Poleti, ko sem imela dvanajst let, sem vse dneve prebila na ulici. Večinoma sama in s paličico v žepu kavbojk, ki je bila ena tistih, ki jih dobiš skupaj s kitajsko hrano. Služila mi je kot čarovniška palica, in tako opremljena sem se potepala po šišenskih ulicah: moj rajon je bil vse od Litostroja pa do Plečnikove cerkve. Takrat, se mi zdi, so bili starši bolj sproščeni ljudje, in mojim ni bilo mar, kje sem in kaj počnem, saj mi niti nokie s temno modrim ohišjem ni bilo treba jemati s sabo. Hodila sem gledat očarljive in skrivnostne vile na ulici Podlimbarskega. Potem sem odkrila, da so na koncu Litostroja, kjer se konča tovarna in se začnejo ravnice vse do Ježice na eni strani in Šentvida na drugi, sami vrtovi s simpatičnimi hišicami, za katere sem bila prepričana, da ljudje v njih ne samo hranijo orodje za delo na vrtu, ampak imajo tudi posteljo, na kateri tu in tam prespijo. Takrat me je doletelo, da bi rada imela tak vrt.

Pri izvedbi tega čudaškega načrta mi je pomagala strejša sestra, ki je tisto jesen dopolnila osemnajst let. Ker je bila to moja čarovniška skrivnost, sva staršem zamolčali najin načrt. Nekega dne se je sestra pojavila v Društvu vrtičkarjev Šiška, ki je imel sedež v nizki hišici za našim blokom, in podpisala pogodbo za najem vrta: niso ji mogli oporekati, saj je bila polnoletna in imela je denar. Cilj je bil dosežen: dobila sem lep kos neobdelane zemlje.

Takoj sem se lotila dela, si nabrala knjig o vrtičkanju in se lotila obdelave zemlje, ampak ni trajalo prav dolgo, ko sem ugotovila, da ne vem, kje naj začnem. O obdelavi zemlje nisem imela nobenega pojma. Ugotovila sem, da to ni nikakršna čarovnija, kjer v prst zakoplješ seme in iz njega dobiš paradižnik in krompir. Moja polnoletna sestra je zame podpisala pogodbo, ampak tu se je njeno delo končalo.

Tako sem nekega dne, ko sem si priznala, da sama ne bom zmogla, svojim staršem naposled le razkrila, da sem pred nekaj tedni najela vrt na koncu Litostroja. Namesto da bi me okarala, šla na Društvo in razdrla pogodbo, sta bila nad dejanjem navdušena. Videti je bilo, kot da se je njuna zasanjana dvanajstletna hči odločila za nekaj, na kar sta sama pomislila že kdaj prej, a se zaradi prezaposlenosti z delom in družino nista odločila. Tisto pomlad smo na vrtu posadili prvo zelenjavo, pa tudi rože in začimbe. Zemlja se je izkazala za nenavadno plodno. Čez poletje sta napravila načrt za uto in ga predstavila društvu (česarkoli na vrtu seveda ni bilo dovoljeno postavljati). Kmalu je na tistem kosu zemlje zrasla utica (v kateri se sicer ni dalo spati) in vrt smo zlasti v toplejših mesecih obiskovali vsak dan.

Moja mama to zgodbo rada pove, zamolči pa, da sem takoj, ko so oblast na vrtu prevzeli moji starši, izgubila vso voljo do vrtnarjenja. Medtem ko je oče okopaval gredice in s krompirja odstranjeval koloradske hrošče (ki so se mi gnusili), sem sama posedala v utici in pila sok. Ugotovila sem, da je vrtnarjenje težko in zahtevno opravilo, ki zahteva veliko truda, fizičnega naprezanja pa tudi denarnega vložka.

Še danes se, ko moj mož, ki je s podeželja in zahvaljujoč staršem katerega je najin hladilnik vedno poln fantastične in kakovostne zelenjave s Ptujskega polja, omeni, da bova nekoč imela svoj vrt, negotovo nasmehnem. Včasih iskreno rečem, da se mi zdi, da pri najinem načinu življenja ne bo časa še za vrt. Pri knjigah, ki jih je treba prebrati, recenzirati, urediti, prevesti, konec koncev še napisati in na sploh poznati, pač ne bo ostalo dovolj časa za kopanje in sajenje.

Ob takih trenutkih se mi zazdi, da je imeti vrt, zlasti pa čas zanj, privilegij. Zdi se, da se milenijci vse bolj zavedamo, da v tem, da imaš trgovino, vse leto založeno z zelenjavo, ki je sicer sezonska, pred nosom, ni nič zares dobrega, ne za nas, druge ljudi ali za prihodnost planeta. Tisti mladi, ki jim uspe prelomiti tradicijo življenja v mestu, svoje delo in znanje pa preoblikovati tako, da niso vezani na fizično delovno mesto in cesto, pa veljajo za junake, ki so se zmogli odpovedati udobnosti življenja v mestu. Vračajo se v tradicije svojih daljnih prednikov, ki so kmetovanje in obdelovanje zemlje opustili na račun boljšega življenja. A za mnoge druge, ljudi s poklici, ki zahtevajo prisotnost na delovnem mestu, ljudi, ki se na delo vozijo iz svojega kraja v drug kraj, ljudi, ki živijo v tesnih stanovanjih blokovskih naselij, ostajajo vrata samooskrbe zaprta, četudi se v njih še pretaka kri prednikov, ki so delali na polju.

Vrtiček smo imeli še nekaj let, potem pa so ga starši predali v druge roke. Mene je zaposlilo učenje za šolo, študij, pisanje, družabno življenje. Ker nisem bila več deklica, ki bi se okoli sprehajala s čarovniško palico v žepu, sem se začela brigati za stvari, ki jih znam. Ostalo je le globoko spoštovanje do vsakogar, ki zna obdelovati zemljo.

Piše: Katarina Gomboc Čeh