Kranj je moja občina. Razprostira se na 150 km² veliki površini, od Sorškega polja na jugu in Jelovice na zahodu do vrha Storžiča na severu. Po delitvi ozemlja z novonastalimi sosednjimi občinami kranjska po površini sploh ni več velika, a je vseeno 22-krat večja od najmanjše slovenske občine – Odranci v Prekmurju. Običajno ti podatki sploh niso zanimivi. V našem vsakdanu nas res redkokdaj zanima, kje je občinska meja, a vendar je tokrat nastopilo drugačno obdobje. Danes, ko smo omejeni na gibanje znotraj svoje občine, nam veliko pomeni, da je občina velika in lepa.

Ko sem v nedeljo poslušal tiskovno konferenco slovenske vlade in naznanitev omejitve gibanja na območje zgolj znotraj občine bivališča, so me v trenutku obšli srh in grozljive misli. Nisem natančno poznal obsega občine, v kateri živim. Ker nejasnosti ne maram, sem se v trenutku na internetu pozanimal, do kam segajo občinske meje. Čez nekaj minut sem si zadovoljno oddahnil in si rekel, »hmmm, to bo šlo«. Vsi »punkti«, na katere zahajam v prostem času, so še znotraj občinskih meja.

Danes je prvi dan omejitve gibanja na lastno občino in moram priznati, da v meni ni občutka, da bi bil pretirano prostorsko omejen. Nisem eden tistih, ki jim je popolnoma samoumevno, da se ob toplem sončnem vremenu zapeljejo na sprehod okoli Blejskega jezera ali v Portorož na sladoled. Prav nasprotno, veliko svojega prostega časa preživim na kolesu v svoji bližnji okolici. Na prvi pogled morda nič posebnega, pa vendar – bližnji gozd je prav čudovit, na sosednjem hribu se vsakokrat najde klop, kamor se zna upreti močno sonce. Prijetno zadovoljen sem, da so mi ljube lokalne »pritikline«, saj se v tem nenavadnem obdobju hudih restrikcij ne čutim prav nič prikrajšanega. Na prvi pogled okolje, v katerem živim, ni nič izjemnega, a so gozd čez cesto, Sorško polje malo naprej, bližnji hribi, ki z vsakim vzponom iz mene iztisnejo potne kaplje, ter cerkev na Jamniku, od koder se odpira čudovit pogled na vsaj deset gorenjskih občin (posledica drobljenja občin), v resnici zaradi svoje bližine nekaj izjemnega.

Te drobne stvari iz mene vedno izvlečejo precej optimizma, da se rad pošalim tudi takrat, ko so okoliščine težke in težko doumljive. Morda je prav to izjemno pomembno, saj je življenje brez »heca« zelo težko življenje.

Piše: Srđan Nađ

V izolaciji se lahko kratkočasite z Outsiderjem!