Predaja oblasti je bila vedno preizkus zrelosti režima in obenem najobetavnejša priložnost za prevrat. Enako velja tudi za vsako družino, kjer sta prevzem dediščine in menjava generacij morda najdelikatnejši preizkus medgeneracijskega sožitja. Ne le socialna država, tudi danes tako samoumevne stvari, kot sta pokojnina in zdravstveno zavarovanje, so stare komaj nekaj več kot stoletje, večina prebivalstva pa jih je deležna šele od konca druge svetovne vojne naprej. Zato menjava generacij včasih ni pomenila le simbolnega prehoda, ampak tudi morebitno eksistencialno nevarnost in grožnjo revščine in smrti. Poleg tega se kmetije pogosto niso smele ali mogle deliti na manjše dele: tudi med mlado generacijo je lahko bil zmagovalec samo eden, najpogosteje najstarejši sin. Dodajte tej enačbi še veliko število otrok, in trčili boste ob socialno bombo. Problem »kam s starimi« pa ni bil omejen samo na revnejši ali preprosti sloj. S tem vprašanjem so si glavo belili tudi obrtniki in trgovci v mestih ter plemiči na svojih podeželskih gradovih. Plemiške oporoke so v primerjavi z ostalimi dokaj dobro ohranjene, zato lahko tudi v vrhnjem družbenem sloju spremljamo nenehno skrb, kako razdeliti premoženje tako, da se moč družine ne bo zmanjšala, da pa bodo vsi družinski člani lahko kljub temu živeli stanu primerno. Če so odvečni kmečki sinovi in hčere morali iti za hlapce in dekle, so njihovi plemeniti vrstniki končali kot vojaki, prelati in nune. Že davno pred Highlanderjem so prvorojenci dobro poznali reklo: »There can be only one!«

Napetosti med starimi in mladimi, prevzem premoženja in boj za dediščino so zato prastari motivi ljudskega slovstva in visoke literature; brez dilem okrog dedovanja ne bi mogli brati ne Kralja Leara ne Desetega brata. Zapleti zaradi dedovanja so menda že od nekdaj tisti plemeniti gnoj, iz katerega rastejo najlepše rož’ce poezije. Ker pa je motiv očetomora lahko estetsko vznemirljiv samo v pesnitvi, tema izgona desetnice pa splošno sprejemljiva samo v ljudski povesti, je bilo treba medgeneracijske napetosti v resničnem življenju reševati drugače kot v slovstvu. Če je ljudska pesem dilemo razrešila kar v besedi, je bilo treba resničnemu besednemu dogovoru ali pogodbi dodati tudi prostor. Tako se je rodila preužitkarska hiša.

Na bogatejših, še posebno gorskih kmetijah, kjer je bilo dovolj tako denarja kot prostora in hoste z gradbenim lesom, so se preužitkarske hiše pojavile že zgodaj. Na zunaj delujejo kot majhne kmečke domačije, po navadi postavljene v ne preveliki razdalji od mogočnejše glavne hiše. Ta je bila in je ostala sedež vsakokratnega gospodarja kmetije, v njej pa so živeli tudi njegova žena in otroci ter hlapci in dekle. Preužitkarji, mednje so spadali ostarela gospodar in gospodarica ter včasih tudi starejši neporočeni strici in tete, pa so živeli v manjšem posnetku domačije. Delitev je bila povsem gospodarske narave: preužitkarska hiša je bila domovanje vseh tistih, ki h kmetiji niso več prispevali svoje posesti ali lastnega dela. Hiša, preskrba s hrano in obleko ter zagotovilo, da ne bodo pod nobenim pogojem izgnani s kmetije, so bili pogoji starejše generacije, da je upravljanje in posest prepustila potomcem še pred svojo smrtjo. Šlo je za optimalni kompromis: čeprav je bilo vzdrževanje še ene, dodatne hiše skupaj s preskrbo kmetiji v precejšnje breme, je le omogočilo mehkejši in predvsem hitrejši prehod lastnine od očetov k sinovom (ženske, razen v višjih slojih, lastnine niso mogle samostojno upravljati). Poleg tega je bilo preužitkarsko hišo, ko je bila enkrat zgrajena, dokaj preprosto vzdrževati, vsak teden pa so morali njenim prebivalcem novi gospodarji dostavljati osnovni paket hrane in druge preskrbe. Pravzaprav majhna cena za neodvisnost in samostojno gospodarjenje.

