Tik preden sem prejel povabilo k pisanju tega zapisa, sem v antikvariatu kupil izdajo Iliade v stari grščini, natisnjeno v sredini devetnajstega stoletja; ta izvod je bil last pisatelja Janeza Mencingerja še v njegovih gimnazijskih letih. Mladi Janez Mencinger je latinski naslov knjige Homeri Ilias – Homerjeva Iliada – s svinčnikom dopolnil tako: Quondam Homeri nunc Mencingerii Ilias; se pravi: Nekoč Homerjeva, zdaj Mencingerjeva Iliada. Ko razmišljam o knjigah osebne knjižnice Tomaža Šalamuna, ki so že nekaj mesecev na voljo javni rabi v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna na Cankarjevi cesti v Ljubljani, se sprašujem, kaj vse lahko pomeni, da so (bile) te knjige njegove. Povezave med mnogimi knjigami iz te njegove knjižnice in knjigami, na katerih je natisnjeno njegovo ime, so bile namreč zelo intenzivne. Spominjam se nekega Šalamunovega intervjuja, v katerem je poudaril, da ne gre nikamor brez kupov knjig, ker jih potrebuje za pisanje. Da se mora nekako dotikati svojih ljubih pesnikov. Že prisotnost knjig pomeni neki energetski pretok. Šalamun je bil zelo senzibilen za to raven komunikacije. Nekoč mi je zamaknjeno pripovedoval o taki komunikaciji z Rūmījem; če se prav spominjam, je govoril kako ga davni perzijski mistični pesnik pomanjša na velikost majhne kroglice in se igra z njim … In ga potem spet poveča … Ko govorimo o Rūmīju, se seveda lahko spomnimo še na neko drugačno zgodbo o knjigah: ko je perzijski mistični pesnik ves zatopljen v knjige srečal Šamsa iz Tabriza, je Šams naredil gesto, ki je povzročila, da je knjige nenadoma zajel ogenj in so zgorele …
Šalamun je v pesmi »Črno sonce« iz knjige Glasje napisal o Petrarki, pesniku,o katerem je prav tako pripovedoval kako silovito ga doživlja:
»In Petrarca. / Ki kot zelen pes na štirih temno zelenih mokrih / tacah voha Vaucluse in se dotika svojih oblek./ Razmišljam o knjigah, ki mu jih je oče / zažgal, ne o Lauri.«
Toda Šalamun je poznal še drugačno izkušnjo ognja, povezanega s knjigami. Izkušnjo ognjenih črk, ki so jo poznali kabalisti. In vse knjige so bile zanj samo slutnje Velike knjige. V znanem intervjuju za revijo Literatura je dejal: »Velika knjiga je, obstaja. V točkah najvišje milosti mi je dano videti kak drobec, kako besedo, ki je vklesana v to knjigo, začutiti toploto pogleda, sled prisotnosti bralca pred mano. Včasih vem: podobe, ki izvirajo pred menoj, so prišle iz teksta, transformirajo se v podobe, včasih v čisto fizična telesa, ki potem vstopajo vame. Ne vem, čemu sem bil izpostavljen, verjetno samo sledi zdrobljenega prvega teksta.«
V njegovi knjižnici, ki je zdaj na voljo javni rabi, lahko jemljemo v roke knjige, ki nosijo nevidne sledove njegovih rok in njegovega pogleda, včasih pa tudi vidne sledi njegovega podčrtujočega pisala; knjige, iz katerih so v pesnika vstopali pesniki in pesnice, knjige, ki so mu pomagale pisati … Koliko intertekstualnih referenc je v njegovi poeziji! Mnoge so vstopile vanjo prav iz teh knjig. V tem smislu je ta knjižnica tudi zelo dragocen študijski vir. Ob vsakem dosedanjem obisku sem odkril kaj presenetljivega. Na primer knjigo Mircea Eliadeja, v katero je avtor pesniku napisal lastnoročno posvetilo. Očitno sta se srečala v Iowi leta 1971. Kako mi je bilo žal, da nisem vedel za to srečanje in da nisem Šalamuna nikoli vprašal po njem! Drugič sem v knjižnici prelistaval Filostratov življenjepis Apolonija iz Tyane. Naslednjič bom šel tja verjetno zaradi uvoda k neki izdaji pesmi Mauricea Scèva, ki je ob Petrarki bolj kot o zažganih knjigah razmišljal o Lauri in šel arheološko in obenem domišljijsko odkrivat njeno grobnico …
»In sem / končno / le izvohal, kje je trgovina za poezijo. / In sem šel v trgovino za poezijo in sem / najbolj nonšalantno, / kar sem zmogel, rekel / hi! / In sta dva čudna možička za prašnimi / knjigami / strmela vame / in me vprašala, če se bojim kot pes. / Ne, sem rekel / in sem se bal kot pes (…)«
Verzi so iz Šalamunove pesmi »Prvič, ko sem prišel v New York City«. V nasprotju z New Yorkom v Ljubljani še danes ni specializirane knjigarne za poezijo. Je pa ta čudovita knjižnica. Čudovita tudi kot prostor, ki sta ga uredila arhitekta Dekleva Gregorič; v njem izredno subtilne steklene skulpture Tanje Pak učinkujejo kot lebdeči oblaki. Ko vstopimo v ta prostor tako, da vstopimo v te knjige, se na videz majhna soba zelo poveča; knjige se srečajo z oblaki.
Miklavž Komelj
Knjige so mogočnejše od prostora, ustvarjajo sobo brezmejnega sveta. Zbirka knjig Tomaža Šalamuna določa Centru tako vsebino kot obliko. Na temnih in tektonskih policah knjige poezije zapolnjujejo sobo do njenih skrajnih robov, od stene do stene, od stropa do tal. Fizično določajo prostor branja, ki postane prostor spominjanja, raziskovanja in neskončnosti domišljije. Vpogled v osebno knjižnico pesnika razkriva globine njegovega sveta, njegovih misli in vprašanj, ki so postale zdaj namenjene vsakomur, ne le tistim, ki so pritisnili na zvonec stanovanja Krašovec-Šalamun na Dalmatinovi.
Aljoša Dekleva in Tina Gregorič
Steklo je čista poezija. Kot voda je. Njegova krhkost vzbuja željo, spomin in hrepenenje. Skozenj opazujem svet onkraj, ves izmuzljiv in drugačen od tistega v meni. Steklo je tukaj, neizprosno ogledalo, izdajalsko izrisano s svetlobo, neprepustna opna med tukaj in tam, skozi katero nič, kar vidim, ni resnično, kot ni resnično tisto, kar vidijo tisti, ki skozi opno gledajo na mojo stran… Steklo drži moje misli v neizrečenem in nedefiniram prostoru, skoraj izgubljeno težnosti, skoraj samo misel in njena sled. V naslednjem hipu postane spet prisotno, nežno skrito in mehko, izginjajoče in pomirjeno, v senci in z objemajočimi naloženimi plašči mehkobe in nedefiniranosti.
Tanja Pak
CENTER ZA POEZIJO TOMAŽA ŠALAMUNA
Arhitektura: dekleva gregorič arhitekti
(Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Lea Kovič)
Steklene skulpture in osvetlitev
Reveris / Od tam: Tanja Pak
Cankarjeva 5, Ljubljana, 2016
Foto: Miran Kambič
Besedilo: Miklavž Komelj
Objavljeno v OUTSIDER #10, julij 2017
