Letos mineva sto let od ustanovitve osrednje oblikovalske in arhitekturne ikone dvajsetega stoletja – šole Bauhaus. 12. aprila 1919 jo je v Weimarju med še svežimi ruševinami nemškega poraza v prvi svetovni vojni ustanovil Walter Gropius. Razpuščena je bila kmalu po prihodu nacistov na oblast leta 1933. Bauhaus in Weimarska republika si delita letnici rojstva in smrti, pa še mnogo drugega: obljubo boljše prihodnosti, izbruh optimistične kreativnosti, uvedbo še neizkušenih svoboščin ter, na koncu, kapitulacijo pred naraščajočima nestrpnostjo in nasiljem. Vendar pa je Bauhaus Weimarsko republiko v svojem posmrtnem vplivu presegel: tako ali drugače še danes pogojuje ideale (ce že ne prakso) poučevanja, dela in etosa umetnikov, arhitektov ter industrijskih oblikovalcev. V Bauhausovi zgodbi ne manjka netransparentnih mitov, entuziastičnih utopij, mračnih kompromisov, radikalnih eksperimentov in samododeljenih lovorik. Izdelki slavnih mož in žena, ki so na šoli poučevali ali pa se kot učenci v njej kalili (med slednjimi je bil tudi Avgust Černigoj), so že desetletja uvrščeni v zbirke muzejev in galerij. Namesto delavskih stanovanj, za katera so bili oblikovani, krasijo luksuzne duplekse in so cenjeno blago dražbenih his. Za posmrtno slavo Bauhausa nam ni treba trepetati, četudi je zanjo plačal visoko ceno.
V samo tkivo Bauhausa so bila vrezana nerazrešljiva nasprotja. Po eni strani je šlo za obrtniško šolo, ki je nadaljevala angleško tradicijo mojstrstva in vajenštva še iz gibanja Arts and Crafts. Po drugi strani pa je pogumno stopala naproti množični proizvodnji. V obdobju, ko je bilo ženskam na večini tehniških šol prepovedana ali močno omejena udeležba, sta se na Bauhausu šolala oba spola. Vendar pa so bile kljub temu ženske skoraj izključno omejene na oddelke oblikovanja tkanin in posodja. Bauhausovo vodilo je bil svetlejša in bolj humana družba; obenem pa se je zato, da bi lahko preživel, otepal politične opredelitve. Če si je šola zadala v svojem bistvu politični cilj, do katere točke je apolitičnost sploh mogoča? In do katere točke je opravičljiva?
Trije direktorji, tri politike, tri dileme: Gropius, Meyer, Mies
Vse to so ostale nerazrešene dileme, dokler se ni šola pod vodstvom Miesa van der Roheja pred grožnjami nacistov samorazpustila. Tri različna obdobja Bauhausa ustrezajo trem direktorjem, ki so jo vodili. Zanesenjaškega, obenem pa pragmatičnega ustanovitelja Gropiusa, ki je pazil, da je šola ostajala izven eksplicitnih ideoloških sporov, je na prelomu tridesetih zamenjal bolj radikalni Hannes Meyer, ki je Bauhaus politično nagnil v levo. To je povzročilo številne spopade z lokalnimi oblastmi, obenem pa spodbudilo vrsto radikalnih eksperimentov, ki bi se večini šol še danes zdeli preveč radikalni: o Meyerjevi viziji dela in plačila študentov in arhitektov sem na spletnih straneh Outsiderja že pisal. Kmalu ga je zamenjal Mies van der Rohe, ki je šolo poskusil depolitizirati, da bi preživela. To pa je počel na sebi lasten avtoritaren način: Bauhaus je malodane privatiziral, ga preselil v Berlin ter se na tenki liniji med nevtralnostjo in prilagoditvijo večkrat nevarno nagnil k naraščajoči nacistični grožnji. Tu je Bauhaus trčil ob svojo ustanovno omejitev: kako naj v novonastali nacistični diktaturi sploh še poskuša graditi boljši svet? Da je bil na koncu le razpuščen, je bila morda kratkotrajna zmaga za naciste, vendar pa ravno še pravočasni dolgoročni triumf šole. Kdo bi jo danes še jemal resno, če bi še naprej sledila Miesovemu kratkovidnemu političnemu pragmatizmu? (Elastičnost slavnega arhitekta pri iskanju novih naročil v prvih letih nacistične Nemčije, kjer je vztrajal še lep čas po tem, ko so jo njegovi kolegi že davno zapustili, je posebno in ne dovolj pogosto slišano poglavje.)
Theodor W. Adorno je nekoč vzkliknil, da je treba Beethovna rešiti pred njegovimi častilci. Verjetno bi nekaj podobnega lahko rekli za vsakega res velikega umetnika in za vsak umetniški fenomen, ki ostaneta aktualna še dolgo po svojem času. Prav gotovo to velja za izročilo Bauhausa: že dolga desetletja mu več škode delajo njegovi častilci kot pa močno razredčene vrste sovražnikov. Zato je primerno, da se ga ob stoletnici ne spominjamo kot nepreseženega ideala, ampak kot poskusa etičnega strokovnega delovanja v konfliktnem prostoru in času. S svojimi uspehi, še bolj pa s svojimi zmotami herojsko obdobje Bauhausa nagovarja tudi tu in danes. Kako delovati na trgu in obenem oblikovati boljši svet? Kako se upirati ekonomskim in političnim pritiskom in preživeti? Kako iskati kompromis, ki še omogoča delovanje, ki pa se ne odpove svojemu etičnemu cilju? Dileme, s katerimi se je Bauhaus spopadal vseh štirinajst let svojega obstoja, so še vedno tudi naše dileme. V poskusu razreševanja nerazrešljivega ostaja Bauhaus trajno moderen, zato je prebiranje izključno rožnatih strani njegovih letopisov pravzaprav škodljivo. Letošnja obletnica je idealna priložnost, da se lotimo širše debate o fenomenu Bauhausa in njegovemu vplivu danes. Da bi ostal relevanten, je treba v heroju razkriti ranljivega borca, v nedosegljivem ideala pa najti pogumne napake.
Miloš Kosec
