Philip Goad v svoji knjigi New Directions in Australian Architecture Petra Stutchburyja označi kot »liričnega tehnologa«. Težko bi našli boljši, bolj koncizen opis njegove prakse ali njega samega. Stutchbury ima oster in natančen um inženirja in dušo pesnika. Vsak detajl izkazuje predanost učinkovitosti, uporabnosti, trajnosti, a celote, sestavljene iz teh detajlov, so epske pesnitve o vlogi arhitekture v naših življenjih. Bivanju uporabnikov ne le ustrezajo, temveč ga nadgrajujejo. Skrbno izbrane odprtine povezujejo družine ali sodelavce, natančno postavljeni zidovi ločujejo prostore, ki zahtevajo intimo ali zbranost. Predvsem pa izbori, obdelave in spajanje materialov pripovedujejo zgodbe o lokalni tradiciji, podnebnih pogojih in kulturi. Ravno ta večplastnost je tista, ki dela Stutchburyjevo arhitekturo tako bogato, tako človeško in tako trajno.
V svojem predavanju na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani je med drugim povedal: »Vsak naročnik ima zgodbo. Naša naloga je, da tej zgodbi prisluhnemo in jo razumemo.« Petra Stutchburyja smo ujeli med njegovim obiskom v sklopu programa Immersive School of Architecture, ki je potekal od 11. do 16. aprila na Kekčevi domačiji v Trenti, in prisluhnili njegovi zgodbi.
Če začneva s Shakespearom: »Kaj je v imenu? Kar imenujemo vrtnica, bi pod drugim imenom dehtelo prav tako opojno.« Tema tokratne posebne izdaje Outsiderja je arhitektura »v sozvočju«. Zanima me, kakšen je vaš odnos to teh, recimo jim kategorij, kot je na primer »trajnostna arhitektura«, s katerimi se označujejo vaša in druge arhitekturne prakse.
Zdi se mi, da »trajnostna arhitektura« ni dovolj širok izraz. Nikoli ga nisem maral, ker ga dojemam bolj kot nalepko, ne kot ime. »Spoštljiva arhitektura« mi je veliko bolj pri srcu, saj se začne s tem, da pogledaš okoli sebe, da pripoznaš okolje, pripoznaš ljudi, ki tam živijo, da prepoznaš vzorce – in da to spoštuješ. To je nekaj, kar učimo tudi tukaj, na Immersive School of Architecture.
Pojem »spoštljiva arhitektura« je večplasten. Na osnovni ravni je potrebno poznavanje gradbenega procesa. Hišo je mogoče zgraditi z veliko ali pa zelo malo odpadka. Lahko je zgrajena tako, da traja dolgo, ali pa tako, da je začasna. Lahko je zgrajena skrbno ali pa na hitro zmetana skupaj. Seveda je pomembna toplotna učinkovitost, razumeti moraš, koliko termične mase potrebuješ, koliko prezračevanja, koliko svetlobe, poznati moraš vse, kar je potrebno, da zmanjšaš količino energije, ki jo hiša porablja. Kajti hišo je mogoče zasnovati tako, da je uporabna tudi z manj klimatizacije, manj ogrevanja … V vašem podnebju seveda to ne gre tako daleč kot pri nas, a ravno zato so za nas obiski v Evropi vedno tako zanimivi. Ko opazuješ tradicionalno arhitekturo v teh krajih, spoznaš, zakaj imajo hiše tako debele zidove, tako majhna okna – česar v toplem podnebju, kot je naše, ne potrebuješ, tu pa je nujno. In skozi to se naučiš, kako so ljudje tu našli načine, da se izrazijo in da so poetični – v nekem drugem jeziku.
Šele s kombinacijo vsega tega je mogoče ustvariti zgradbe, ki lahko presežejo čas. In generacijo, v kateri so zgrajene. Človeška kultura je tudi materialna kultura. Iz nje se lahko naučimo, kaj v nekem prostoru deluje in kaj ne.
Poleg tega opažam, da gradimo stavbe, ki se osredotočajo na določen problem, namesto da bi se osredotočali na dolgotrajno fleksibilnost. V pisarni smo ravnokar dokončali hišo, ki je namenjena trem družinam. A je zasnovana tako, da lahko v njej živi tudi ena sama družina, če tako želi. Oziroma da se lahko, če se na primer ena družina postara, za njo vseli mlajša. Če želi lastnik zaslužiti nekaj dodatnega denarja, lahko del hiše brez težav odda, tako da ni odvisen od tega, da mora hišo prodati, če želi nekaj manjšega. Hišo lahko uporablja kot vir ali sredstvo preživetja, ne da bi jo moral predelati.
