Na karanteno št. 2 se nisem pripravila.
Med obetavnim poletjem sem naredila samo dvoje, kar mi lajša jesensko karanteno: našla sem si službo z rednim prihodkom in si kupila dober kavni avtomat.
A oktobrsko zaprtje občin me je kljub temu našlo nepripravljeno. Na podlagi izkušenj iz prve karantene bi, če bi vedela, kaj nas čaka, storila vsaj nekaj stvari: se opremila z udobnimi, a lepimi oblačili in si v knjižnici izposodila dovolj knjig. Domača knjižnica se je že v prvem valu epidemije izkazala za lepo stvar, a ni mogla potešiti vse radovednosti.
Zato sem se v času zaostrovanja ukrepov v oktobru zatekla h kupovanju knjig na spletu – in sicer v angleščini. Razlogov za to je več: knjige, ki so me zanimale, še niso bile prevedene, pa tudi neprimerljivo cenejše so od knjig, ki izidejo v Sloveniji.
Tako se je moja domača knjižnica dopolnila z vrsto angleških naslovov, pa tudi na bralnik sem prenesla kar nekaj novih knjig.
Kdor me pozna, ve, da sem nad branjem v angleščini vedno vihala nos: čeprav sem jezikoslovka, sem bila mnenja, da lahko pomen literarnega ali književnega dela najbolje doumem v slovenščini. S tem tudi pokažem, da cenim prevajalski trud in, kar je najpomembnejše, berem v svojem maternem jeziku. Da se literarna dela, zlasti poezija, najlepše berejo v izvornem jeziku, sicer nisem zanikala, a prepričana, da v slovenščini premoremo dovolj dobrih prevajalcev, sem večno posegala po slovenskih prevodih.
Epidemija je to vsaj delno spremenila: medtem ko nisem mogla v knjižnico in so se mi nove izdaje knjig v slovenščini zdele drage, je bil tu funkcionalen in poceni trg knjig v angleščini s hitro dostavo in, česar ne morem zanemariti, privlačnimi naslovnicami.
Nedavno me je začela peči vest. Na svojem delovnem mestu, in sicer v jezikoslovnem raziskovanju, več kot 90 % časa namenjam študiju v angleščini. Tisti odstodki, ki ostanejo, so namenjeni kratkim dialogom s sodelavci, ki govorijo slovensko, in delu s podatki, ki so vsaj delno v slovenščini. A povsod drugod kraljuje angleščina.
Da bi si pridobila znanje za lastno raziskovanje v jezikoslovju, moram pregledati in predelati široko paleto raziskav zadnjih petdesetih let. Prav v Ameriki je namreč pred pol stoletja prišlo do izjemnega premika v jezikoslovju, ki je zasukal naš pogled na jezik. To, da je angleščina povsod služila kot prototip jezika, na podlagi katerega lahko preverimo svoje hipoteze, me ni zmotilo, saj sem vedela, da bo tako, a je vseeno rahlo bolelo. Vsi ostali jeziki, pa naj bo to francoščina, sanskrt, zulu ali jezik Thompson indijske skupnosti v Kanadi, so za ameriške raziskovalce eksotika. Med takšne jezike seveda spada tudi slovenščina.
Zakaj me je torej začela peči vest? Po delu v angleščini sem v popoldanskih urah, namenjenih prostemu času, brala knjige v angleščini. Še več: kmalu sem ugotovila, da je moje gimnazijsko znanje angleščine toliko šibko, da sem se odločila za individualni tečaj tega jezika. Vse lepo in prav, novo znanje vedno koristi, če me le ne bi nekaj mučilo in skrbelo.
Kaj pa slovenščina? To vprašanje me je vse bolj težilo. Čeprav na zunaj deluje, kot da so bile vse moje pretekle odločitve sprejete lahkotno, je bilo navznoter vse prej kot tako: ko sem se v četrtem letniku gimnazije tik pred maturo vpisala na študij slovenščine in ruščine, sem bila prepričana, da je slovenščina tam samo zato, ker moram za študij ruščine izbrati še en predmet – in zdela se mi je najpametnejša izbira. A govorila sem si, da si v poletju med maturo in začetkom študija lahko še premislim. Na negotovost glede študija je vplivalo tudi dejstvo, da so se ljudje na mojo odločitev o študiju odzivali z vzklikom: O, po maminih stopinjah greš!, kar je za osemnajstletnico zelo odbijajoče.
Potem sem na maturi pri slovenščini dosegla odlično oceno, in ker sicer nisem bila odličnjakinja, me je to navdalo z občutkom zadovoljstva in ponosa. Začutila sem, da je biti ambasadorka slovenščine odločitev, ki prihaja od nečesa, kar je višje od mene, in z veseljem sem jo sprejela. Po manj kot desetih letih pa študiram, berem in pišem v angleščini, in v tem jeziku celo načrtujem svojo kariero?
Med branjem študijske literature sem naletela na zgodbo o obujanju jezika ameriških staroselcev, ki so zaradi močnega vpliva angleščine, nenaklonjene jezikovne politike in družbenih sprememb izgubili stik s svojim jezikom. Zdaj se trudijo, da bi jezik, ki ga govori le še nekaj ljudi, prenesli mlajšim generacijam, a dokler se v to okolje ne bodo začeli rojevati otroci, ki bodo odraščali v okolju, v katerem se govori ta jezik, ne bo imel svetle prihodnosti.
Da slovenščini takšna prihodnost ne grozi, je jasno. A kljub vsemu sem prepričana, da je prav materni jezik tisti, v katerem se najbolje izražaš. In ker sem rada dobra v tem, kar počnem, bom ostala zvesta uporabnica slovenščine. Še ljubše mi je pomisliti, da se bom lahko zaradi dela v jezikoslovju s tem zapletenim in arhaičnim jezikom ukvarjala tudi tako, da bodo o slovenščini brali in slišali tudi govorci drugih jezikov.
Napisala: Katarina Gomboc Čeh
Ilustracija: Elena Rucli
Katarina Gomboc Čeh je profesorica slovenščine in ruščine ter mlada
raziskovalka na Centru za kognitivne znanosti jezika
Univerze v Novi Gorici.
