Ko me je pred nekaj dnevi mož pobral na enem od odlagališč, kjer me običajno pustijo vozniki avtomobilov, s katerimi se vozim na Goriško in nazaj v Ljubljano, sem na njegovem obrazu takoj opazila, da nima dobrih novic. Povedal mi je, da bodo na ulici pod najinim blokom, v katerem najemava garsonjero, ki se je zaradi drsnih vrat, ki ločujejo glavni prostor od majhne kuhinje, oddajala kot enosobno stanovanje, uvedli parkirno uro. Stoji da že tabla, na kateri je napisana cena parkirne ure, a ni jasno, kdaj se bo to zgodilo. Odločitev je po svoje logična, živiva namreč na priljubljeni destinaciji Ljubljančanov, zato je ta ulica ob sončnih dneh in vikendih pogosto zaparkirana. Poleg tega lahko prebivalci blokovskega naselja najemajo parkirno mesto ali garažo v garažni hiši pod bloki; po vsej logiki torej parkrišča pred blokom ne rabijo. Tudi »najinemu« stanovanju pripada parkirno mesto v garaži, a ne spada k najemu stanovanja, saj ga uporablja lastnik; cena najema parkirnega prostora v garažni hiši (ki je, to vem, saj v garažni hiši odlagam smeti, napol prazna), pa je, če se ne motim, petdeset evrov na mesec. Ker je bila za naju, mlad par sredi dvajsetih, že ljubljanska najemnina ob vselitvi precejšen zalogaj, sva se odločila, da bova koristila brezplačno parkirišče pred blokom. Večkrat se je sicer zgodilo, da parkirnega mesta ni bilo, zato sva morala parkirati pri vhodu v garažo, kar sicer ni problem; problem je nastal, ko ni bilo prostora niti tam in sva avto pustila kar na pločniku pri vhodu v garažo in bila temu primerno kaznovana. Nič hudega – kazen sva plačala, in to dvakrat, saj je še vedno znašala manj kot mesečna vsota najema parkirnega prostora v garažni hiši.  Čeprav sem v Ljubljani odraščala, nisem v tem mestu nikoli dobila zgledne službe (s plačo, dopustom in regresom), ampak le honorarna dela in ponudbe, ki so vključevale mene kot samozaposleno. Kot Ljubljančanka tudi nikoli nisem začutila, da potrebujem avto; sploh pa se za volanom ne počutim najbolj suvereno, kar je posledica pomanjkanja izkušenj. Ko sem pred dobrima dvema letoma začela delati v Trstu (honorarno), sem pomislila, da je to najbrž znak, da začnem voziti. Starši so imeli še en avto, ki sem si ga izposodila, a prav ta nesrečni avto je dobil kazen za napačno parkiranje. To me je tako znerviralo, da sem ga staršem vrnila, rekoč, da se bom, kot že vse svoje življenje, še naprej vozila z javnim prevozom – misleč, da je služba za mejami ljubljanske obvoznice slučaj in da avta tako ali tako ne potrebujem, saj je delo v Trstu tako ali tako samo začasno. Potem sem začela delati na Goriškem in spet začela razmišljati o avtu; a grozila nam je nova karantena, zaradi česar nisem bila prepričana, ali ga bom res potrebovala. Zdaj lahko rečem samo, da sem razmišljala precej modro. Toda ljudem, ki me obkrožajo, vedno s težavo priznam, da se na delo (vsak dan) vozim z javnim prevozom (in ni skrivnost, da so povezave med Ljubljano in Novo Gorico porazne) ali z ljudmi, ki se vozijo v isto smer kot jaz. Seveda je zamudno, priznavam, in nepraktično, in seveda se moram prilagajati, a je tudi ceneje in bolj ekološko, vztrajam, če me hoče kdo prepričati, da ravnam napak oziroma, prej bi rekla, neumno. Prav zaradi tega mi je večkrat neprijetno in (ne)znancem raje ne bi razlagala svojih, v njihovih očeh nepraktičnih odločitev. Zdaj pa sem se domislila priročnega (in resničnega) izgovora, zakaj še nimam avta. Rečem le, da ga nimam kje parkirati, in to je res. Mož svoj avto potrebuje za to, da se vozi v službo v kraj v nasprotni smeri, in on je voznik, ne jaz, ki nisem nikoli zares vozila. Že za ta avto je iskanje parkirnega mesta v bližini bloka včasih prava loterija. Parkirna ura bi po svoje lahko rešila ta problem, kajne? Ne bi rekla. Tisti, ki se je odločil postaviti parkirno uro, ni pomislil na to, da v blokih živimo ljudje, ki tam sploh zares ne živimo in nam torej v naselju nič ne pripada. Kot tudi ni pomislil, da nam mladim (pa ne samo mladim) ob najemnini ni tako samoumevno najemati še parkirnega mesta.  »Kako veliko stvari je, ki jih ne potrebujem!« naj bi rekel Sokrat. Večkrat se spomnim te njegove misli, včasih tudi z grenkim priokusom, pa vendar je nekaj blagodejnega v tem, da nečesa ne rabiš, na primer avta. Konec koncev pa sem vedno nekako našla pot do cilja (najsibo to Trst, Nova Gorica, Ptuj, Moskva ali New York) in doslej sem vedno prišla tja, kamor sem si zamislila. 

Piše: Katarina Gomboc Čeh

Podprite naše delo z naročnino in pridobite odlično branje!