Kubrick: načrtovalec svetov

Legendarni režiser Stanley Kubrick v svoji karieri ni posnel veliko filmov; je pa zato ustvaril več novih svetov kot le malokdo drug. Besedno zvezo »celostna umetnina« se danes sicer pretirano pogosto uporablja, tako da spremlja že vsako malo bolj ambiciozno oblikovalsko ali umetniško kompozicijo. Pri Kubricku pa lahko termin polnovredno uporabljamo, morda prvič od mogočnega opusa Richarda Wagnerja. Režiser in skladatelj si v vsakem pogledu delita precej podobnosti: za Wagnerja mnogi trdijo, da je bil filmski umetnik še pred izumom filma, v Kubrickovih epih pa je več kot le ščepec glasbenih dram. Vsaka izmed dobrega ducata filmskih mojstrovin ameriškega režiserja je celostna umetnina v kar najbolj dobesednem smislu, kjer figura režiserja ne nadzoruje le snemanja in montaže, ampak obsesivno raziskuje, zbira podatke in ustvarja zvočno, jezikovno, psihološko, narativno, barvno in oblikovalsko snov novih svetov. Iz vsega tega plete realnost, ki jo gledalci res gledamo samo dve ali tri ure, za katero pa slutimo, da polnokrvna obstaja tudi, ko se pred našimi očmi zavrtijo zadnji kadri in snop v kinodvorani zamre. Leta, pogosto pa kar desetletja raziskovanja, oblikovanja in ustvarjanja so za prepričljivost filmov, kot so Dr. Strangelove, Peklenska pomaranča, Barry Lyndon in Odiseja 2001, vsaj tako ključni kot vrhunski igralci in vrhunska montaža. Kubrick je živel najbolj nore sanje vsakega arhitekta, ki ga kljub humanistični retoriki še ni čisto zapustil božji kompleks: obsesivno oblikovanje popolnega sveta, ki ga nato lahko pustiš za sabo in začneš z oblikovanjem novega.

Mladi Stanley Kubrick

Prva razstava, ki je v celoti posvečena vizualnemu in oblikovalskemu svetu Kubrickovih filmov, je bila odprta aprila v londonskem Muzeju oblikovanja. Takoj na začetku moram povedati, da gre za prvo zares vrhunsko razstavo te nekoliko nesrečno prenovljene in ne vedno dovolj ambiciozne ustanove, ki sem jo videl v zadnjih treh letih. Res je konkurenca razstav v Londonu še posebej na področju umetnosti in oblikovanja morda najbolj neizprosna na svetu, vendar pa je to za osrednji muzej oblikovanja in arhitekture ni najboljši izgovor. Kakorkoli, s Kubrickom je ustvarjalcem uspela suverena, vizualno prepričljiva, mikavna in obenem s podatki izredno bogata razstava, ki jo toplo priporočam v ogled skupaj z nasvetom, da si zanjo vzamete vsaj dve uri časa.

Obsesivno načrtovanje: v filmu Spartak je Kubrick vsakemu izmed “mrtvih” statistov dodelil številko, da jih je lahko premikal po bojišču …

Poleg kostumov, modelov, artefaktov, originalne snemalne opreme, zvočnih in seveda videoposnetkov je na razstavi tudi veliko skic, scenarijev in snemalnih knjig. Praviloma bi takšne zadeve obveljale za dolgočasno arhivsko šaro, ki bi bila razstavljena samo kot nujna strokovna spremljava bolj mikavnim vizualnim vodilnim motivom. Pri Kubricku pa je drugače: snemalna knjiga je partitura režiserjeve glasbene drame, natančne skice kadrov niso mizanscenski osnutki, ampak načrti absolutističnega arhitekta-Boga.

Načrti za prizore Odiseje 2001

Oblikovanje je tu bolj kot na večini arhitekturnih razstav razkrilo svojo daljnosežno moč: hotelski hodniki v Izžarevanju, oblačila v Peklenski pomaranči, svetloba v Barry Lyndonu in seveda glasba v Odiseji 2001 so že davno prerasli v klišeje. Seveda ne zato, ker bi bili sami klišejski, ampak ker so bolj realni, bolj polnokrvno obstoječi od naših predstav o nedomačnosti banalnega (hotelskih hodnikih), sistemskem nasilju (Alex in njegovi Droogi) ali futurizmu v vesolju in umetni inteligenci (nevarni računalnik HAL9000). Kubrick je v maniri najboljših arhitektov in oblikovalcev vedel, da najbolj prepričljiva zgodba ni vedno tudi najbolj realistična zgodba; vedel pa je tudi, da je spontanost precenjena in da lahko samo popolnoma hierarhično načrtovanje in perfekcionistična izvedba ustvarita suverene svetove. Tako kot Wagnerja je tudi velikega režiserja gnala anahrona želja po naturalizmu, in tako kot skladatelj jo le lahko dosegel samo z najbolj neobičajnimi in nerealnimi sredstvi.

Načrt za kader hotela v Izžarevanju

Kratek arhitekturni utrinek: dobršen del Peklenske pomaranče, nasilne distopije v bližnji prihodnosti, je posnet v takrat ravnokar dokončani modernistični soseski Thamesmead na vzhodu Londona, torej v času, ko je brutalizem še veljal za prostorko manifestacijo pravičnejšega družbenega reda, še preden so ga thatcherjanske »reforme« spremenile v nezaželjeno in skoraj getoizirano obiko bivanja. Ravnokar dokončana zrela modernistična kompozicija v Kubrickovem filmu igra lastno prihodnost: po njej se podijo tolpe, v njej je skozi nasilje fragmentira celotna družba.

Predel Thamesmeada, kamor je Kubrick umestil ikonične dele svoje Peklenske Pomaranče

Arhitekturno celostno načrtovanje Kubrickovih filmskih svetov morda nikjer drugje ne pride tako do izraza kot pri »najboljšem filmu, ki ni bil nikoli posnet«: režiserjevem dolgoletnem projektu filma o Napoleonu. Če lahko razstavni material ostalih filmov opazujemo kot proces, katerega končni rezultat že poznamo, pa je Napoleon ostal neposnet. Snemalne knjige, natančne kostumografske raziskave, do zadnje podrobnosti določeni kadri in oblikovalske odločitve so enako dosledni kot pri drugih projektih. Svet je ustvarjen, manjka le njegova konzumacija, film sam; leta raziskovanja niso preobražena v umetnino, ampak igrajo podobno vlogo kot načrti za Tatlinov Stolp Tretji internacionali ali fantastični projekti Ledouxa iz 18. stoletja. Manjko filma nadomešča draž odprtosti, nikoli nevidene kadre pa domišljija vsakega izmed obiskovalcev. Celo Kubrickovi neuspehi oziroma neuresničeni projekti so monumentalnega značaja.