo vedno upravičeni. Naši možgani poiščejo vezi, četudi ohlapne, ki nam dokazujejo, da kos zgodovinske pogače pripada tudi nam – saj vendar živimo v času, ko se piše zgodovina. Zato ploskamo zdravnikom, na profilne slike dodajamo modro-rumene filtre in na Instagramu objavljamo fotografije Elizabete z napisi ‘RIP Lilibet’, kot da smo s kraljico tako kot medvedek Paddington tudi mi pogosto pomalicali kakšen marmeladni sendvič. 

Piše: Ajda Milne
Grafika: Andy Warhol

Ajda Milne (1994) je umetnostna zgodovinarka in rusistka, magistrica muzejske pedagogike, nekje med post-brexitovsko Veliko Britanijo in Evropo.