V preužitkarski hiši je bila vrsta prostorskih opomnikov, da gre le za drugo, po velikosti in pomembnosti sekundarno bivališče na kmetiji. Prvi je bila seveda dimenzija; če so imele bogatejše kmečke domačije poleg »hiše« in kuhinje pogosto še eno ali več izb, je bila preužitkarska hiša skrčena na minimum: kuhinjo in bivalni prostor s pečjo. Manj očitna je bila razlika, ki se je skrivala na podstrešju. Tja je bila namreč umeščena majhna kašča, najdragocenejši prostor vsake hiše in pogosto edini, ki se je zaklepal s ključem. Ob podpisu preužitkarske pogodbe se je stara generacija odpovedala vstopanju v glavno hišo in predvsem v njeno kaščo. Tako sta obe generaciji v pogodbi in prostorsko razdelili svoje pravice in dolžnosti ter dokončno ločili gospodinjstvo na dva dela.

Če imamo pred očmi povprečno velikost gospodinjstva visokogorske kmečke domačije, ki je lahko skupaj s hlapci in deklami doseglo od dvajset do trideset duš, pomeni preužitkarska hiša njen miniaturni dom za starejše. O njej bi lahko torej govorili tudi kot o prvem zametku socialne preskrbe oziroma starostnega zavarovanja. Pravzaprav je šlo za penzijo iz brun in kamna. Pomenila pa je tudi nadstandard, ekvivalent sodobnim varovanim stanovanjem ali luksuznim domovom za starejše. Večina prebivalstva je morala shajati brez njih. Posledica so bili medgeneracijski spori; starejša generacija se je v strahu za samostojnost opirala lastnine in oblasti do svoje smrti, ali pa se je prepustila na milost in nemilost svojim naslednikom in upala na topel kot ob peči. Obe strategiji sta izčrpavali obe generaciji in včasih terjali čisto prave žrtve.

kmečka peč, Končnikova domačija v Topli Izraz »medgeneracijsko sožitje« je danes v nevarnosti, da postane podoben besedam, kot sta »trajnostno« ali »potencial«: zvenijo lepo, obenem pa si jih lahko vsak razlaga po svoje. Zato brez natančnejše definicije ostajajo neuporabne. Preužitkarske hiše nam na žalost iz teme preteklosti ne govorijo s pripovedmi svojih prebivalcev, ki že davno počivajo na farnem pokopališču. Zato jih moramo znati brati prostorsko. Po mojem mnenju nas učijo vsaj tega, da je medgeneracijsko sožitje najbolj zrelo, kadar se ne dogaja pod isto streho: za dve generaciji sta potrebni vsaj dve. To spoznanje se nam je zdelo še pred kratkim povsem samoumevno, v času stanovanjske krize, kolapsa sistema domov za starejše ter težav študentov in mladih z najemnimi stanovanji ter bančnimi krediti pa je na žalost spet aktualno. Doba osamosvajanja mladih od staršev se podaljšuje in sega pogosto že v trideseta, ravno tako pa se zaradi vedno daljše življenjske dobe podaljšuje tudi čas, ki ga ob koncu življenja preživimo v ustanovah, kot so bolnišnice in domovi za ostarele. Vendar pa je temelj odraslega življenja ravno avtonomija, torej zmožnost, da sami po lastnih željah vstopamo v odnose z drugimi ljudmi. Samo takšna razmerja se lahko upravičeno okličejo za sožitja. Glede na naše aktualne dileme s pomanjkanjem študentskih domov in prenehanjem gradnje domov za ostarele, čeprav danes razpolagamo z največjim ustvarjenim bogastvom v vsej svoji zgodovini, pa je preužitkarska hiša iz davne in skromne preteklosti pravzaprav občudovanja vredna lekcija o nesentimentalnem sožitju in dolgoročnem reševanju medgeneracijskih dilem.

Piše: Miloš Kosec

Fotografije: preužitkarska hiška s kmetije Žlebnik;

vir: Mozirski gaj, park cvetja