Koroška galerija likovnih umetnosti: Rob kot središče sprememb, ki v center šele prihajajo

Koroška galerija likovnih umetnosti je bila ustanovljena leta 1957 kot Umetnostni paviljon, njena dejavnost pa je iz galerijske kmalu prešla v muzejsko. Danes hrani obsežno zbirko del od druge polovice 20. stoletja dalje. Poleg razstavnih in administrativnih prostorov v centru Slovenj Gradca programsko skrbi tudi za Galerijo Ravne, ki se nahaja v Kulturnem centru na Ravnah na Koroškem. O specifični geografski, prostorski in kontekstualni umeščenosti galerije v slovenski prostor smo govorili z dr. Andrejo Hribernik, direktorico galerije.

V čem je prednost vaše decentralizirane pozicije v Sloveniji? Kako vaša lokacija vpliva na vaše delovanje?
Koroška galerija likovnih umetnosti dejansko deluje v enem najbolj oddaljenih (morda ne ravno po kilometrih, po dostopnosti in javnem prometu na vsekakor) delov Slovenije. Specifično geografsko pozicijo in s tem tudi določene vsebinske smernice delovanja pa določuje tudi bližina Avstrijske meje. V letu 2016 smo na stavbo, v kateri se nahaja galerija, namestili svetlobni napis SREDIŠČE SVETA, ki je delo umetnikov pod imenom Fokus grupa iz Hrvaške, nanaša pa se na članek iz leta 1966, ko so na dan pred veliko otvoritvijo mednarodne razstave pod okriljem OZN, ki je nosila izrazito pacifistično sporočilo, s to besedno zvezo opisali Slovenj Gradec. S tem projektom izražamo marsikaj, predvsem pa dejstvo, da lahko beremo rob kot središče sprememb in praks, ki šele prehajajo v centre. Na tak način se želimo dojemati tudi sami.

Kakšna je vloga umetniške galerije v sodobnem svetu? Kaj mora, poleg predstavljanja in zastopanja umetnikov in projektov, še početi v svoji – materialni, družbeni, kulturni itd. – okolici?
Koroška galerija likovnih umetnosti je muzej za moderno in sodobno umetnost, in čeprav je vloga muzeja seveda tesno sodelovanje z umetniki in predstavljanje le teh in njihovega dela širši javnosti, pa vidim vlogo ustanov, kot je naša, veliko širše. Prostori muzejev in galerij so javni prostori. Kaj to pomeni? Menim, da so ti prostori ključni predvsem za to, da vzpostavljajo okolja, v katerih se lahko razvijajo in predstavljajo neke alternativne prakse; dejansko jih ne dojemam kot prostore pobega, kjer posameznik uživa v nekih estetskih predmetih in danes tudi izkušnjah, temveč kot prostore soočenja, tako s samim sabo kot z določenimi spregledanimi ali zapostavljenimi vsebinami, ki so izvzete in splošnega diskurza, z nekim kritičnim premislekom.

Kako postavitve razstav komunicirajo z vašim specifičnim fizičnim galerijskim prostorom? Kakšen je odnos med nekim kuratorskim ali umetniškim procesom in prostorom, v katerega se umešča končno delo?
Razstavni prostor muzeja oz. galerije ni nikoli nevtralen in izvzet iz nekega zgodovinskega oz. aktualnega konteksta. Zato menim, da se razstave, bodisi skupinske ali pa samostojne, vedno vpenjajo v neko obstoječo, lahko rečemo celo ideološko pozicijo, ki jo neka ustanova zaseda. Obstaja velika razlika med tem, kako beremo razstavo, ki je postavljena v muzeju s specifično programsko usmeritvijo, kot jo ima Koroška galerija, in, na primer, nekim pop-up razstaviščem, ki prinaša popolnoma drugačen kontekst prostora, četudi gre lahko morda za vsebinsko in celo vizualno podobni postavitvi. Zato je odnos, po katerem me sprašujete zelo pomemben, kajti prostor in neko delo, ki ga umestimo vanj, vstopajo v dialog, in se skozi to tudi vsebinsko preoblikujejo.

Kako bi ocenili trenutne razmere v slovenski vizualni umetnosti, predvsem s stališča razstavne, kuratorske, kritiške infrastrukture?
Polje vizualne umetnosti je v podobnem stanju kot celotno področje kulture, morda celo v nekoliko slabšem, saj trenutna družbena realnost ni naklonjena nekemu globokemu kontemplativnemu premisleku, ki pa ga vizualna umetnost pogosto zahteva od posameznika. Drug problem, ki ga vidim, je, da v Sloveniji zelo počasi poteka proces odpiranja in vzpostavljanja nekih praks, ki so prisotne v tujini. Velikokrat se mi zdi, da smo dokaj samozadostni, kar pa nujno vodi v nazadovanje. Kar pa se tiče prostorske infrastrukture, je vsekakor pozitivno dejstvo, da je v Sloveniji preteklost spodbudila zelo decentraliziran kulturni razvoj, posledica katerega smo tudi ustanove, ki obstajamo na obrobju, izven centrov. Žal pa že vrsto let ni jasne vizije, v katero smer pa naj bi šel nadaljnji razvoj, kar je pripeljalo do dokaj stihijskega stanja, ko je kondicija ustanov zelo odvisna od osebnih angažmajev posameznikov.

KGLU ima dolgo in častitljivo zgodovino. Kako se njeno delovanje spreminja s tokom časa?
KGLU poleg osredotočenosti na umetnike iz regije, že od prvih mednarodnih razstav, ki so v Slovenj Gradcu potekale v 60ih, 70ih in 80ih letih preteklega stoletja, sledi programskim smernicam, ki so se začrtale z njimi. Tri izmed teh razstav so bile organizirane pod pokroviteljstvom OZN z idejo, da naj promovirajo vrednote miru, solidarnosti in humanizma, četrta pa je tudi sledila tem vsebinskim nastavkom. Te so doprinesle tudi k vzpostavitvi zelo zanimive, in danes, predvsem zaradi svoje sporočilnosti, vedno bolj pomembne mednarodne zbirke, ki je bila zastavljena pod sloganom »Mir, humanost in prijateljstvo med narodi«. Seveda se je tekom desetletij delovanje ustanove spremenilo. Vsekakor se danes več ne moremo identificirati z neko promocijo OZN, kot je to potekalo v preteklosti. Vseeno pa je za tem ostala pomembna sled, ki ji je galerija sledila tudi kasneje, in sicer izpostavljanje aktualnih tem skozi družbeno angažirane vizualne prakse.

Kaj pripravljate v 2020? Kakšna je dolgoročna usmeritev galerije?
V letu 2020 obeležujemo 100 letnico koroškega plebiscita, posledica katerega je bila določitev meje med Avstrijo in Slovenijo, ki je Koroško razdelila med dve državi, kar je pomembno vplivalo na življenje v tej jezikovno in etnično mešani regiji. V kontekstu tega pripravljamo v sodelovanju z Centrom sodobnih umetnosti iz Celja skupno razstavo, ki se bo na obeh lokacijah odvijala poleti, v sodelovanju z Muzejem Wernerja Berga iz Pliberka pa zastavljamo mednarodno konferenco, ki se bo dotikala vprašanja meja in hibridnih obmejnih identitet. V sklopu pobude, s katero si muzeji in galerije izmenjujemo zbirke, bo v marcu potekala predstavitev mednarodne zbirke KGLU v Umetnostni galeriji Maribor. Pripravljamo tudi dokumentarno razstavo ustanovitelja galerije Karla Pečka in medinstitucionalno razstavo Lojzeta Logarja. Konec leta bomo zaznamovali z izpostavljanjem novih pridobitev za zbirko KGLU v zadnjih 10 letih. V Galeriji Ravne pa s šestimi razstavami na leto sledimo aktualni umetniški produkciji v Sloveniji in širše.