Zdi se mi, da smo izgubili sposobnost resničnega poglabljanja v probleme. Ker preprosto nimamo dovolj časa. Zasnovo vržemo skupaj v dveh dneh, tretji dan jo moramo že predstaviti. Deloma je za to kriv tudi prehod na računalniško projektiranje. Ročno risanje je počasnejše. Ker pomeni, da imamo tudi med samim delom čas, da razmislimo, zakaj smo potegnili neko črto, sprejeli neko odločitev. In ta črta potem tudi ostane.
Zadnja in po mojem mnenju najpomembnejša stvar pa je … hm, kako bi jo poimenoval? Razpoloženje, duhovnost, morda »onstranskost«, s katero lahko ljudem povzdigneš duha z lepoto ali brezčasnostjo ali nepredvidenim … In prav ta je najtežja. A obenem je s časom tudi tista, ki jo najlaže najdeš. Ne mislim skozi vsakodnevne izkušnje, ampak z vztrajnim procesom odstranjevanja namesto dodajanja. S tem, da svoje razmišljanje postopoma skrčiš na jedro svojega odnosa do stavbe. Na stavbe nikoli ne gledam kot na Arhitekturo, temveč kot na prostore, kjer je tvoj duh lahko bolj gibek, bolj prost.
Zelo lepo povedano. Eden od razlogov, zakaj arhitektura nima naštetih lastnosti, je to, da je velik del arhitektov indoktriniran v določen način razmišljanja, da sledijo trendom in modi, da niso dovolj izobraženi. Vsi pa vemo, da je v postopek vpleten še nekdo, ki v veliki meri določa končni izid projekta – naročnik. Zdi se mi, da moramo poleg sebe izobraževati tudi svoje naročnike …
Zanimivo je, da se v Avstraliji s to težavo ne srečujemo niti približno toliko, kot se arhitekti v Sloveniji. Mislim, da je to zato, ker ste pod močnejšim pritiskom investitorjev. Seveda sva z Richardom (Leplastierjem, op. a.) svoji praksi že v samem začetku zastavila tako, da so pravila igre povsem jasna – arhitekta sva; najina vloga je, da poiščeva ustvarjalne rešitve za vaše probleme; če tega ne želite, zakaj naju sploh sprašujete?
Ne želiva, da najina praksa razvodeni, da se nekdo z njo okoristi za večanje svojega kratkoročnega (finančnega) dobička. Na svetu je dovolj komercialnih arhitektov.
Seveda je to na začetku zelo naporno. Terja ogromno dela, osredotočenosti, minimalnega zaslužka in tako naprej. A sčasoma bodo ljudje razumeli in prišli do tebe na osnovi tvojega dela. Kljub temu mislim, da je pomembno, da je arhitektura dostopna vsem, ne samo eliti. In tu nimam v mislih finančne elite, temveč elito razuma, ljudi, ki že v začetku razumejo pomen in vrednost arhitekture. Dostopna bi morala biti migrantom, socialno in finančno ogroženim, marginaliziranim …
Zato smo ustanovili fundacijo, prek katere delujemo v brazilskih favelah, kjer udejanjamo vsa našteta načela in ideje. Letos smo skupaj s tamkajšnjo skupnostjo prenovili vrtec za 42 otrok. Stanovali smo na lokaciji, reciklirali smo material, ki smo ga našli tam, in z nekaj preprostimi posegi izboljšali prezračevanje, znižali temperaturo v stavbi, zagotovili dovolj vode z zbiranjem deževnice … Kar mi dokazuje, da gre arhitekturno razmišljanje lahko dlje od sebičnosti. Lahko pokažeš, kje in kako stavba ne deluje dobro, kako ne služi uporabnikom, in nenadoma se zavejo, da lahko živijo bolje.
Seveda, med tema dvema skrajnostma leži vse ostalo, kar si omenil prej. Mislim, da je tu naša šibkost, šibkost celotne človeške vrste – denar. Ki je razlog, zakaj sploh moraš postaviti to vprašanje. Na eni strani so tu investitorji, ki želijo zaslužiti, na drugi je arhitekt, ki ne želi bankrotirati. In ko se ti dve strani združita, je rezultat določen način razmišljanja, ki nas vse skrbi, a malokdo ukrepa. Dobiš ponudbo za dobro plačan projekt, a naročnik želi cenene materiale, kratek rok in tako dalje. Tvoje roke so v resnici zvezane, a rečeš si: »Samo tale projekt naredim, naslednji bo boljši.« In tako se vrtiljak ponovno zavrti …
Zato tudi organiziramo te šole. Ker verjamemo, da če dobimo priložnost, da gremo globlje, da razvijemo drugačen način razmišljanja, potem bomo vsakič, ko bomo naredili kaj slabega, to prepoznali in se tega zavedali. Poleg tega potrebuješ samo eno priložnost, da narediš stvari tako, kot je treba, in potem se vse spremeni.
Če sem popolnoma iskren, se po eni strani povsem strinjam, po drugi, kot nekdo, ki dela predvsem za zasebne naročnike, pa lahko rečem, da pohlep ni edina težava. Naročniki pogosto niso pripravljeni sprejeti skrbno premišljenih in utemeljenih predlogov, ki bi jim dejansko koristili. Ker so povsem osredotočeni na neko predstavo, ki pa pogosto (po funkcionalni, ne po estetski plati) ni najboljša. Zato se mi zdi, da je naša naloga, da razširimo, osvobodimo njihovo domišljijo. Sam sem prepričan, da je arhitektova vloga to, da uporabi svoje znanje v skrbi za blagostanje naročnika in družbe. Zdravstveno, psihološko, čustveno, finančno. Česar naročnik pogosto ne razume.
Kaj je torej odgovornost nas kot arhitektov?
Da se naučimo, kako to učinkovito predstaviti naročniku.
Nedvomno. A najprej moramo tudi sami vedeti, kako poskrbeti za to. In zdi se mi, da veliko arhitektov gradi stavbe, ki tega na ponujajo. Da gradijo sebične stavbe, prek katerih arhitekt izpolnjuje svoje lastne ambicije. To pa je spet samo simptom širšega problema: da smo vsi postali odvisni od samopotrjevanja in zadovoljevanja lastnih potreb. Namesto da bi zadovoljevali družbene potrebe – skrbeli za okolje, za šibkejše, za skupnost.
Poleg tega se je veliko laže upreti pritisku kapitala, kadar na nekem področju obstaja močna kultura. Kadar je ta šibka, ima kapital veliko več moči, da si podreja posameznike in družbo. Kar naju privede nazaj do tvojega vprašanja o naročnikih …
S tem vprašanjem sem se pravzaprav ukvarjal že v prejšnji številki Outsiderja, ko sem pisal o festivalu Druga godba in stanju vizualne kulture v Sloveniji. O tem, kako daljnosežen je njen vpliv in kako nizek je njen nivo. Glede česar se vsi pritožujemo …
A nekoč se nismo. Ker se nam ni bilo treba. Ko sem bil še študent, so imeli arhitekti status kulturnih voditeljev in njihovo mnenje je bilo upoštevano kot referenčno, ne le tedaj, ko je šlo za estetiko.
Kot je bilo tudi še v Jugoslaviji. Če pogledamo samo nedavno razstavo jugoslovanske betonske arhitekture v MoMI, je to očitno.
Če se vrneva k jedru te teme – kaj je arhitekturna praksa v svetu v tem trenutku? Odgovornost! In od tega ne odstopam. Ta odgovornost izvira iz tega, da imamo izjemno znanje, da poznamo zgradbe, da jih razumemo, da znamo (upajmo) komunicirati z ljudmi in da imamo smisel za estetiko, ki v določenem prostoru deluje. Za razliko od drugih vizualnih umetnikov, ki lahko odložijo čopič ali dleto in odkorakajo od svojega dela, mora skupnost z našim delom živeti vsak dan. Zato mora biti v tem delu tudi »posvetnost«, vsakodnevnost. Naše delo mora gledati, kam vodi in zakaj. To je tisto, kar mislim s »spoštljivo arhitekturo«. A kljub temu – če nisi ustvarjalen, če ljudi ne navdihneš, bo stavba slej ko prej prodana in verjetno porušena.
Torej, kako vse to doseči? Mislim, da tako, da začneš s trdnim jedrom, ne pa lahkomiselno. Za nas je to jedro spoštovanje do pokrajine in do ljudi.
Pogovarjal se je: Bor Pungerčič
Portret: Miran Kambič
Pogovor je bil prvotno objavljen v časopisni izdaji Outsider: Arhitektura v sozvočju, spomladi 2019.
Nastajanje Outsiderjevih vsebin podprete tako, da se na revijo naročite:
