Zavod Carnica, v okviru katerega deluje tudi Layerjeva hiša, že nekaj let aktivno sooblikuje kranjsko kulturno sfero. V stari meščanski hiši s fantastičnim razgledom je mlada in zagnana ekipa ustvarila celovit center umetnosti, v katerem kar vrvi od koncertov, rezidenc, razstav, delavnic in vsesplošne ustvarjalnosti. O specifičnem delovanju hiše in nekaterih drugih projektih Zavoda Carnica je spregovorila programska vodja Layerjeve hiše, Zala Orel.
Vaša hiša deluje na zelo različnih poljih umetnosti – od vizualne, scenske, glasbe itd. Kakšna je, kljub tej pluralnosti, glavna usmeritev delovanja hiše?
Rekla bi, da nas povezovanje različnih umetnosti vodi. Velik pomen dajemo sočasnemu izvajanju programov. Da se denimo koncert organizira po odprtju razstave. Da se publike mešajo. Zelo pomembno je tudi, da se umetniške skupnosti spontano srečujejo. Veliko vlogo pri tem ima naša terasa, kavarna, ki je prostor druženja. Vsega pa seveda ne prepuščamo samo naključju. Ustvarjanje glasbe in likovne umetnosti že več let podpiramo v ciklu rezidenc Dvocikel, na Festivalu KAOS kolaž združujemo s keramiko, tekstilom, videom. Literaturo, poezijo povezujemo z risbo. Radi imamo interdisciplinarnost umetniških praks. Pa tudi tako zelo resni nismo, vodi nas nekakšno veselje do dela.
Kako se Layerjeva hiša vključuje v življenje neposredne mestne okolice? Kakšne odnose imate s sosedi, kako se vpenjate v mestno infrastrukturo?
Pogosto se naše delovanje enači z “Layerco”, saj je najbolj prepoznavna. Formalno se imenujemo Zavod Carnica, smo nevladna organizacija na področju kulture, ki upravlja z javno infrastrukturo in producira kulturne vsebine. Vodimo Layerjevo hišo, otroški stolp Pungert, skupaj s Prešernovim gledališčem upravljamo s stolpom Škrlovec, skupaj s TAM-TAM inštitutom pa vodimo ulično galerijo Mergentalerjeva, smo tudi iniciatorji kulturne četrti Kranja. Producirali smo sedem zidnih poslikav in kolažev velikega formata, ki so nastali na mestnih stenah. Tako da imamo kar nekaj sosedov. Večina jih meni, da smo kolo, ki je pognalo oživitev mestnega jedra. Delujemo zelo povezovalno. Seveda marsikoga tudi kaj moti. Leta 2016, ko smo imeli razstavo Banksyja, je nastalo kar nekaj grafitov po zidovih v mestu :).
Kakšna je vloga umetniške galerije v sodobnem mestu? Kaj mora, poleg predstavljanja in zastopanja umetnikov in projektov, še početi v svoji – materialni, družbeni, kulturni itd. – okolici?
Včasih se mi kolca po tem, da bi vodila umetniški program galerije v sodobnem mestu. Sodobno mesto razumem kot mesto, ki se zaveda pomena umetnosti in kulture za njene prebivalce in obiskovalce. Mesto pa ni zgolj nek abstrakten pojem, temveč ga ponavadi v največji meri upravlja občinska administracija, ki lahko vpliva na odnos prebivalcev, gospodarstva in javnih služb do kulture in umetnosti. V Sloveniji takšnega mesta ne vidim.
Idealna vloga umetniške galerije je združevanje in povezovanje publik. Gre za javni neprofitni prostor, ki je odprt za mnenja in iniciative. Rada si predstavljam, da z našo okolico gradimo povezave. Ena je vsekakor nujna povezava s sodobno vizualno produkcijo, ta je ustvarjena z rednim razstavnim programom, s sodobnim kolažem itd. Druga povezava pa je ta, ki ustvarja pomene za interpretacije dediščine. To je kot neka nuja, kot da mora takšen prostor, kot je naš, podpirati razvoj sodobnih interpretacij dediščine. Zdaj smo na dobri poti, da ustvarimo povezave s tekstilom – zaradi propadle tekstilne industrije podpiramo tekstilno umetniško skupnost, da razvija nove pomene uporabe sodobnih trajnostnih materialov. Težko napovem, kako se bo program razvijal. V sodobnem mestu verjetno lažje in z večjo podporo kot v Kranju.
Kako postavitve razstav komunicirajo z vašim specifičnim fizičnim galerijskim prostorom v stari meščanski hiši? Kako ste se prilagodili prostoru ob vselitvi?
Ti naši prostori so včasih prava mora. Stene iz apna, okrasne poslikave na stenah, na stropih, nizka ozka vrata, sobe brez luči, umivalniki skoraj v vsakem kotu! Ena soba, imenujemo jo Layerjeva, čeprav so poslikave v njej od njegovih učencev, ima freske od tal do stropa, nič ne moremo razstaviti v njej. Potem pa so seveda še problemi najcenejšega ponudnika, ko se je desetletje nazaj hiša obnavljala, instalacije so bile narejene slabo, včasih kaj zamaka … Da niti ne začnem s tem, kako se znajdemo v galeriji stolpa Škrlovec, ki nima ravnih sten, saj imitirajo nekakšen zgodnjenovoveški videz.
Posegate tudi na polje umetnosti v javnem prostoru – kakšen je, po vašem mnenju, trenutni odnos do umetnosti v javnem prostoru na državni ravni? Ali se umetnosti dovolj vključuje v načrtovanje javnih projektov?
Težko govorim na splošno, lahko komentiram le dogajanje v Kranju, kjer delam in v Ljubljani, kjer živim. V Ljubljani se vsekakor preveliko težo daje izbranim javnim kulturnim zavodom, ki na nek način monopolizirajo načine predstavitev, vsebine, teme. Neodvisni sceni ali nevladnim organizacijam se v trajno upravljanje prostorov ne prepušča, dogodki ali intervencije so tako bolj hipne narave. V Kranju je druga zgodba, javne kulturne institucije so premalo ambiciozne, da bi na umetnost v javnem prostoru sploh mislile. Mi pa kar naredimo, ob tem nemalokrat resnično trpimo, ampak na koncu se splača, pišejo se res lepe zgodbe. Zadnje delo na slepi steni je portret igralke Angelce Hlebce španske umetnice kolaža Susane Blasco, na to smo res ponosni in mislim, da tudi občani.
Mogoče se bo na državni ravni odnos spremenil s prihajajočim nazivom Evropske prestolnice kulture. Pogost trend je, da se v izbranih mestih popularizira zidne poslikave. Saj imajo razmeroma velik učinek glede na majhen vložek. Trajne so in preprosto lepšajo degradirane stene.
Kaj pripravljate v 2020? Kakšna je dolgoročna usmeritev Layerjeve hiše?
Ko se situacija z virusom umiri, bomo nadaljevali z razstavnim programom vseh štirih galerijah, junija prihaja BIEN, razstava tekstilne umetnosti, na kateri bo razstavljalo več kot 100 študentov NTF, oddelka za oblačila in tekstilje, ter Fakultete za dizajn. Julija pa tretji KAOS, festival in razstava sodobnega kolaža, letos z večjim poudarkom na domačih umetnikih.
Dolgoročno si želimo ločiti hišo od večjih festivalov in projektov. Pri nas je arhitektura, kulturna dediščina tista, ki usmerja našo celotno komunikacijo, je najbolj prepoznavna, kot sem že omenila. Hiša je nepremična, projekti pa so fluidni, lahko se odvijajo kjerkoli, vanje lahko vstopajo različni sodelujoči, nove ideje. In enkrat se zgodi, da prerastejo domačo hišo.
Pripravila: Ajda Bračič
Naslovna fotografija: David Almajer: Layer Club Special, zidna poslikava, foto: Maša Pirc
Podprite Outsider z naročilom!
