Medtem ko se družbene paradigme lepijo druga na drugo, se možne interpretacije umetnosti plastijo v neskončnost. Skozi to mrežo se prebija razmišljanje o razstavi Vojska v mestu, ki sta jo koproducirali društvi Hiša kulture v Pivki in KlopArt iz Kočevja. Z istim izhodiščem so ista umetniška dela v dveh različnih postavitvah zaživela kot dve razstavi. Izkazali sta tisto, kar lahko izkaže le umetnost in kar se vedno znova definira v nezaključenem nizu razstav, ne da bi moglo biti do konca definirano: kaj pozicija umetnosti v človeški družbi pomeni za človeškost posameznika.

Kuratorici razstave Vojska v mestu Mojca Grmek in Lela Angela Mršek Bajda si deliva mnenje, da sta znotraj slovenskega umetnostnega sistema Pivka in Kočevje potisnjena na mesto periferije. V povezovanju obeh perifernih okolij sva iskali priložnost za izpostavitev tem, ki družbo zadevajo celostno in ki jih umetniki iz lokalnega okolja obravnavajo z vse prej kot marginalnimi pristopi. Ena izmed teh tem je vojska, ki je v obeh mestih vplivala na urbanistično strukturo, naravno okolje, vsakdanje življenje in gibanje ljudi ter odnos prebivalstva do vojske.

Grmekova je razvila koncept razstave v smeri humorno-ironične perspektive, ki se nanaša na znano TV serijo Seks v mestu (1998-2004). Če serija na zabaven način prikazuje življenje sodobne urbane ženske in njen pogled na spolnost, si razstava ogleduje fenomen vojske (v mestu) kot specifično moško zadevo, ki ima korenine v seksualnosti. Nekaj že poprej ustvarjenih del je ustrezalo temu izhodišču: ready made Golaž Denisa Kraškoviča (2007), instalacija Long Tall Sally Klare Sax (2018), slika Easy Money Marka Šajna (2019), fotografija brez naslova Bruna Toiča (2018) in slika brez naslova Jake Vatovca (2019). Nekatera dela pa so umetniki ustvarili v 2020, potem ko jim je bil predstavljen izhodiščni koncept razstave: Mina Fina risografike Narod, Lela B. Njatin instalacijo Make it natural in Leon Zuodar vezenino Na meji.

Deli Mine Fine in Klare Sax v Galeriji Hiša kulture v Pivki.

V galeriji Hiša kulture so bila dela od 3. 7. do 27. 8. 2020 postavljena na ogled v abstraktnem ambientu razstavnega prostora. Zaradi ukrepov za zajezitev širjenja okužb sem opustila namero, da bi bila dela razstavljena tudi v Galeriji KlopArt. Od 23. 9. do 3. 11. 2020 je bila v virtualnem okolju (programiral je Jure Šajn) na ogled fotogalerija, ki je prikazovala dela, ki sem jih med kuratorsko fotoseanso postavila v urbano okolje na način forme vive – odločila sem se, da bodo dela kontekstualizirana s kulturno in naravno dediščino, in izbrala zanje lokacije na prostem v Kočevju. Rezultat, ki ga je ustvaril takšen razvoj koncepta razstave Vojska v mestu, je najbolj razviden v primerih dveh del.

K risografikam Mine Fine je bilo v Pivki mogoče pristopiti z mislijo na kuratorsko napotitev na idiome »sodobna urbana ženska«, »spolnost«, »vojska«, »mesto«, ne da bi misel dodatno vsebinsko usmerjali oblikovno-arhitekturni elementi v galeriji. 16 risografik ponuja pogled od blizu na človeške obraze. Tako blizu so, da okolja, v katerem bi utegnili biti, ne moremo niti slutiti. Nekateri obrazi se zdijo ženski, drugi moški, vtis pa je, da spol ni važen, saj enega ali dveh zaradi zatemnjenosti skorajda ne razberemo. Nekateri izmed obrazov se zdijo nasmejani, vendar v to podvomimo zaradi konteksta drugih, ki večinoma niso. Morda je ta nasmeh grimasa. Morda so vsi prikazani obrazi le grimase v zrcalu. Morda je prikazan pomen videza, ki v mestnem okolju, v hlastavi mimobežnosti, legitimira posameznika, ki zato veliko svojega časa posveti razbiranju pomenov lastnega podobe pred ogledalom. Ob ogledovanju risografik se zastavijo vprašanja. Se pači sodobna urbana ženska? Se pačijo sodobni urbani ljudje, katerih spol je v dezintegraciji? So obrazi le sence prave identitete? Je prikazana anonimna vojska bojevnikov za lastni jaz?

