Sprehod po nacionalnih paviljonih beneškega bienala ima (ne glede na pomisleke nekaterih o morebitni preživetosti tovrstnega okvira) svoj čar. Malo spominja na pregovorno bonboniero: nikoli ne veš, kaj boš dobil. Pristopi se – kot nasploh velja za bienale – zelo razlikujejo, od bolj ali manj predvidljivih predstavitev najbolj prodornih arhitekturnih projektov izbrane države do bolj ali manj drznih konceptualnih instalacij. Vsakokrat pa kljub ilustrirajo bogastvo različnih pristopov, ki izvirajo iz različnih kulturnih in družbenih kontekstov. 

Letošnji slovenski paviljon pod naslovom »Skupno v skupnosti« predstavlja projekt gradnje zadružnih domov po 2. svetovni vojni. Zgodbe večfunkcijskih javnih zgradb, ki so se v množični akciji povojne prenove gradile po podeželju socialistične Jugoslavije od leta 1948 naprej, so s pomočjo razpoložljivih zgodovinskih virov o okoliščinah in procesu gradnje ter temeljitega pregleda aktualnega stanja zgrajenih stavb raziskali kuratorji Blaž Babnik Romaniuk, Martina Malešič, Asta Vrečko in Rastko Pečar s sodelavci.

Za predstavitev usode in pomena zadružnih domov v paviljonu in katalogu so avtorji v sodelovanju z oblikovalskim tandemom AA izbrali estetsko dovršen in dosledno izpeljan, a tudi nekoliko monoton koncept, ki v ospredje postavlja statistične podatke. Fizični eksponat paviljona je pravzaprav velika prostorska infografika: preko prostrane mize so kartografsko razpostavljeni leseni stolpci, ki z različnimi višinami govorijo o velikosti izgrajenega zadružnega doma v izbranem kraju. Stolpcev je 317, toliko zgrajenih domov je namreč raziskava uspela potrditi in locirati, s stropa nad prostorom paviljona pa visi še več stolpcev, ki simbolizirajo število vseh načrtovanih domov, s tem pa sam obseg projekta. Arhitekturni modeli in sheme na obodu mize dodatno razlagajo proces nastanka domov in značilnosti predvidene tipologije ter jo primerjajo z realizacijami, ki je bila v rokah lokalnih skupnosti. Tu se skrivajo poudarki, ki so za arhitekturni premislek o pomenu skupnostnih prostorov nekoč in danes bistveno pomembnejši od golih številk in dimenzij. Eden lucidnejših uvidov tako izpostavlja razliko med urbanistično zasnovo, kot so jo priporočali avtorji smernic za gradnjo (med njimi osrednji arhitekti povojnega obdobja; v kopiji ene teh smernic najdemo podpisanega z začetnicami samega E. R.) – ta je predvidevala modernistično coniranje z vidnim rezom med starim in novim – ter veliko bolj »konzervativno« realizacijo, ki je bila v rokah lokalnih skupnosti oz. njihovih graditeljev. Ti so domove raje umeščali v stara vaška jedra (mnogokrat tudi kot prenove ali nadomestne gradnje predhodnih stavb podobnega značaja), na ta način pa po sodbi kuratorjev pravzaprav omogočili uspeh teh stavb, saj so postale neločljiv del podobe kraja in ne njegov izoliran člen, ki bi ob spremembi družbenih razmer bil hitreje odrinjen na stranski tir.

Prav trdoživost zadružnih domov avtorji navajajo kot razlog za izbor letošnjega paviljona. Babnik Romaniuk v spremljajočem zapisu podrobno razdela vzroke za uspeh tovrstne »arhitekture vzdržljivosti«; med njimi poudarja pomen »notranjega javnega prostora« in participacije lokalnih skupnosti pri sami gradnji. To podčrtuje tudi dokumentarni film Vida Hajnška, posnet v koronskem izpraznjenju javnih prostorov, ki tako namesto raznolikega življenja skupnosti v ospredje postavlja izbrane primere še vedno živih domov preko arhivskih in sodobnih posnetkov arhitekture ter pričevanj starejših krajanov, ki oživljajo usode zdaj že sedemdesetletnih stavb. Film je zanimiv dokument prepleta arhitekture in družbe, zato je upati, da bodo zaživele napovedane projekcije po nekdanjih zadružnih domovih in bo na voljo tudi širši javnosti.

Tema trdoživih skupnostnih prostorov se zdi smiselna kot odgovor na vprašanje »Kako bomo živeli skupaj?«, ki ga zastavlja letošnji bienale. Postavlja pa se vprašanje, zakaj so se avtorji odločili za faktografski pristop, ki bi bolj sodil v muzejsko okolje kot pa v kontekst arhitekturnega bienala, ob tem pa veliko večino bogastva arhivskih načrtov in fotografij malodane skrili v (edino) kopijo dvojezičnega kataloga, ki leži na čelu mize (mimoidočega pa v času pandemičnih ukrepov spravlja v zadrego, saj po vseh opozorilnih napisih v razstavnem prostoru niti ne ve dobro, če sme polistati po njem). Obiskovalec bienala se sooča s preobiljem informacij in pomanjkanjem časa ter je, kraju primerno, odprt predvsem za neposredno prostorsko-senzorično komunikacijo. Taka kot je, pa je postavitev slovenskega paviljona zanimiva predvsem za nekoga s predhodnim poznavanjem tematike, medtem ko si najverjetneje povprečni študent ali ljubitelj arhitekture, ki mu zgodovina Slovenije oz. Jugoslavije ni posebno blizu, ne bo vzel časa, da se prebije skozi tekstualno razlago konteksta, brez katerega težko zaživijo sicer skrbno pripravljeni arhitekturni modeli.

A sam kontekst in njegova razlaga odpirata dodatna vprašanja. Če se še enkrat vrnemo k geslu 17. arhitekturnega bienala v Benetkah: vprašanje »Kako bomo živeli skupaj?« povsem nedvoumno meri na družbeno (in širšo) odgovornost arhitektov. Ta se ne navezuje samo na odnos do prihodnosti, kamor sicer meri vprašanje, in to so pravzaprav poudarili komisar in kuratorji paviljona z odločitvijo, da odgovor poiščejo v preteklosti. S tem pa so odprli tudi vprašanje odgovornosti takega pogleda. Sami so izbrali prav obdobje, iz katerega še vedno izvira največ delitev v slovenski družbi zaradi raznolikih in bolečih družinskih zgodb, ki še vedno zaznamujejo posameznike. Kuratorji sicer izpostavljajo en pozitivni vidik tovrstne zaznamovanosti, ko prikažejo, kako vključenost krajanov v proces načrtovanja in gradnje domov še danes odmeva v navezanosti njihov (pra)vnukov na te stavbe, kar je eden od vzrokov njihovega preživetja. Obenem pa se zdi, da avtorji niso povsem zavzeli tudi potrebne kritične distance, zaradi česar izbor in način predstavitve deluje tudi kot (nehotena?) afirmacija družbenopolitičnih razmer, v katerih se je projekt izvajal. (Precej bolj niansirano sliko je sicer moč razbrati v zgodovinski analizi Zdenka Čepiča v katalogu.) Tako pa tudi ne uspejo scela prepričljivo podati odgovora na vprašanje, na kakšen način lahko politični projekt nedemokratične povojne oblasti v povsem drugačnih družbenih razmerah nudi odgovor vzpostavljanja prostorov skupnosti za prihodnost v današnjem svetu. Ne gre samo za vsaj delno zamujeno priložnost za aktualen premislek slovenske arhitekturne stroke o družbeni vlogi arhitekta danes. Tovrstni umik v (dobesedno in metaforično) shematizirano preteklost namreč gotovo tudi ne pripomore k široki družbeni relevantnosti stroke v družbi, posledic tega pa ne čutijo le arhitekti sami, ampak v prvi vrsti naš – skupni – grajeni prostor.

Piše: Luka Jerman

Foto: Jana Jocif

Preberite še:

Paviljon Skupno v skupnosti na 17. Arhitekturnem bienalu

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja