Pred nekaj dnevi je pogovor med mojimi in moževimi starši nanesel na spomine iz vojske. Mama se je pošalila, da oče spet govori o vojski, o kateri je govoril že z očetom svojega drugega zeta, čeprav o njej sicer govori redko ali nikoli. Na to ji je on odgovoril, da pač govori o nečem, kar ima z drugimi moški svojih let skupnega. Ob tem sem se namuznila, ko sem pomislila na vse svoje pogovore o tem, kar nam je skupno.

Kak dan se po celem dnevu domov vrnem vsa izčrpana, pa ne, ker bi me utrudili služba ali opravki, temveč predvsem zelo vsakdanji, večkrat tudi odvečni dialogi. Na te sem po mesecih introvertirane tišine, ki sem jih doživljala v zimski karanteni, pozabila. Potem pa se je začelo: obisk frizerja, kozmetičnega salona, vožnja v službo in domov z neznanci. Prepričana sem, da nisem edina, za katero je bila nenadna vrnitev na delovno mesto nadvse naporna, a nekaj je dodala tudi ponovna socializacija. Vse zgoraj opisane situacije so nekako porodile dialoge, ki so na neki točki postali utrujajoči, kajti zmanjkalo mi je razlag za svoje nenavadne odgovore. Eno takih vprašanj, ki me vedno znova spravijo v zadrego, je na primer naslednje:

“Delaš ali še študiraš?”

Kako naj kot mlada raziskovalka odgovorim na to? Elegantne rešitve še nisem našla, zato se vedno zapletem z odgovorom o tem, da že delam, in sicer tako, da študiram, in da pravzaprav še študiram, ampak v bistvu že delam. 

Zelo fino je, če pogovor nanese na stanovanjsko problematiko, ki je zelo priročna milenijska tema. O tej se z (ne)znanci mojih let pogovarjamo že dobra tri leta, torej iz časa, ko smo se začeli osamosvajati. Ali ni bizarno? Tri leta, pa se situacija še ni spremenila na boljše, pri tej kosti je vedno kaj za glodati. Morda nas tak pogovor sicer vsakič znova pogreje, a vsaj začutimo, da v tem nismo sami. 

Le ena tema je v zadnjem času zasenčila stanovanjsko problematiko, in to je seveda epidemija. Pred nekaj dnevi sem sedla v avto še z dvema in izkazalo se je, da smo vsi trije prebolevniki. Navdušeni smo si začeli deliti izkušnje prebolevanja bolezni (ki so si bile, presenetljivo, zelo različne) in presenečena sem ugotovila, da še nikoli nisem nikomur tako podrobno opisala poteka navadnega prehlada. 

Sicer pa je moje pogosto vprašanje v zadnjem času tudi cepljenje. Sama potrpežljivo čakam na dan, ko me bodo povabili na cepljenje, zato vse naokoli sprašujem, ali so se (že) cepili, s čim so se cepili in kako so se počutili po cepljenju. Cepljenje je nadvse priročna tema za pogovor. Malo manj prijetna je, če naletite na skrajnega anticepilca, ampak sama na srečo še nisem imela te izkušnje. 

Od vseh tem pa mi je v zadnjem času najbolj neprijetna tema dopusta. Frizerke in kozmetičarke, sicer dobre kot kruh, zelo naučeno po petih minutah puljenja obrvi v tišini rade zastavijo vprašanje o načrtih za dopust. Tudi tu se večkrat zatakne. Po navadi rečem, da še nimam načrtov, ker čakam dan, ko bom cepljena (in običajno tu pogovor odnese v smer cepljenja, torej smo pri zgornjem dialogu). Včasih nehote izdam, koliko dni dopusta mi je še ostalo in da ne vem dobro, kaj bi z njimi, zato pogovor zaide v smer službe, kar odpre druge nejasnosti. Sicer pa svoje resnične sanjarije o potovanjih najraje zamolčim: ni mi do tega, da bi gospe, ki mi pili nohte na nogah, razlagala o mestu pesnikov Širazu, utrdbi v Tbilisiju, ozkih uličicah Naksosa, rdečem lososu in medvedih na Kamčatki, cvetočih češnjah v Tokiu in neskončnih prerijah Srednje Amerike. Raje rečem, da bom šla letos kampirat na Cres, in upam, da ima sogovornica rada hrvaške otoke, ker si potem imava kaj povedati. 

Tako vedno, ko zaključim z vožnjo ali storitvijo, razmišljam o svojih predolgih in zapletenih in nerodnih odgovorih na vsakdanja vprašanja ter se jezim nase, zakaj se ne znam pogovarjati o vsakdanjih rečeh. In priznati moram, da je priročen pogovor o covidu in cepljenju razrešil marsikatero neugodno situacijo, zlasti z ljudmi, s katerim imam sicer zelo malo skupnega. Zato domnevam, da se bo moja generacija nekoč o pandemiji pogovarjala kot o nekem daljnem, nostalgičnem spominu, kot se danes generacije naših staršev spominjajo vojske.  

Piše: Katarina Gomboc Čeh