V Kočevju so bile Finine risografike postavljene k bronastemu spomeniku na lokaciji ustanovitve 9. narodnoosvobodilne brigade, ki ga je 1970 ustvaril akad. kipar Stane Jarm. Sestavljajo ga: plastika tesno povezanih obrazov 10 partizanov in dveh partizank ter dva reliefa risb partizank in partizanov. Na enem izmed slednjih je še figura, za katero je težko doumeti, ali predstavlja ranjenca ali smrt. Risografije in spomenik se formalno tako ujemajo, da se skoraj zlijejo v novo delo. Toda s sopostavitvijo se izrazijo dualizmi. Naslov Fininega dela Narod sprva postavi njeno delo v civilno sfero, medtem ko se spomenik zasidra v vojaški. Pri tem se zastavi vprašanje, kakšno je razmerje med civilistom in vojakom, kadar človek bije bitke v civilni sferi, in kakšno, kadar jih bije v vojaški uniformi? Pod vprašaj se retrospektivno postavi tudi dualizem med civilnim in vojaškim obeh sopostavljenih del.

Narod Mine Fine v Kočevju.

Finino delo v tej sopostavitvi še vedno spregovarja o intimnem, vendar je zdaj to intimno vezano na kolektivni zgodovinski trenutek. Ta je le na prvi pogled (zgolj) trenutek, o katerem priča spomenik. Spomenik je namreč umeščen na stavbo, ki je bila šola tako v času ustanovitve brigade kot postavitve spomenika, in je šola tudi danes. Korelativni trenutki se ponavljajo v teku časa. Lahko se zamislimo o neinstitucionaliziranem šolanju, ki ga človek preživlja med oblikovanjem identitete, ki je delno odvisna od njegovih lastnih odločitev, delno pa od kolektivne usode.

Long Tall Sally, instalacija Klare Sax, je v Hiši kulture nagovarjala s svojo grafično podobo, razširjeno v prostor. Pet papirnatih letal v instalaciji je vse kaj drugega kot pa so masivni jekleni lovci prave vojske, čeprav posnemajo njihovo obliko. Papirnata letala so razporejena v formacijo, v kateri realna običajno paradirajo. Letala v instalaciji za razliko od vojaških letal ne zmorejo leteti, pričvrščena na lesene palice, ki jih dviga nad tla. Formacija Sally je zelo visoka, a ne seže do neba. Na krilih letal v njej je zapisano: »This is an art project, not a peace project.« Ostajamo v polju umetnosti, proč od polja družbenega aktivizma, torej. Vendar, ali je to sploh mogoče? Bolj ko razmišljamo o znotrajumetnostnih zadevah, bolj se nam dogaja, da vzpostavljamo analogije z vsakdanjim življenjem. Ne moremo misliti umetnosti, ne da bi razmišljali o njenem statusu v družbi. Morda je postavitev v Hiši Kulture vendarle nekako uspela zadrževati misel ogledovalca pri tem, da umetnost človeka lahko razbremeni družbenih paradigem ter mu dodeli nekakšno abstraktno prostost, v njej pa možno pomirjenje, kakor da je stopil v avtonomni prostor.

Long Tall Sally Klare Sax v Kočevju.

V Kočevju je bilo delo Klare Sax postavljeno na pomol v Rudniškem jezeru, nastalem po izlivu podzemnih voda iz opuščenih jaškov. Kontekst umetnostne galerije sta nadomestili gladki površini vode in neba – komajda ju je brazdalo nekaj vetra. Idiom »mir«, ki ga tako ali drugače povezujemo z vojsko, je v tej postavitvi mogoče povezati z okoljem umetniškega dela. Prav zato pa se delo zdaj legitimira kot nekaj drugega od njegove strukturalne umeščenosti, izkaže se, da natančno nasprotnega. Zakaj je to delo ravno tukaj, kaj bi to utegnilo pomeniti, kaj imam jaz opraviti s tem, se sprašujemo. Bolj ko uvidevamo, da Sally ne spregovarja o vojski, bolj uvidevamo, da pripoveduje o umetnosti. V tej pripovedi je višja od neba in večja od jezera. Čeprav jo vidimo na konkretni lokaciji, je z našimi mislimi vezana na nas povsod in na nas vedno, umeščena v rudimentarno človeško. Je translokalna in transčasovna, hkrati pa neodtujljivo človeška, ker te kvalitete v Sally vdihne šele človekov nemir nenehnega truda razumeti. Tudi kadar umetnost prinaša zavzet poziv za mir na svetu, ne prispeva k mirovanju duha. »This is an art project, a project without peace,« bi lahko v Kočevju pisalo na delu Klare Sax.

Vse fotografije je posnel Marko Šajn.

Napisala: Lela Angela Mršek Bajda

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja