Življenje pod steklenim stropom, zgrajenim iz nevidnih predsodkov in stereotipov se čuti kot življenje pod slabo podprtim stropom rudnika. Zgolj z marljivim delom se ne da razbiti steklenega stropa. Potrebnega je kaj močnejšega, jekleno voljo in živce za začetek … Premisleke ob tej družbeni diagnozi predstavljajo umetnice Tina Konec, Agate Lielpetere in Sara Rman v skupinski razstavi Stekleni strop v produkciji kreativnega centra Poligon.

Te dni bodite posebej pozorni, ko se sprehajate skozi pasažo Kina Komune. V vitrinah Extended Gallery so namreč sinoči odprli skupinsko razstavo Stekleni strop, ki jo je pripravil Poligon kreativni center, na njej pa svoja dela predstavljajo Tina Konec, Agate Lielpetere in Sara Rman, vizualne umetnice najmlajše, posttranzicijske generacije.

Umetnice problematizirajo katastrofalen položaj žensk, ponujajo vpogled v pogoje, v katerih delajo in živijo, ter razmerja moči, ki zaradi zakoreninjenosti spolnega razreda in drugih samoumevnosti večkrat ostajajo nevidna. Razstava pripoveduje o družbenih pričakovanjih, zahtevah in ovirah, s katerimi se spopadajo kot umetnice, ki jih zaznamuje družbeni spol. O vzponu patriarhata priča statistika: znotraj sveta umetnosti je v zgodovini le 11,2 % Prešernovih nagrad pristalo v ženskih rokah, izmed katerih kar 82,5 % prejemnic deluje na odru ali pred kamero. Razstavo Stekleni strop je kurirala Teja Kosi.

Tina Konec, večkrat nagrajena risarka in doktorska študentka humanistike in družboslovja, s tušem zelo natančno riše krošnje, veje, vejice in še vsako iglico posebej. To je njen leitmotiv. V pričujoči razstavi je vejevje na paus papirju postavila čez portrete izjemnih umetnic Yayoi Kusame, Artemisie Gentileschi in Hedy Lamarr (tudi znanstvenica). Njihovi obrazi so zastrti z vejevjem, ženski uspeh je nezaželen, žensko ime tolikokrat oblateno … A mislim, da se tu kaže predvsem nekaj drugega. Gre za oprezanje izza grma v pričakovanju ženskega opolnomočenja, za vogalom v pripravljenosti čakajo na pravi trenutek, da prebrodijo umazano usedlino, da v vsem svojem sijaju razbijejo steklen strop.

Tina Konec v svojem opusu dosledno zavrača barve, kar je mnogokrat izrazni hendikep, pri redkih, izmojstrenih umetnikih pa ravno obratno. V tej razstavi s plastenjem, kolažiranjem paus papirja ustvarja in uravnava globinsko ostrino. Anticipira prihodnost, anticipira nov portret ženske z iglavci v ozadju.

Agata Lielpetere, latvijska vizualna umetnica in ilustratorka, predstavlja diptih z motivom žensk. Na prvem platnu so v podrejeni poziciji in raziskujejo svoje možnosti za preboj višje po vertikali. Skupaj z drugim platnom pa je razkrita klavstrofobična realnost, v kateri so opazovane in objektivizirane. V eni izmed treh žensk ujame umetnica tudi lastno podobo – to je ženska, ki srepi v gledalca in najuspešneje kaže na odpor in naveličanje nad družbenimi pričakovanji o spolu. Vidimo ženske, ki so zaželene, kadar imajo kaj za vrniti. Pogoji so regularno koketiranje, nošenje krojev, ki upoštevajo ženskost postave, urejenost, krotkost …
Barve in oblike so stilizirane, stilski pristop črpa iz obdobja nove stvarnosti, obenem pa se spogleduje s popartom z obravnavo ploskovitosti, barvne palete in kompozicije. Slednja med drugim vsebuje rotacijsko gibanje, spominja na vrtinec. Zakoreninjenost spolnega razreda zares povzroča vrtoglavico. Ženska naj se ne spogleduje z višavami, pa bo vse v redu, pa bo nagrajena. V vitrini celo stoji opozorilni znak s svarilom, da je v špičakih hoja po mreži še posebej težaška. Ko se konica pete zatakne v luknjico, te z lahkoto spodnese in padeš. Vse prakse spolzkega terena bo ženska spoznala na svoji (karierni) poti. Možnosti so zanjo naslednje, naj izbere svojo najljubšo; ali bo lahka ali pa zadrta, lahko se spogleduje, sicer pa naj se spoji z ozadjem. 

Kako naj se ženska ustvari, kako naj zavzame svoj prostor v kontekstu, ki naj bi bil intelektualno odprt, ki se celo postavlja s tem, kako odprt je, ampak ni?

Materiali so lahko čisti, gladki, urejeni … Ampak ponavadi niso. Obstajajo namreč v svetu, ki jih gloda. Umetnica Sara Rman prevzame vlogo tega zunanjega faktorja, preizkuša vzdržljivost, krhkost, prilagodljivost, ireverzibilnost in izrazne zmožnosti materialov. Ob tem pa raziskuje zmogljivost, krhkost, prilagodljivost in trdoživost (mlajših) generacij, ki morajo razviti strategijo preživetja ob prekarnih oblikah dela. Razmišlja, kako so fizično podrejene socialnim pritiskom. Umetnica ustvarja iz materialov, ki jih izpostavlja težkim pogojem. Njen material so fotografsko gradivo, epoksi smola, tkanina, papir iz japonskega dresnika in morda še kaj. Ti materiali se upogibajo, pokajo, barvajo, krasijo s sajami … V enem izmed del vzame fotografski film, a temu vzame njegovo reprezentativno funkcijo in mu da haptično. Umetnici se ne zdi zanimiva klasična razsežnost fotografije, zato vzame fotografski film in ga uporabi kot svojo surovino. Iz njega nato naredi plastiko. Ta odločitev uspešno prerazporedi sicer rigidno miselno dispozicijo, o tem, kaj bi nekaj moralo biti.

Na koncu koncev smo vsi figure, ki se voljno upogibajo, dokler se pač ne več, dokler sile ne trčijo ob trdno značajsko bit. A pod pritiskom postane vsaka materija nerazpoznavna ali, bolje rečeno, še ni razpoznana, nekaj domačega postane nekaj tujega. Naslov del Urejen nered predlaga, naj to tuje še enkrat in na novo postane domače. 

Napisala: Anja Trobec

Foto: Mankica Kranjec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja