Švicarski arhitekt Hannes Meyer je danes najpogosteje omenjan v zvezi s svojim bauhausovskim obdobjem. Med letoma 1928 in 1930 je bil tudi drugi direktor slovite šole za arhitekturo in oblikovanje (za Gropiusom in pred Miesom). Za Bauhaus sta bili to dve burni leti in mnogi nekdanji kolegi so Meyerja pozneje obtoževali, da je šolo s svojo odkrito levičarsko držo in s političnim angažmajem uničil (to so bila leta vzpona nacistov, ki so mesto Dessau politično obvladovali že pred prevzemom oblasti v Nemčiji leta 1933). Zato je njegovo direktorsko mesto že kmalu prevzel Mies van der Rohe, ki je bil politično vedno bolj gibek in se je v želji po državnih naročilih precej let spogledoval tudi z rjavosrajčnimi oblastniki, preden je leta 1938 odšel v Ameriko. Meyer pa je bil deklariran levičar ter komunist, kar je bilo v tistih letih in v kontekstu majhnega nemškega mesta, ki je gostilo avantgardno šolo, eksploziven koktejl.

Hannes Meyer: Sindikalna šola v Bernauu

V luči poznejših obrekovanj Meyerjeve direktorske dobe se sliši skoraj neverjetno, da je pod njegovim vodstvom šola prvič poslovala z dobičkom. To pa ni bil rezulat kakršnekoli Meyerjeve dvoličnosti, ki bi skupaj z deklerativno levičarsko držo združevala še brezobzirno tržno žilico (čeprav danes v galerijah, umetniških in arhitekturnih šolah pogosto srečamo prav takšno »preseganje nasprotij«). Meyer se je problematike arhitekturnega dela lotil sistematično in celo za današnje razmere radikalno. Po njegovem mnenju je bil glavni problem arhitektove vloge v družbi njegova obrtniška, navidezno avtonomna vloga svobodnega umetnika. Ker je bila takšna avtonomija v razvitem kapitalističnem sistemu po Meyerjevem (in še marsikaterem drugem) mnenju nemogoča, bi se moral arhitekt namesto v vztrajanju pri iluziji svobode načrtno proletarizirati. Tako bi tudi proces snovanja arhitekture prilagodili industrijski realnosti gradnje, arhitektovo delo pa približali delu vseh drugih delavcev. Hannes Meyer je bil prepričan, da je šele arhitekt-proletarec, ki za sabo pusti umetno delitev med intelektualnim in fizičnim delom, lahko družbeno zares napreden ustvarjalec. Šele ko bodo arhitekti svoje intelektualno delo za risalno mizo končno ponotranjili kot delo, ki se v ničemer ne razlikuje od delavca na gradbišču, bodo šele lahko zares postali del napredne skupnosti.

Meyer se ni ustavil pri abstraktnih tezah. S prevzemom vodstva šole je začrtal precej drugačno politiko.Učni načrt je prilagodil radikalnemu funkcionalizmu: snovanje arhitekture mora biti odraz svoje dobe, in to ne le kot radikalna izjema, kakršne so bleščeče funkcionalistične vile Le Corbusierja, ampak kot standardni način produkcije. Figura genialnega ustvarjalca in njegove oblikovalske volje mora izginiti, nadomestiti pa jo mora objektivnost racionalnega produkcijskega procesa.  Učni proces v Bauhausu je zato treba čim bolj približati industriji, sodelovanje med šolo in tovarnami mora postati ustaljen način delovanja. Jedro njegovih reform pa so predstavljale plače študentom. Z uvedbo plače vsem vpisanim študentom je Meyer poskušal doseči dvoje: po eni strani je omogočil študij ljudem, ki si ga drugače ne bi mogli privoščiti. Po drugi strani pa je študente iz srednjega in višjega sloja, ki so si študij lahko plačali sami, izplačana plača »proletarizirala« in jih na ravni šole izenačila z njihovimi manj premožnimi kolegi.

Danes živimo v času, ki iz meseca v mesec bolj spominja na mračna trideseta leta dvajsetega stoletja. Vendar pa se nam trenutno ni treba bati vsaj ene podobnosti: plače študentom v arhitekturnih šolah lahko mirno odpišemo kot znanstveno fantastiko. Nekatere druge Meyerjeve vizionarske napovedi pa so se kljub povsem drugačni družbeni situaciji vendarle uresničile. Kot v zelo zanimivem članku o proletarizaciji arhitekta opozarja Amir Djalali, je danes Meyerjev sen pravzaprav uresničen. S parametricizmom, z vedno večjimi, tovarnam podobnimi arhitekturnimi kolektivi in z in vedno bolj skrbno določenimi standardi je načrtovanje v dobršni meri že deindividualizirano in spremenjeno v industrijo. Arhitekturne in oblikovalske šole v zadnjih desetletjih vse težje ločujejo med komercialno in izobraževalno dejanostjo; preplet s podjetništvom je postal neoliberalno merilo uspeha. Predvsem pa, arhitekt je čisto zares postal »dizajnproletarec«. Vrhunska ironija pa seveda leži v dejstvu, da vse to ni nikakršna posledica socialno napredne misli ali celo družbenega angažmaja, kakršnega je imel v mislih Hannes Meyer. Niti nimajo procesi prav blagodejnega vpliva na arhitekte ali družbo nasploh. Paradoksalno neoliberalno uresničenje radikalno levičarskih vizij iz tridesetih let pred nas postavlja vrsto ključnih vprašanj, na katera moramo odgovoriti, preden se vržemo na delo pred računalnike.

Miloš Kosec