Nika van Berkel (1987, Ljubljana) je arhitektka s širokim razponom zanimanj, ki se je leta 2015, po diplomi na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, preselila na Nizozemsko. Ta odločitev ni bila prikladna le zaradi priimka njenih korenin, pač pa tudi z ozirom na njeno zanimanje za krajinsko arhitekturo, ki je tam zelo dobro razvita. Delala je v birojih Studio MAKS in West 8, sedaj ustvarja v biroju De Zwarte Hond. Lastno prakso, ki jo vodi poleg rednega dela, je odprla leta 2018. Njeni projekti se ves čas gibljejo na meji med arhitekturo, krajinsko arhitekturo in glasbo, v pogovoru pa sva se osredotočili predvsem na produktivne preseke vsega trojega.

Leta 2015 si prejela študentsko Prešernovo nagrado za svojo magistrsko nalogo z naslovom Idejna zasnova novega mestnega parka – revitalizacija Centralnega stadiona za Bežigradom. Kakšen pristop prenove si ubrala, kaj je njen osrednji koncept?
Projekt revitalizacije Plečnikovega stadiona obravnava degradirano območje Centralnega stadiona v Ljubljani, ki ponuja velik potencial za razvoj javnega prostora za prebivalce in uporabnike. Prenova vzpostavlja jasen odnos novega do obstoječega; upošteva Plečnikovo dediščino in njegova načela snovanja odprtega prostora. Pri snovanju koncepta sem ohranjala kulturno dediščino, a se obenem vprašala o tematiki sodobnih parkovnih zasnov, torej o tem, kaj je tisto, kar prebivalci Ljubljane danes zares potrebujejo. Novi mestni park s svojim programom, diskretno umestitvijo novih volumnov in z zelenjem kot osnovnim gradnikom prostora tvori novo krajino v centru mesta. Predlagani kulturno-rekreativni program pa ponuja raznoliko in kontinuirano uporabo, kar je ključna lastnost kakovostnih javnih odprtih prostorov. Centralni stadion tako postane zeleni atrij mesta.

Projekt prenove temelji predvsem na krajinskem načrtovanju. Trenutno živiš in delaš na Nizozemskem, kjer se poleg arhitekturnega načrtovanja prav tako lotevaš številnih projektov s področja krajinske arhitekture. Kako je prišlo do tega, kako si naredila preskok z arhitekture na »krajino«?
Trenutno živim in delam v Rotterdamu, kjer sem zadnjih pet let ustvarjala v krajinskoarhitekturnem biroju West 8. Nedavno sem zamenjala delovno okolje, saj nisem želela popolnoma izgubiti stika z arhitekturo. Preskok z arhitekture na krajinsko arhitekturo sem naredila prav s svojo magistrsko nalogo, v prihodnosti pa se vidim v konstantnem dialogu z obema. Razvoj lastne prakse dojemam organsko, od leta 2018 sodelujem z različnimi arhitekti in umetniki, pri čemer se pri izboru tematik in hipotetičnih vprašanj ne omejujem. Z velikim zanimanjem raziskujem projekte, ki brišejo meje med praksami. Zdi se mi namreč, da je prav tam še veliko neodkritega.

Plečnikov stadion – nov mestni park

Ali v praksi krajinsko arhitekturo uporabljaš kot podporo arhitekturni ideji, torej tako, da se arhitekturi podreja, ju ustvarjaš v simbiozi ali ju snuješ relativno avtonomno?
Arhitekturno in krajinsko idejo pri projektih snujem v simbiozi. Eno komunicira z drugim in oboje se med seboj prepleta. Zanimajo me prostori prehajanj, kjer se praksi srečujeta in stikata.

Natečajni projekt otroškega umetniškega centra v St. Poltenu – situacija (arhiv N. van Berkel)
Natečajni projekt otroškega umetniškega centra v St. Poltenu – maketa (arhiv N. van Berkel)

Na primer, natečajni projekt otroškega umetniškega centra v St. Pöltnu v Avstriji sva skupaj z arhitektko Marieke Kums (Studio MAKS) zasnovali kot prostor, kjer se vzpostavi ravnovesje med grajenim in odprtim. Park Altoona deluje kot osnovni gradnik prostora; v slednjem sva želeli ohraniti čim več dreves. Nove stavbe s svojo razgibano razporeditvijo zrastejo okoli obstoječega zelenja in se z njim spojijo. Zeleni otoki, ki objamejo obstoječa drevesa, omogočajo raznovrstno uporabo poti. Koncept muzejskih prostorov umetniškega centra se iz objektov preslika tudi v krajino, kjer zelenje tvori javne in zasebne kotičke, v katerih se razstavljajo instalacije in kjer so zunanji raziskovalni laboratoriji za otroke. Flora in favna tukaj tvorita kontinuirano pokrajino v vseh letnih časih, uporabljeno pa je avtohtono zelenje. Tak koncept ozelenitve se lepo navezuje na širši kontekst idejne zasnove parka.

Katere so tiste stalne teme, ki jih skozi svoje projekte raziskuješ in h katerim se vračaš?
Pri projektih me zelo fascinira miselni proces od začetne ideje do končnega produkta. Presek med imaginarno zasnovo in realnostjo projekta je tisti, ki me najbolj žene v temeljito raziskovanje podrobnosti. Oblikovanje manjših in večjih objektov obravnavam enakovredno, oboje je priložnost za raziskovanje arhitekturnih in krajinskih tem. Pri manjših objektih raziskujem nepričakovane prostorske odnose in njihovo nekonvencionalno uporabo. Osredotočam se predvsem na prostor okoli njih in na njihovo interakcijo s človekom. Dvodimenzionalna vaza, ki sva jo oblikovala skupaj z Maticem Vrabičem, raziskuje svojevrstnost materiala in preprostost oblik. Zelenje se kot odmev multiplicira v ogledalu. Pri tem projektu me navdušuje predvsem harmonično prepletanje živega in neživega. Spajanje dveh nasprotnih polov, ki drug brez drugega ne moreta obstajati.

Dvodimenzionalna vaza
Dvodimenzionalna vaza (fotograf Klemen Ilovar)

Kje vidiš ključne vzporednice med arhitekturo in krajinsko arhitekturo in kje očitne razlike? Sama menim, da je ključna vzporednica med arhitekturo in krajinsko arhitekturo ta, da obe temeljita na jasni ideji ureditve, ki privede do smiselne, razumsko dojemljive celote. Četudi je uporabljenih ogromno različnih, organsko sajenih rastlin, so tako kot elementi v arhitekturi izbrane, uporabljene in postavljene glede na logiko, ki jo določa primarna ideja landscapa. Vrtovi Pieta Oudolfa* se zdijo divji, neracionalni, a če se vanje poglobimo, ugotovimo, da temeljijo na izjemno preciznem sistemu pravil – katero rastlino kam postaviti glede na čas cvetenja, barve, kako oblikovati gruče rastlin tako, da med seboj komunicirajo in tvorijo raznolike ambiente … Skratka, kako veliko raznolikih elementov »ukrotiti« v koherentno celoto.
Arhitektura in krajinska arhitektura imata po mojem mnenju v prostoru enako težo. Vsaka praksa ima svoje prostorske vrednote in sisteme, s katerimi operira. Grajeni objekt lahko deluje kot skulptura v prostoru. Zanimiva oblika ali silhueta zelenja nas lahko spominja na umetniško delo. Trajne razlike (npr. zunaj – znotraj, živo – neživo) naredijo vsako izmed ved avtonomno, cilj arhitektov in krajinskih arhitektov pa je, da iščejo ravnovesje in simbiozo obeh. Z naraščanjem kompleksnosti arhitekture nam krajina ponuja široko obzorje možnosti in razumevanje konteksta, v katerega se arhitektura umešča, zato je prepletanje arhitekture in krajinske arhitekture neizogibno. 

Kateri svoj projekt bi pri tem izpostavila?
Projekt Zelene kolesarnice za Univerzo v Leidnu združuje komponente obeh ved. Je del projekta zunanje ureditve trga  med stavbami fakultet. Univerza v Leidnu je želela staro laboratorijsko stavbo Gorlaeus porušiti, saj ni več ustrezala potrebam uporabnikov. Na isti lokaciji so želeli zgraditi novo kolesarnico. Ko smo s kolegi iz biroja West 8 stavbo prvič obiskali, smo takoj vedeli, da je ne želimo porušiti. V trenutku, ko smo zagledali prelepo jekleno konstrukcijo obstoječe zgradbe, se je porodila ideja o revitalizaciji objekta. Z vztrajnostjo in močnim zavedanjem kakovosti danega prostora nam je naročnika uspelo prepričati, da smo konstrukcijo stavbe do 3. nadstropja delno ohranili, celoti pa spremenili namembnost. Betonsko jedro na sredini objekta smo tako odstranili in tam uredili zeleni atrij. Kolesarnica za kampus je organizirana v kleti in pritličju, v 1. nadstropju je zelena streha, kjer je prostor za druženje in počitek. Obstoječa konstrukcija je delno postala pergola za zelenje, ki obiskovalcem daje senco. Objekt bo skozi čas preraslo zelenje in preobrazil se bo v zeleno zgradbo, obenem bo postal park. 

Zelena kolesarnica v Leidnu – prerez (arhiv West8)
Zelena kolesarnica za univerzo v Leidnu – posnetek gradbišča (arhiv West8)

Krajinska arhitektura je v Sloveniji v primerjavi s tujino nedvomno veliko slabše razvita, ljudje pa se pomena krajinskega načrtovanja javnih prostorov kolektivno še vedno ne zavedamo dovolj, čeprav se to postopoma izboljšuje. V tujini je to stalna praksa že desetletja. Krajinskemu načrtovanju pripisujejo vsaj takšno pomembnost kot arhitekturi. Kaj lahko poveš o tem iz osebnih izkušenj?
Nizozemska pokrajina tukajšnjim arhitektom in krajinskim arhitektom omogoča inovacije in razvoj. Ozemlje je skoraj v celoti umetno pridobljeno, čiste divjine praktično ni. Umetna pokrajina potrebuje veliko vzdrževanja in ljudem omogoča, da jo ves čas prilagajajo svojim potrebam. Iz tega izhajata dolgoletna tradicija krajinske šole in spoštovanje do krajinskoarhitekturne stroke. Arhitekti in krajinski arhitekti tesno sodelujejo med seboj, odločitve sprejemajo skupaj in med njimi je konstanten dialog. Skupina ljudi, ki sodelujejo, je vedno sestavljena iz različnih strokovnjakov, ki imajo določeno znanje na področju arhitekture in krajinske arhitekture. S tem se zagotavljata kakovost končnega produkta in uspešno reševanje kompleksnih nalog.

Vrniva se na kratko še k tvoji magistrski nalogi in Plečnikovemu stadionu … Stadion propada in sameva že desetletja. Ali vidiš kakšno rešitev, kako bi ga bilo mogoče z minimalnimi sredstvi ad hoc prilagoditi in oživiti tako, da bi ga lahko uporabljali tudi v tem vmesnem času? Prostor ima namreč ogromno potenciala.
S svojo magistrsko nalogo sem predvsem želela opozoriti na izjemen prostor, ki ga ponuja Plečnikov stadion. Zeleni park je že tam, le odpreti ga moramo javnosti. Dobre prakse v tujini že predstavljajo bolj nekonvencionalne načine reševanja degradiranih prostorov. Mislim, da bi lahko podobno miselnost aplicirali tudi pri stadionu. Civilna pobuda za ohranitev Plečnikovega stadiona v prvotni obliki se uspešno bori za prostor, prav tako prebivalci Fondovih blokov. Menim, da lahko prav take iniciative rešijo življenje stadiona in ga vrnejo prebivalcem mesta. V »idealnem« svetu bi lahko v vmesnem času organizirali manjše dogodke v jami tribun ali vodene oglede z zgodovinskim pridihom in tako ozaveščali ljudi o pomembnosti prostora za prebivalce in mesto. 

Poleg arhitekture in krajinske arhitekture ustvarjaš tudi glasbo. Za kakšno glasbo gre in kako se umešča med vse tvoje številne ostale aktivnosti? 

Glasba je sprostitveni element mojega življenja. Spremlja me že od nekdaj, od igranja klavirja in prečne flavte v mladih letih do petja v indie pop bandu v najstniškem obdobju. Danes se ukvarjam predvsem z elektronsko glasbo, od ambientalnih soundscapov do hitrejših plesnih ritmov. Že od malih nog sem se ukvarjala s številnimi aktivnostmi, tako da mi to ni tuje. Pravzaprav pri snovanju arhitekture in glasbe opažam kar nekaj vzporednic. Tako kot arhitektura ima tudi glasba svoje elemente, ki jih moramo združiti v smiselno celoto. Ritem, teksture, harmonija, proporci, vse to so sestavine glasbe, ki jih ne nazadnje velikokrat srečamo tudi pri snovanju objektov in prostora.

Kako se lahko vsemu posvečaš enako kakovostno? Tekočo produkcijo discipline je treba aktivno spremljati, saj lahko hitro »padeš ven«. Če vzameva za primer glasbo: zaradi narave in časovnih okvirov produkcije je nedvomno nastaja desetkrat več kot arhitekture, pa že tekočih arhitekturnih projektov je veliko …
Živimo v hiperinformacijski dobi, kjer je dostopnost vseh informacij izredno lahka. Radovednost je tista, ki me vodi v nenehno raziskovanje neodkritega. Kot članica glasbene založbe Rite of Passage sem lahko v konstantnem stiku z dogajanjem v svetu glasbe. Vendar to ni bistvo, glasba je veliko bolj svobodna umetnost, obstaja neskončno veliko možnosti za njeno izražanje. Stvarem se lahko posvečamo enako kakovostno, če smo obkroženi z ljudmi, ki nas navdihujejo in z nami premikajo meje vidnega. 

Pogovarjala se je: Eva Gusel
Portret: Maryam Benzebiba

* Piet Oudolf (1944, Nizozemska) je eden najbolj znanih živečih vrtnarjev in krajinskih arhitektov. 

Omogočite naše delo z naročilom na revijo!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja