Končno smo spregovorili o problemih slovenske arhitekturne stroke. Ne le to, uspeli smo natančno definirati njihove parametre in začrtati protiukrepe. Ne smemo pa pozabiti, kje se je ta pogovor začel – s tistim anonimnim pismom izkoriščanih in jeznih študentov arhitekture. Za poslednji komentar se je morda vredno vrniti tja, kjer se je vse začelo. Ugotovili smo namreč, da brez usklajenosti arhitekturne izobrazbe s trgom dela ne bomo uspeli doseči željenih sprememb. Kako torej lahko Fakulteta za arhitekturo prispeva k izboljšanju stanja arhitektov na trgu dela, če se znebimo okovov diplomatskih odgovorov in na problem pogledamo skozi idealistične oči spremembe željne študentke?
Že neštetokrat navedeni prvi ukrep: omejitev vpisa na fakultete. Te vsakoletno pridno producirajo nove in nove arhitekturne diplomante, ki se vedno znova znajdejo izgubljeni in razočarani v resničnem svetu. Je zmanjšanje števila vpisanih v prvi letnik za 18 mest res rešitev problema, ali bi lahko k reševanju prevelike količine arhitektov pristopili kako drugače (poleg tega, da se izgovarjamo, da glede na evropsko povprečje arhitektov sploh nimamo preveč)? Recimo, da se enoviti magistrski študij na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani prekvalificira v dvostopenjski program, kakršen je študij v Mariboru, kot tudi večina študijev v tujini. To bi študentom odprlo možnost, da se po končani prvi stopnji odločijo za prestop na druge fakultete, kar bi po eni strani doseglo zmanjšanje števila arhitektov projektantov, po drugi pa produciralo ožje specializirane strokovnjake in omogočalo kombinacije znanj, kot so arhitekt-ekonomist, arhitekt- antropolog, arhitekt-strojnik, arhitekt-gradbenik … Možnosti so neskončne. Morda bi se tako lahko fakulteta fokusirala na izobraževanje arhitektov kot arhitektov, ne pa, da se študentom stalno zatrjuje, da se lahko zaposlijo tudi na drugih področjih in se jih tako širše izobražuje. Naj bodo arhitekti arhitekti in grafični oblikovalci grafični oblikovalci. Tudi slednjih imamo v Sloveniji dovolj. Lahko bi se celo študenti druge stopnje odločili specializirati za na primer varstvo kulturne dediščine ali arhitekturno teorijo, namesto da se v ta namen ponudi zgolj kakšen izbirni predmet.
Izredno poetično, a zelo nepraktično je dejstvo, da večina arhitektov ne jemlje svojega poklica kot načina preživetja, ampak kot osebnostno izpolnitev. Po drugi strani se je namreč v outsiderjevi anketi o arhitekturnem delu izkazalo, da večina nima pojma o ekonomiji in podjetništvu. To znanje bi bilo nujno potrebno za vodenje samostojnih podjetij in splošno delovanje na trgu. Je lahko to delno posledica vzgoje na fakulteti, ki bodočim arhitektom stalno pridiga o požrtvovalnosti, ki je potrebna za opravljanje tega poklica? Začne se že med študijem; študenti kar tekmujejo med seboj v tem, kdo je manj spal, kdaj so nazadnje zapustili seminarske prostore in kolikokrat so že izpustili obrok. Ista indoktrinirana požrtvovalnost je delno tudi vzrok za vse neplačano študentsko delo, ki se opisuje v zloglasnem pismu. V takšnem okolju se zna vključevanje znanja o podjetništvu v predmetnik izkazati za neefektivno, skorajda nasprotno s splošnimi načeli dela, ki nas jih učijo.
Pri omembi študentskih praks pa pridemo do še enega problema. Predmetnik predvideva le 2 meseca praktičnega usposabljanja, 1 mesec na gradbišču v drugem letniku in 1 mesec v projektantskem biroju v zadnjem. Ker je to povsem premalo časa, da bi študent dobil realno predstavo o dejanskem delu arhitekta, smo študenti več kot pripravljeni pograbiti za vsako priložnost za sodelovanje v biroju, četudi je to neplačano. In tako pridemo do nekontrolirane situacije ”na črno” zaposlenih študentov v birojih, ki se stalno menjavajo, da nazadnje še mi sami ne vemo, koliko prakse imamo dejansko opravljene in koliko oziroma za kaj točno smo bili plačani (če je do kakršnega koli plačila sploh prišlo). Potrebno bi bilo uvesti sistem nadzora vsega študentskega dela znotraj arhitekture, tako neplačanega kot plačanega, s tem pa bi se izognili izgovorom, ki na obtožbe o izkoriščanja študentov navajajo, da je v zadnjem letu le 40 študentov delalo v birojih, ko pa vendar govorimo o vseh tistih, ki niso bili nikjer evidentirani. Splošna ugotovitev je torej ta, da je potrebno spremeniti sistem pridobivanja prakse. Če si za zgled postavimo na primer Veliko Britanijo, kjer je praksa po vsaki stopnji študija obvezna in traja najmanj 6 mesecev (plačilo je seveda samoumevno), pridemo zopet do izvornega problema – neusklajenosti števila delovnih mest in študentov arhitekture, saj naš trg več kot očitno ni zmožen plačevati niti diplomiranih arhitektov, kaj šele študentov. In krog je sklenjen.
Seveda idealistična študentka nima predstave o tem, kako zapleteno in zamudno je na novo zastaviti strukturo celotnega študijskega programa. Še posebej, če se želi ohraniti njegove kvalitete, kot je na primer razvijanje kritičnega pogleda na vse okoli sebe. Kljub temu se mora vrtenje v krogu že ničkolikokrat izpostavljenih problemov v določenem trenutku zaključiti s tem, da se uvede pogumne, morda celo radikalne spremembe. Zakaj se ne bi ta trenutek zgodil zdaj?
Napisala: Gaja Golob
